ponedeljek, 21. julij 2008

Špinačni polžki

Pa so ameriški pekovski blogi le koristni (in ne samo krivci za čudne sanje). Namreč zadnjič sem na enem od njih prebrala, da je v bistvu blazno fajn imeti kakšen paket listnatega testa doma na zalogi. Sem se strinjala in kupila zavitek. Za vsak slučaj.

Danes sem se lotila priprave špinačne lazanje, ker so zaloge že davno pošle. Začuda pa mi je tokrat ostalo nekaj špinačnega nadeva, doma pa nobenega lačnega ljubitelja špinače.

Ne bodi len vzamem iz zamrzovalnika kos listnatega testa, ga v mikrovalovki prav mojstrsko odtalim, razvaljam in naredim tako fino špinačno potičko. Narežem na par centimetrov debele rezine, položim na pekač, še malo potresem z ostankom naribanega sira, pečem okrog 20 min na 180°C in voila, polžki so tu! Odlično teknejo, sploh če si lažji za nekaj deci krvi (kot sem npr. jaz).


(Saj bi napisala bolj točen recept, ampak se mi res ne sanja, koliko je bilo tega ostanka špinače. Je pa nadev sestavljen in zamrznjene nasekljane špinače, mleka, kisle smetane, čebule, česna, muškatnega oreščka, soli, jušne kocke, popra in malo drobtin, ki pa so samo "po potrebi".)

nedelja, 20. julij 2008

Noč butastih sanj #66

Bila sem na konferenci BlogHer v San Franciscu. Z mano je bila menda še ena Slovenka. Imeli so neke delavnice, kjer si se moral udeležiti kompletnega seta na neko temo, kar je trajalo celo popoldne. Tvoj problem, če te je zanimalo še kaj na kakšno drugo temo. In tako sva s to Slovenko klepetali, kako bi nama uspelo kaj malo drugače skombinirati. To je bilo ravno med uvodnim predavanjem. In so naju nadrli, kot bi šlo najmanj za klepetanje med kakšno maturo. Takrat sem že snovala, kako je še naš Blogres fajn proti tej reči. Takrat enkrat je začela moja rojakinja razlagati, kako je sem prišla zato, ker kmalu pride za celo leto (ha, to je dejansko RL oseba!) in rada peče in bi rada spoznala koga, s komer bi pekla mafine.

Nekje vmes so mi potem ukradli (uničili?) kolo.

Lotila sem se peke sirove torte. Ja, sirove, ne skutne. V skledo sem narezala kakšnih šest vrst sira, celo parmezan. Ta je bil, ko si ga začel rezati, notri najpristnejše pesine barve. Pa tudi mehek je bil kot kakšen brie. Prišel je moj roditelj, povedala sem mu za kolo in da delam torto. Niti trznil ni ob rdečem parmezanu.

Potem sem se pa po več kot 10 urah spanja zbudila. Mogoče bi si morala prepovedati ameriške pekovske bloge. Ni zdravo!

676 km

torek, 15. julij 2008

Olajšanje

Končno! Po več kot dveh mesecih imam prvič spet prazen inbox. To sicer pomeni, da sem neko honorarno reč packala toliko časa, ampak mi pač res ni šlo. Ah, prazen inbox je lepa stvar. Zdaj naj se pa samo še na telefon oglasi nekdo, ki bi ga bilo zelo fajn dobiti, in bo sploh vse super.

657 km

četrtek, 10. julij 2008

Dojenčka gledat

Dve uri pestovati 4-kilsko štručko v glavnem v desni roki bo najbrž pustilo musklfibr. Ampak je bila pupa zelo pridna.

sreda, 09. julij 2008

Misteriji

1. Zakaj so reklamni katalogi tiskani v dveh smereh, torej do polovice normalno, potem se pa tisk obrne na glavo? (Tale kravžlja možgane celi familiji.)

2. Od kod faše moja bež jopica (zgolj in samo ta) čisto vedno temno rdeče fleke (ki se sicer čisto lepo izperejo)? (Imela sem tezo, ki pa po zadnjih opažanjih ne drži.)

3. A je možno, da imaš od vtičnega odganjalca kripijoče golazni blazno čudne sanje? (In to ne samo jaz, moje sanje so itak bizarne po difoltu, tudi Odjemalcučokoladnetorte je dogajalo.)

torek, 08. julij 2008

Nisem še razpakirala

Prekmurje je bilo standardno luštno. Naredila sem nekaj tekaških kilometrov in več kot desetkrat toliko kolesarskih. Kar po Goričkem pomeni tudi kar nekaj lepih vzponov (in spustov, ampak jih kot tekaška spremljevalka nisem užila na polno). Z mestnim (vaškim?) kolesom in neoblazinjenimi hlačami je dosežek še posebej velik. In nasploh se zdaj že kar znajdem med raznimi -ci v okolici Puconcev. No, "domov" že najdem. Saj razumem tuje jezike. ;)

645 km