torek, 29. april 2008

Silvr lajning

Dobra stran tega, da se je radiator odločil, da se polula prav danes, je to, da se ni vse skupaj zgodilo pred tremi meseci, ko bi me neogrevanje precej bolj motilo.

ponedeljek, 28. april 2008

Domače branje samooklicane slaščičarske mojstrice

V zadnjih tednih sem po zaslugi GuglRiderja in njegovih nasvetov prišla do kar lepega števila zanimivih cukerpekerskih blogov. Precej pogosto si katerega od receptov pocahnam (ko seveda preverim, če ne vsebuje kakšnih eksotičnih ameriških sestavin). In rezultati? Ha, jih (še?) ni. Včeraj sem malček po uradni dolžnosti spekla marmorni kolač iz sestre Vendeline z dodatkom višenj in čokoladnega preliva iz lastnega zeljnika, kar pa vsekakor ni novost. Navsezadnje se bukvica že sama avtomatično odpira na "marmorni" strani 16.

Torej rezultate še čakamo. Kolajno bo treba proslaviti, prazniki so ... Mogoče bi pa res veljalo pred prvim majem nabaviti malo večje zaloge masla, raznih sort cukra in čokolade. Saj se porabi. (Sploh če imaš kakšnega Odjemalcačokoladnetorte, ki se mu po bolezni spet vrača apetit.)

553 km

sreda, 23. april 2008

Moja prva kolajna

No, menda mi je roditeljica naredila eno iz tube zobne paste, ko sem pri sedmih letih prilezla skoraj do Kotovega sedla in potem odsmučala dol, ampak tale je pa prva zaresna.

Tekaške superge sem pametno pozabila doma, zato sem pač tekla v bling-blingih. Čas je bil zame fantastičen, Postonjska jama je komaj kaj rekla, podplatom ni bila všeč obutev, kolena so bila pa povsem tiho. In tako sem bila tretja v svoji kategoriji. (Po absolutni uvrstitvi in skupnem številu konkurentk se pa ne sprašuje.)


537 km

nedelja, 20. april 2008

Štart presenetil tudi štarterja

Lani sem slikala štart, tokrat pa ni šlo. Kdo ugane, zakaj?

No, ostajam na realnih tleh in ne pričakujem kakšne participacije bralcev, zato naj kar lepo povem, da sem šla na najkrajšo odraslo razdaljo (5 km), ki sem jo kljub kar nekaj (prepešačenim) hribčkom pretekla v istem času kot sicer tečem v ravnini. Postonjska jama v moji dlesni in desno koleno sta se oglašala, vendar se nisem dala. Na cilj nisem prišla zadnja.

Štartni številki sta bili povsem nakjučni. Ali pa usodni, kdo bi vedel!

532 km

torek, 15. april 2008

Skrb zbujajoče

V nocojšnji (drevišnji? Mi lahko kdo razloži, če je kakšna razlika?) vaji izpiranja modre luknje (Deep Blue, posledica procedure) z iglo (0,5×25, če to komu kaj pove) sem končno razvila kolikor toliko učinkovito tehniko, ki omogoča dobro izpiranje brez špikanja in krvavitve. Zdaj sem tako blazno zadovoljna sama s sabo, da se počutim, kot bi me prav lepo zagrabil kofein. Torej droga. Ki je tesno povezana z iglo. Hm.

ponedeljek, 14. april 2008

Odstranitev osmic in okrevanje po njej

V torek so mi torej izpulili desna modrostna zoba. Vse skupaj je šlo precej hitro, še na vrsto sem prišla v le enem tednu, odkar sem se prvič prikazala pri izbranem specialistu.

Za začetek sem dobila eno dozo lokalne anestezije. Nato so me okrog ust umili z razkužilom in me od pasu navzgor povsem pokrili - ven je gledala samo spodnja polovica obraza. Potem se je začelo pa zares. Bilo je nekaj rezanja dlesni (se mi zdi), nekaj nekakšnega vrtanja (zoprn samo zvok) in potem dolgo puljenje. Nekje proti koncu je sestra rekla: "Zdaj pa bo! Samo še malo!" Če ne bi bila imela polnih ust dohtarjevih rok in cele orodjarne, bi še pripomnila, da smo kot pri porodu. Pa je bilo potem res hitro konec, kajti spodnja osmica je privekala na dan (ustrezno krvava). Sledilo je šivanje, ki sem ga opazila samo zato, ker mi je sestra vsake toliko s škarjami segla v usta in privlekla ven kos niti.

Zgornja osmica ni bila izrasla. Tako se je vse skupaj začelo z rezom dlezni in odkritjem zoba. Izkazalo se je, da bo potrebna dodatna anestezija, in prišla je še ena injekcija. Nebesa. No, po tej se je začelo desno oko malo hecno obnašati, pa okej. Zob je šel še kar hitro ven, šivanja pa sploh nisem opazila (je pa res, da sem imela zdaj oči prekrite, ker sem imela glavo precej nazaj). Potem so me še malo spucali in to je bilo to. Mislim, da je trajalo kakšnih 45 minut.

Takoj (še v čakalnici, čakajoč izvid) sem lice začela hladiti s hladnim obkladkom. Takoj ko sem zmogla (ko je anestezija toliko popustila, da sem lahko pila brez pretiranega polivanja), sem začela z drogami. Ves dan sem nadaljevala z obkladki, jedla sem pa jogurte in Frutek. Niti ni bil toliko problem v žvečenju kot v tem, da nisem mogla odpreti ust.

Noč sem potem v glavnem prebedela. Motila me je oteklina, na kateri nisem smela ležati, nekaj pa je pripomogla tudi že omenjena droga, ki vsebuje kar lepo količino kofeina.

Sreda je bila podobna torku. Oteklina se je še povečala, iz rane je nekaj teklo, ampak v zelo majhnih količinah, še naprej sem se obkladala in drogirala. V svoj pester jedilnik sem vključila poslastico: hladno špinačno juho! Noč je bila spet skoraj brez spanca.

Četrtek je bil dvema neprespanima nočema primeren. Zjutraj mi je bil izlet na vece cela ekspedicija, pri kateri sem v trenutku zašvicala. Ta dan sem imela pa tudi dovolj drog in sem se odločila za Lekadol, ki sicer ni učinkoval tako hitro, je pa vsaj omogočal spanje. Oteklina je bila dopoldne še vedno ogromna in že me je skrbelo, da bom morala spet k zobarju, kajti v petek bi se morale stvari že počasi umiriti. Popoldne je bilo pa vsega precej na hitro konec. Oteklina je znatno uplahnila in čutila sem le še šive.

V petek sem se tako že podala do trgovine, čemur je sledila ura spanja. Začela sem tudi jesti malo bolj normalno hrano, npr. kruhovo sredico in podobno. Menda sem vzela vsega skupaj tri Lekadole. V soboto je bilo podobno, le iz rane je teklo vse manj česar-koli-že. V nedeljo sem zmogla celo 20-minutni vzpon v dežju (ki mu je sledil 2-urni dremež). Še vedno sem bila v glavnem na kašicah in jogurtih, saj je bilo žvečenje blazno naporno in me je po jedi vse bolelo.

Danes so mi odstranili šive. Luknjo, ki je ostala na mestu spodnje desne osmice, moram še 2 do 3 tedne izpirati s fiziološko raztopino (s pomočjo brizge in igle!), dokler se ne zaraste. Žvečim pravzaprav že normalno, ust pa še ne morem povsem odpreti. Spodnja desna čeljust je še nekoliko zatečena; tudi občutek v njej je malo hecen, kar je posledica seganja korenin spodnjega modrostinka v mandibularni (čeljustni) kanal, ki je po operaciji še vedno nekoliko pretresen od vsega hudega.

torek, 08. april 2008

Takole

Zob imam zdaj samo še 30. Spodnja desna osmica se je zelo upirala.

Druga runda maja, šivi ven v ponedeljek.

Po dveh dozah lokalne anestezije je pa zdaj moj novi najboljši prijatelj tole.

Še zadnjič modro

Čez dve uri bom namreč samo še pol-modra.

(Zobna miška pa pravi, da ne bo nič prinesla.)

522 km

petek, 04. april 2008

Pa je uradno

Od torka naprej bom imela samo še 30 zob. Originalni datum, na katerega sem se sprva pripravljala, je bil 22. maj. Tale torek je prišel pa res hitro - v enem tednu od naročanja.

Zdaj bo pa res treba osvežiti zaloge sladoleda v zamrzovalniku. (Vsaj nekaj dobrega v vsem skupaj.)

516 km

sreda, 02. april 2008

Učinkovitost do nebes

Pa nisem spila niti ene kave in je tudi ne nameravam.

Poklicala zobarko. Poklicala davkarijo. Šla k zobarki. Odnesla dopolnjeno napotnico k zobarju. Tam s svojo učinkovitostjo navdušila sestro, ki me mogoče na prvo rundo izkopavanj pokliče že naslednji teden.

(Vreme pa trenutno ne izgleda ravno tekačem prijazno.)

torek, 01. april 2008

Zobar je rekel

Kmalu bom padla s prestižnega mesta najbolj zobatega člana naše družine. Ne samo da bosta šli spodnji osmici, tudi zgornjima se ne piše dobro. Ojej.