sreda, 10. november 2010

Poškodba pri delu

Vse, kar imam od 15,5-urne (od doma do doma) službene poti v Rim, je paper cut. No, nekaj bo še dnevnica in kilometrina. Vsebine baš ni bilo.

ponedeljek, 25. oktober 2010

Dvapetnajstinnekajdrobiža

Moj prvi polmaraton, v šusu, nič hoje, koleni zgledno sodelovali, musklfiber danes konkreten, a znosen. Čas v najbolj optimističnem delu spektra realnih pričakovanj. Mihepi.



2618 km

nedelja, 01. avgust 2010

Kje se kupi vodne balončke?

Zunanji vzroki prebujanja to noč:

2:00
Elektronska glasba na ves glas z Eipprove, mogoče pa iz KUD-a (med bloki te reči odmevajo).

4:00
Ogromna skupina obiskovalcev Trnfesta (sklepam, glede na to, da se le-te tako množično pojavljajo samo avgusta) v različnih stanjih treznosti se poka proti mestu. Pri tem se pa v glavnem dere. Nasploh je vsako noč takih glasnih skupin(ic) med drugo in četrto veliko.

6:00
Vrane in cerkev. Te kdaj celo prespim. Vranja pesem je neverjetno melodična proti pijanim hordam.

Odkar se je začel Trnfest, torej slab teden, sem brez večjih hrupnih motenj spala samo enkrat. Saj za vikend lahko še čez dan kaj noter prinesem, kaj pa med tednom? Bi se dalo dobiti polovično bolniško? Sovražim Trnfest. In kdaj se je podaljšal na 34 dni? Kam pošljem vlogo za vračilo 40 ur življenja letno?

Vprašanje v naslovu pa je čisto resno. V Müllerju v centru imajo samo balone, z njimi se pa težko cilja.

2293 km

sreda, 21. julij 2010

Korenita šestnajstica

1. Kar ne morem se odločiti, če mi je poletni delovni čas všeč. Ko sem se v najhujši vročini prebujala ob petih, tega nisem izkoristila za tek, ampak sem bila raje par minut čez šesto na šihtu. V dneh veliko znosnejših temperatur pa tako ali tako spim do budilke, tako da ni neke pridobitve. No, tistih deset minut prej mi pa le šteje.

2. Ta mesec se mi obeta rekordno kratka kilometraža za letos. Marec bom najbrž še dohitela, januar je vprašljiv, maj in junij pa povsem nedosegljiva. Vročina in lenoba naredita svoje. No, sem pa skoraj že na lanski celoletni kilometraži.

3. Po devetletni pavzi se dobra ura metanja na koš konča z musklfibrom.

4. Še vedno se išče Ill-Advised.

2252 km

nedelja, 18. april 2010

Kriplmajor

Kuhanje musklfibra onemogoča spanje.

Hja, dolga je bila. Letos sem bila ves čas na prizorišču, po progi pa sem tekla dve uri, hitro pešakala pa potem še tri. Pretekla nekaj čez 17, prehodila nadaljnih dobrih 21 km. Glava in stegna in meča bi še tekla, ampak je levo koleno reklo, da se bo odselilo, če ne neham (naj bi potem spodnjo polovico noge tovorila v torbici?), na koncu tudi s hojo ni bilo preveč zadovoljno. Nič kaj resnega, niti ne poškodba. Samo nevajenost teči več kot kakšnih 12 km. Jutri (danes?) bo že v redu.

Najina ekipa je letos naredila 19 km več kot lani. Če bi bile kakšne nagrade za dvočlanske ekipe, bi spet zmagala. No, tudi prav.

(Roka je že blizu 100 %, pač pa mi je zdaj crknil desni knof na miški. Skoraj enako sitno.)

1883 km

petek, 09. april 2010

Tipkanje na eno roko je hudič

Pred kakšnimi petimi urami sem za očividce verjetno prav spektakularno zletela čez balanco roditeljevega kolesa (na roditeljičinem, ki si ga običajno izposojam za razne izlete, je bila pač lastnica). Na na srečo precej gladkem asfaltu sem se ustavila s pomočjo z obeh dlani in levega komolca. Najbolj pa jo je skupilo levo zapestje. Glede na odsotnost omembe vredne otekline in dejstvo, da sem po svojem poskusu zanikanja gravitacije vseeno še prilezla čez Golovec in do doma, sumim na izvin in zdravim z ledom in počitkom.

Še dobro, da je jutri sobota. Ta pridni zbolimo (in se poškodujemo) za vikende in počitnice.

1844 km

ponedeljek, 15. marec 2010

Kdo bi si mislil

Na deset kilometrov s hribom vmes dandanašnji rečem keks, dan po prvi rundi badmintona po kakšnih treh letih pa sem komaj sposobna za delo poti na delo. Še dobro, da sem tako doma kot na šihtu v prvem nadstropju, vmes je pa kolo.

Sicer pa me res boli čisto nebadmintonsko - zelo izrazito samo desno meče, pri čemer je moja odrivna noga leva - zato sklepam, da ni kriv samo badminton in je morda kaj prispeval tudi Golovec, pa vendar.

Pobiram stave, ali bom sposobna jutri teči. Še posebej veliko časti in slave pa bo deležen tisti, ki napove razdaljo, ki jo bom (če bom) zmogla. O času ne bi.

1763 km

ponedeljek, 22. februar 2010

Adrenalinsko

Po precej neuspešnem lovu na nekoliko bolj terenske superge (odgovor Intersporta na moje prijazno pisemce je bil, a ne posebej obetaven) sem napela vse sile. No, Odjemalecčokoladnetorte aka Vzhodnonemškitrener aka Amaterskitrgovecsšportnoopremo je bil tisti, ki je zadeve malček raziskal. Našel je Brooks Cascadia 4 za 75 EUR, ki bi med drugim celo pasali k moji zimski tekaški opravi (vem, za crknit). Ko sem končno priklicala štacuno (menda kakšen 5 poskus v dveh dneh), sem izvedela, da ženskega modela v moji številki (odskretapokrov) nimajo, bi pa bil moški. Kar je okej, nimam baš posebej ozke noge in to ne bi bile moje prve moške superge. Grem torej probat.

Moj svetovalec za nakupe me pobere pred službo in odpeketava v Savlje. Če lokacija ne bi bila označena z vsaj dvema tablama, je ne bi našla. Pripeljala sva na tesno skladiščno dvorišče, do same trgovine pa sva potem skoraj plavala. Potem sva malo iskala, kje bi bil vhod, potem sva čakala prodajalca, nato pa končno pristala v skladišču. Cascadia 4 ni zame. Gleženj mi zvrača navznoter. Hm. A za to sem potovala do Savelj? Pa prodajalec/skladiščnik predlaga Brooks Adrenaline ASR 5 po isti ceni, kot je Cascadia. Točno to so, kar iščem - da po asfaltu/PST-ju brez zvitih gležnjev pritečem do Rožnika/Golovca, tam pa potem kot z zimskimi gumami razturam. Jiha! Evo to grdobijo (ki se prav lepo tepe z mojo zimsko opravo):

Torej, outlet trgovino Masel, priporočam. Predvsem tistim, ki vedo, kaj potrebujejo (resno, tukaj ni testiranj stopal in teka in prodajalcev, ki razlagajo, kako kušion v temintem copatu naredi tointo) in se jim ne zdi dajati za superge 100 evrov in več. Ima seveda trgovina svoje minuse (nekaj sem jih že omenila), ki pa so pravzaprav primerljivi z minusi velikih trgovcev. Razen delovnega časa - še dobro, da grem lahko ob treh iz službe.

Test materiala (prosto po Jocotu, ampak brez video dokazov) pade jutri.

1703 km

ponedeljek, 15. februar 2010

V stari formi

Ravnokar sem si olajšala dušo in napisala eno prijazno pisemce Intersportu, ki zadnje pare tekaških copat prodaja po enaki ceni kot modele nove sezone. Samo da so na policah z zadnjimi pari.

(Rabim terenske superge. *pogled v vremensko napoved* Okej, mogoče bo dež konec tedna kaj rešil glede snega in ledu.)

1679 km

torek, 26. januar 2010

Ill-Advised, javi se!

Dragi blogerski kolega,

na moji nočni omarici že tri leta počiva ena od tvojih knjig. Ker po mailu nisi dosegljiv (email.si pa v franžah), se priporočam za tvoj poštni naslov, da se knjiga spet nariše pri tebi.

1606,5 km

petek, 01. januar 2010

Bilo je leto

Nekaj na to temo sem napisala že v začetku tedna, potem pa se je Sven (moja draga Tošibica) odločil, da me ima poln kufer in nehal dihati. Na intenzivni negi sem uspela skopirati, kar je vrednega, zdaj je pa dečko bolj kot ne samo še na aparaturah, ki jih bom pa tudi vsak hip izklopila. Sledila bo še operacija, da se pobere, kar je od organov mogoče uporabnega, potem pa konec. Sven se je držal dobra štiri leta, zadnje leto je bil sicer že nekoliko artritičen in siten, ampak bil je moj. Tole pišem na Svenu II., prav tako Tošibici.,

Torej, mineva leto. Prvo leto, ko sem bila celo leto v službi. Dobila sem pogodbo za nedoločen čas in to na istem mestu (no, delo je isto, naziv je drug), kjer sem začela, čeprav je nekaj časa kazalo, da ne bo šlo. In kljub nekaterim mogoče zoprnim spremembam grem v glavnem še vedno rada na šiht.

Blazno veliko sem se naučila, skupaj spravila menda osem spletnih objav, tudi dve čisto samostojni tiskani, in sodelovala pri še nekaj skupinskih. Skozi sem spravila eno konkretno zahtevno reč, še veliko večja pa prihaja v naslednjem letu. Aja, pa pripravništvo sem zaključila z menda kick-ass pripravniško nalogo.

Pretekla sem več kot 750 km, kar sicer ni veliko v primerjavi z resnimi rekreativci, je pa ogromno, glede na to, da sem leto začela skoraj z nule, ko sem bila po petnajstih počasnih minutah še cel dan utrujena. Dandanašnji je ob pravem razpoloženju tudi več kot deset kilometrov mala malca. Drugače pa sem tekmovala na treh dirkah (ha!) in nikoli nisem bila zadnja. Na istih treh dirkah ter še na dodatnih štirih (in eni zelo mimogrede) sem špilala tudi tekaško spremljevalko, kar je pogosto veliko napornejše, kot se mogoče zdi. PST je padel šestkrat ali sedemkrat, Golovec pa je bil vsakič nižji in krajši.

Izletov v Prekmurje je bilo pet (okej, eden se je začel še lani), eden je bil celo delno služben (pa še državi sem prišparala nekaj cekinov).

Kaj dosti drugega se pa pravzaprav ni zgodilo.

1518,5 km