petek, 09. april 2010

Tipkanje na eno roko je hudič

Pred kakšnimi petimi urami sem za očividce verjetno prav spektakularno zletela čez balanco roditeljevega kolesa (na roditeljičinem, ki si ga običajno izposojam za razne izlete, je bila pač lastnica). Na na srečo precej gladkem asfaltu sem se ustavila s pomočjo z obeh dlani in levega komolca. Najbolj pa jo je skupilo levo zapestje. Glede na odsotnost omembe vredne otekline in dejstvo, da sem po svojem poskusu zanikanja gravitacije vseeno še prilezla čez Golovec in do doma, sumim na izvin in zdravim z ledom in počitkom.

Še dobro, da je jutri sobota. Ta pridni zbolimo (in se poškodujemo) za vikende in počitnice.

1844 km

2 komentarja:

Domen pravi ...

juck. če ti bo kaj slabo, se pojdi slikat za ziher. drugače pa get well soon:)

Mayhem pravi ...

Drž se Beebs!