ponedeljek, 29. december 2008

To je bilo torej to

Takole, leto gre nezadržno proti koncu. Par dni sicer še ostaja, ampak - let's face it - ob moji zanikrni frekvenci pisanja je zdaj skrajni čas, da leto malček povzamem.

Dobila sem službo. Točno eno leto po diplomi me je v nabiralniku čakalo pisemce, da me hočejo za eno od dveh delovnih mest, ki jih polnijo. Lokacija manj ugodna, perspektivnost delovnega mesta mnogo boljša. In lahko sem imela še tri mesece dopusta.

Letos sem ostala brez nekaj zob. Po drugi rundi, čeprav sami po sebi izredno naporni tako zame kot za zobarja, je bilo okrevanje veliko znosnejše. Antibiotiki so res prijali.

Ker sem bila vedno pridno dete, ki zboli za počitnice in nikakor ne manjka pri pouku, sem potem avgusta, tik pred nastopom dela, še prav konkretno zbolela. Odkrila sem dieto s pudingom (ker je bilo to pač edino, kar mi je približno dišalo jesti) in se na pamet naučila slalomiranja po TV-sporedu, da je dan hitreje minil.

Epizodi z zobmi ter avgustovska nemoč sta me torej stali nekaj kil, kar pri meni vsekakor ni nič napačnega. Se je pa vsa ta bolniška kar poznala pri pretečenih kilometrih, ki jih je bilo res malo.

Potem je prišla služba. V državni upravi, kjer pa ni prav nič na izi, kot mi je nekdo v zmoti rekel. Dela torej ne zmanjka, noro veliko sem se že naučila, moje naloge pa vključujejo tudi nekaj pisanja, kar mi kar ustreza. Moje delo je celo povezano s tem, kar sem študirala, česar RES nisem pričakovala, ko sem še iskala službo. Za naprej pa raje ne bi česa đinksnila.

In ja, o službi načelno ne pišem, čeprav je večino časa zelo zanimiva. Nekaterih stvari namreč ne smem povedati (opa, podpisala sem celo izjavo o zaupnosti ali nekaj takega), nekaterih niti nočem, ostale so pa čisto preveč v smislu you had to be there.

Leto je zaznamovalo še veliko izletov čez Muro. Tja odhajam tudi jutri (beh za nič dopusta, juhu za plus ure!), tako da se vidimo naslednje leto.

767 km

četrtek, 18. december 2008

Lahko bi pisala za Novo (ali pa tisto družabno rubriko v Nedeljcu)

V zadnjem času sem se navadila proti večeru spiti pol litra čaja rooibos chai. In tako mi ga je zmanjkalo pa sem ga šla danes iz službe grede spet nabavit manjšo zalogo.

Stopim v Čajno hišo. Tri (štiri?) prodajalke so servisirale tri kvazi celebritete. Najglasnejša (in to kako!) je bila Manca Košir, z njo je bila pravzaprav tiha Gabi Čačinovič Vogrinčič, sam s sabo (oz. s tisto zoprno zadevo v ušesu) in s prodajalko hkrati pa se je menil Bojan Požar.

Se mi pa zdi, da zaradi tolikere celebritetne vseprisotnosti nisem samo jaz zavijala z očmi. :)

Opravila sem pa presenetljivo hitro.

(Mimo njive: z gospo Gabi in gručico Američank sem si delila kupe od Ljubljane do Celja, ko sem se šla potovanje do Zaporožja v Ukrajini. Je bilo kar luštno vleči na ušesa, ko je med drugim predavala o svojem sinu.)

763 km

torek, 09. december 2008

Iritš (malo vleče na Irtiš)

1. Uresničitev ideje o brvi čez Ljubljanico pri izlivu Gradaščice sploh ne bi bila švoh.

2. Pišuka pa gobova juha!

3. Dve uri za kosilo sta sicer fajn, ampak jaz bi raje skrajšala in šla prej domov.

4. Opa, štirica! Bi v petek kaj spekla?

759 km

torek, 02. december 2008

Ko se naveličaš jajcanja čez nesposobne voznike in pešce, ti še vedno ostanejo ankete in, dare I say, FDV

Danes je moja roditeljica kot zadnja praznovalka rojstnega dne v našem gospodinjstvu trofnila vprašalnik - del projekta Civitas Elan (Word, 1,492 kB), ki ga furata MOL in FDV. Fino, se bomo lahko malo pritoževali glede avtomobilov, parkiranih čez kolesarsko, in pešcev, ki kot plin zasedejo ves prostor, ki ga imajo na voljo itd. Vse super in fajn in sploh.

Ampak ... Sama npr. nimam mnenja o tem, kako je z organizacijo mestnega prometa poskrbljeno za železniške potnike, a ga je obvezno podati. Sprašujejo, koliko rabim do najbližje železniške postaje; sklepam, da peš, piše pa ne. Takih in podobnih vprašanj je cel kup. Me prav zanima, kakšne rezultate bodo dali pisani odgovori, ki jih je po mojem mnenju pričakovati.

(Mogoče sem pa včerajšnje službeno izobraževanje vzela preresno.)