ponedeljek, 29. december 2008

To je bilo torej to

Takole, leto gre nezadržno proti koncu. Par dni sicer še ostaja, ampak - let's face it - ob moji zanikrni frekvenci pisanja je zdaj skrajni čas, da leto malček povzamem.

Dobila sem službo. Točno eno leto po diplomi me je v nabiralniku čakalo pisemce, da me hočejo za eno od dveh delovnih mest, ki jih polnijo. Lokacija manj ugodna, perspektivnost delovnega mesta mnogo boljša. In lahko sem imela še tri mesece dopusta.

Letos sem ostala brez nekaj zob. Po drugi rundi, čeprav sami po sebi izredno naporni tako zame kot za zobarja, je bilo okrevanje veliko znosnejše. Antibiotiki so res prijali.

Ker sem bila vedno pridno dete, ki zboli za počitnice in nikakor ne manjka pri pouku, sem potem avgusta, tik pred nastopom dela, še prav konkretno zbolela. Odkrila sem dieto s pudingom (ker je bilo to pač edino, kar mi je približno dišalo jesti) in se na pamet naučila slalomiranja po TV-sporedu, da je dan hitreje minil.

Epizodi z zobmi ter avgustovska nemoč sta me torej stali nekaj kil, kar pri meni vsekakor ni nič napačnega. Se je pa vsa ta bolniška kar poznala pri pretečenih kilometrih, ki jih je bilo res malo.

Potem je prišla služba. V državni upravi, kjer pa ni prav nič na izi, kot mi je nekdo v zmoti rekel. Dela torej ne zmanjka, noro veliko sem se že naučila, moje naloge pa vključujejo tudi nekaj pisanja, kar mi kar ustreza. Moje delo je celo povezano s tem, kar sem študirala, česar RES nisem pričakovala, ko sem še iskala službo. Za naprej pa raje ne bi česa đinksnila.

In ja, o službi načelno ne pišem, čeprav je večino časa zelo zanimiva. Nekaterih stvari namreč ne smem povedati (opa, podpisala sem celo izjavo o zaupnosti ali nekaj takega), nekaterih niti nočem, ostale so pa čisto preveč v smislu you had to be there.

Leto je zaznamovalo še veliko izletov čez Muro. Tja odhajam tudi jutri (beh za nič dopusta, juhu za plus ure!), tako da se vidimo naslednje leto.

767 km

četrtek, 18. december 2008

Lahko bi pisala za Novo (ali pa tisto družabno rubriko v Nedeljcu)

V zadnjem času sem se navadila proti večeru spiti pol litra čaja rooibos chai. In tako mi ga je zmanjkalo pa sem ga šla danes iz službe grede spet nabavit manjšo zalogo.

Stopim v Čajno hišo. Tri (štiri?) prodajalke so servisirale tri kvazi celebritete. Najglasnejša (in to kako!) je bila Manca Košir, z njo je bila pravzaprav tiha Gabi Čačinovič Vogrinčič, sam s sabo (oz. s tisto zoprno zadevo v ušesu) in s prodajalko hkrati pa se je menil Bojan Požar.

Se mi pa zdi, da zaradi tolikere celebritetne vseprisotnosti nisem samo jaz zavijala z očmi. :)

Opravila sem pa presenetljivo hitro.

(Mimo njive: z gospo Gabi in gručico Američank sem si delila kupe od Ljubljane do Celja, ko sem se šla potovanje do Zaporožja v Ukrajini. Je bilo kar luštno vleči na ušesa, ko je med drugim predavala o svojem sinu.)

763 km

torek, 09. december 2008

Iritš (malo vleče na Irtiš)

1. Uresničitev ideje o brvi čez Ljubljanico pri izlivu Gradaščice sploh ne bi bila švoh.

2. Pišuka pa gobova juha!

3. Dve uri za kosilo sta sicer fajn, ampak jaz bi raje skrajšala in šla prej domov.

4. Opa, štirica! Bi v petek kaj spekla?

759 km

torek, 02. december 2008

Ko se naveličaš jajcanja čez nesposobne voznike in pešce, ti še vedno ostanejo ankete in, dare I say, FDV

Danes je moja roditeljica kot zadnja praznovalka rojstnega dne v našem gospodinjstvu trofnila vprašalnik - del projekta Civitas Elan (Word, 1,492 kB), ki ga furata MOL in FDV. Fino, se bomo lahko malo pritoževali glede avtomobilov, parkiranih čez kolesarsko, in pešcev, ki kot plin zasedejo ves prostor, ki ga imajo na voljo itd. Vse super in fajn in sploh.

Ampak ... Sama npr. nimam mnenja o tem, kako je z organizacijo mestnega prometa poskrbljeno za železniške potnike, a ga je obvezno podati. Sprašujejo, koliko rabim do najbližje železniške postaje; sklepam, da peš, piše pa ne. Takih in podobnih vprašanj je cel kup. Me prav zanima, kakšne rezultate bodo dali pisani odgovori, ki jih je po mojem mnenju pričakovati.

(Mogoče sem pa včerajšnje službeno izobraževanje vzela preresno.)

sreda, 26. november 2008

Brez seznamov sem izgubljena

1. Opala. Ampak vseeno.

2. Tri izgubljene rokavice v enem letu, od tega dve v štirih dneh. Fajn bilanca. Na srečo je bila zadnja (današnja) tudi najdena - čisto slučajno se je namreč pol ure za mano po isti cesti peljala moja roditeljica in jo srečala.

3. Mraz in tema sta fajn za tek.

747 km

četrtek, 20. november 2008

Bigbradr

Teme pri Gmailu so me prav lepo presenetile. Ko sem v službi uvažala gigantske tabele v access in bila prisiljena preganjati dolgčas, se je bilo prav fino malo igrati in poskušati, kako kaj izgleda.

Pa še čudno naključje: ko sem prešaltala na temo "Žvečilni gumi", je v pisarni začelo dišati po - žvečilnem gumiju. Tale Gmail in Google nas nadzirata še bolj, kot smo mislili!

744 km

torek, 18. november 2008

torek, 11. november 2008

Torkove tri

1. Presenetljivo 5.500/1.500 ni nekaj čez 2, ampak skoraj 4. To pa fašeš od celodnevnega dela s številkami.

2. Kolo gre bolje, če ga prej odkleneš.

3. Malica je boljša, če je ne pozabiš doma.

740 km

ponedeljek, 10. november 2008

Pa smo sredi novembra

1. Ko se cifre ne ujemajo, je dobro pogledati, če se sploh nanašajo na isto stvar.

2. Kokos je kar pomembna sestavina kokosovo-limonine torte. Če ga seveda ne pozabiš.

3. Danes me je po dolgem času na kolesu zeblo tudi na poti domov. Počasi bom morala obleči kakšen debelejši kocek.

738 km

torek, 04. november 2008

Da ne zaspim

1. Končno vem, kaj si bom omislila za prvo plačo (čeprav jutri pride že druga). Samo še dobiti se mora pri nas (ali pa onlajn). No, mogoče si pa še premislim.

2. V petek pečem torto.

3. Kaktuse bom morala presaditi.

733 km

četrtek, 30. oktober 2008

Tri predpraznične

1. Zjutraj sem za deset centimetrov ušla padcu po mokri cesti. Voznik, ki me je skoraj zbil, ker na levo sploh ni gledal, jih je slišal. In se menda tudi vidno zasekiral. Jutranje kolesarjenje v službo je vse bolj adrenalinski šport.

2. Danes je bila objavljena moja prva službena objava. Samo da ne najde kdo pri cifrah kakšne napake ...

3. Dve kavi pred deseto dopoldne se mi še zdaj prav pošteno poznata.

729 km

nedelja, 26. oktober 2008

Švist!


Ha, ne, nisem tekla na ljubljanskem maratonu, sem samo firbcala. Ko bom zrela za kakšno kvazitekmovalno desetko, bom šla na katerega od manjših in bolj lokalnih tekov z manjšo štartnino, brez čipov in predprijav, ker bo ravno lepo vreme.

Sem pa danes zmogla dva zelo komot kilometra, kar sploh ni slabo za šele četrti tek v dveh mesecih in pol in prvi po več kot treh tednih. Pravzaprav je bil to najdaljši tek v vsem tem času. Bolezen je bila prvi hudič, služba pa druga olajševalna okoliščina. Lenoba je večna. Ampak tema je pa fajn.

727 km

ponedeljek, 20. oktober 2008

Tri za vikend

1. Spekla slastno torto. Recept mogoče objavim, mogoče pa tudi ne. Itak je samo variacija na temo.

2. Polhograjska Grmada je v soboto zgodaj popoldne kljub bajnemu vremenu presenetljivo prazna (beri: srečala samo kakšnih 30 osebkov na celi poti).

3. Z veliko truda sem za vikend sposobna spati celo do sedmih.

ponedeljek, 13. oktober 2008

Zakaj bi jedel droge, če se lahko bodeš z zavarovalnico

Ah, ni ga čez zadoščenje, ki ga da dobro spisan mejl, kjer upravičeno zašpecaš nesposobneže v telefonskem centru in njihove nadrejene. No, še bolj bom zadovoljna, ko (če?) bo mejl dal kakšne rezultate, ampak takole pisno nadiranje paše.

Pisanje pač da možnost, da trezno razmisliš in ubesediš, kar te matra. Velikokrat seveda ugotoviš, da travmiraš brez kakšne podlage ali da pretiravaš v svoji razkurjenosti, včasih pa ti da tudi potrdilo, da imaš prav. In tokrat imam.

(Zanimivo, kako so v svoji bazi sposobni najti mojo telefonsko številko, ne najdejo pa potrdila o plačilu, čeprav poznajo datum in številko plačila.)

Pišuka, še zdaj sem vsa na spidu. In kava, ki sem jo spila ob pol treh pri tem nima čisto nič. Res ne. Res! ČISTO RES!

sreda, 08. oktober 2008

Totarori

1. Nisem več Roza čelada. Zahvaljujoč Kolesarskemu centru Bauer, kjer so mi brez besed zamenjali hudo prezgodaj razpadajočo roza čelado, sem zdaj Bela čelada. Zimski model pač. :)

2. Dandanašnji uradnik (opa, ne, strokovno-tehnični javni uslužbenec, je jako pomembna razlika) mojega kova za vsakodnevno delo potrebuje vsaj štiri komplete uporabniških imen in gesel. In ker se to prišteje nebroju privat PIN-ov, gesel in čarobnih besed, se je po pravici bati, da strokovno-tehnični uslužbenec katerega pozabi. A sem omenila, da mora tudi hišni računalniški guru malo ugibati pri svojem administratorskem geslu?

3. Spet bi bil čas za kakšno torto. Naslednji teden mogoče?

četrtek, 02. oktober 2008

Štiri

1. Juhu, prva plača! In skoraj razumem, kako so prišli do končne cifre.

2. A bi se dalo zrihtati, da jutri popoldne ne dežuje? Pa mogoče obljubim, da se Roza Čelada potrudi, da nikogar ne nadere.

3. Kar mogoče ne bo šlo, ker mi je nekdo (najbrž čisto nenamerno) polomil zvonec na kolesu in eno leto po servisu bremze še ne škripajo.

4. Odkrila sem odličen način ogrevanja: računaš in računaš in ugotoviš, da si dal v javnost narobe preračunan podatek. (Potem še malo preračunavaš in ugotoviš, da si v prvo pravilno izračunal.) Metoda ima lahko stranske učinke. Ni za srčne bolnike in živčno-črevne. Lahko se nadomesti s klicem uporabnika, da je našel v javno dostopnih podatkih napako.

725 km

torek, 30. september 2008

Imena in priimki po svetu


Tale luštkana stran zna narisati zemljovid, kako pogosto se določeno ime ali priimek pojavlja po svetu. Je seveda manj natančna kot SURS-ova baza rojstnih imen in priimkov v Sloveniji, zato pa se trudi razložiti tudi izvor imen in priimkov. Nemalokrat fali. Tudi čžš-ji ji niso všeč.

nedelja, 28. september 2008

četrtek, 25. september 2008

Pred-plača

Niti ne, je pa lep cukrček od davkarije dva tedna pred prvo zaresno plačo. Junija izkopane informacije so obrodile lepo vsotico, ki se danes že diči na mojem računu.

ponedeljek, 22. september 2008

Dan brez avtomobila

To je tisti dan, ko se je BeeBee s kolesom drveč v službo in iz nje prebijala skozi še posebej goste zastoje avtomobilov. Res pa je, da ni nadrla nobenega pešca, še manj pa katerega povozila.

četrtek, 18. september 2008

A je že en teden?

1) Če vas med sprehodom po kakšni lepi rdeči kolesarski stezi v Ljubljani nadere v medveda oblečena kolesarka z roza čelado, ima kolesarka prav. Trast mi.

Drugače pa:
2) Služba še vedno fajn.
3) Ampak urnik si moram nekako prestaviti za pol ure, da se ne bom zbujala ob šestih in tonila v komo ob pol desetih.
4) Računica 20:3=7 mi je kar všeč.

četrtek, 11. september 2008

Prvi vtisi

To je bil torej prvi dan v čisto pravi in zaresni službi. Še kar naporno (beri: že prvi dan sem se naučila nekaj novih potez v Excelu).

Zgradba je po bogastvu hodnikov in stopnišč blizu mojemu finskemu domeku. V istem traktu kot jaz delata še mama sošolca iz osnovne šole ter vodja referata iz gimnazije, nekje drugje v hiši pa še gospa iz enega višjih nadstropij našega bloka ter sošolka iz paralelke v gimnaziji.

In padla sem med same geografe. Toliko o tem, da pravzaprav nisem nikoli računala na pravo geografsko službo.

723 km

ponedeljek, 08. september 2008

Paraolimpijada

Pazi cager na dnu posta!

Sicer je bil samo kilometer in pol (računala sem na enega), vendar ker imam nekaj v dobrem še od prej, predvsem pa ker si za danes prištevam dodatne metre za pogum, sta dva. Noge bi za silo zmogle kaj več (torej sta bili tisti dve kili minusa vendarle morda špeh in ne mišice), srce pa niti ne. Ampak počasi se daleč pride in vsak začetek je težak in tako naprej. Kmalu torej novim zmagam naproti!

721 km

četrtek, 04. september 2008

Za zdravo telo!

Ker sem vsak dan malo bolj zdrava, počasi razmišljam o vrnitvi k rekreaciji. Danes se mi obeta izlet čez Grad, naslednji teden pa mogoče že pade kakšen tekec. Ampak res tekec, torej enkrat okrog bloka ali kaj podobnega. V tistem tednu, ko se skoraj nisem premaknila iz postelje, so mi pač zgnile mišice. Meča se sicer še za silo držijo, stegna so mi pa čudežno uplahnila (kar pa itak ne bo držalo tako dolgo, da bi se mi izplačalo v šoping).

petek, 29. avgust 2008

Napredka ne gre prezreti

Danes sem zmogla celo dva izleta (enega do trgovine in enega kar tako naokrog), umila sem si lase (po dvomestnem številu dni oljarne) in še kosilo sem skuhala. Okej, vedno sem morala iti potem ležat, vendar je napredek očiten. In mislim, da bom danes budna zdržala vsaj do desetih (saj ne, da dobro spim).

Me je pa res pošteno zdelala tale viroza.

ponedeljek, 18. avgust 2008

Nakupovalno jamranje (standard)

Zjutraj sem zbrala pogum in šla kupovat hlače. Cilj je bil kaj srednje spodobnega (ampak ne pretirano nobel) in mogoče kakšne kavbojke. Ker nisem zmogla več kot H&M (pa tudi škrta sem), sem naravnost navdušena, da sem končala z enim celim parom kar lepih črnih hlač in ciklam topom. Slednji je bil za nagrado, ker sem pomerila vsaj pet parov kavbojk in štiri druge hlače.

Zaključek? Pravzaprav nič novega. Z večanjem številke se veča samo obseg pasu na hlačah, stegna pa le zanemarljivo cepljajo za tem. Pri kavbojkah je to sploh zelo izrazito in sumim, da gre pri vsem skupaj za:
1) boj proti muffin topom (pozdravljam, čeprav ne vem, če uspeva)
ali
2) zvito promocijo razmnoževanja (če so kavbojke komot čez stegna, je v pasu gotovo prostora še za visokonosečnostni trebuh).

Ker prva točka zame na srečo ne pride v poštev (poštene šunke nosijo relativno nezašpehan trup), druga pa tudi še nekaj časa ne (pa imam se na sumu, da bi se razširila tudi v rit, ne le trebuh), ugotavljam, da bom morala investirati v še kakšno krilo. Škoda, da me je faza kupovanja kril minila pred par leti.

nedelja, 17. avgust 2008

Čisto poletno

Zadnjih par dni sem, kot bi rekel neki znanec, čisto v k****. Skupaj so se spravili zamašeni sinusi, prebavne težave ter bolečine v križu. Sicer gre vse v glavnem na bolje (juhu za Sinupret in čas!), medtem pa gnijem pred tevejčkom in olimpijado.

Zdravstvenemu stanju je seveda prilagojen moj ne-tek. Ampak najbrž bo jutri že malo šlo.

sreda, 13. avgust 2008

34-31

1. Danes sem pripravila več kot 100 tirolskih špinačnih cmočkov. Seveda je šla večina v zamrzovalnik. So pa slastni.

2. Pri ponijih (ki jih je nekdo opral pri previsoki temperaturi) na rudniškem kraku PST-ja me je včeraj v roko ugriznila huda zverina. No, videla je nisem, imam pa za spomin krasno bolečo oteklino.

3. Popoldne sem zaspala za vsega pet minut. Kar je skoraj ravno prav. Kakšnih 10 minut več ne bi škodilo, ampak je v redu.

719 km

nedelja, 10. avgust 2008

Oklepaji galore

Sicer sem parkirana pred tevejčkom (trenutno menda spremljam badminton) in se danes niti še nisem počesala (pa tudi v ogledalo se še nisem pogledala), sem pa zato že sproducirala banjico karamelnega sladoleda in (pred tevejčkom!) skoraj polovico plačanega dela, ki sem si ga zastavila za naslednji teden.

Prva odlično prespana noč po dveh klavrnih (leta pa to) dela čudeže.

Zdaj pa nazaj na delo. Kako naj samo iz vode naredim torto (tale je metaforična, a jako realna)?

sobota, 09. avgust 2008

Dež je sicer bil

Poroka je bila pa vseeno zelo lepa. Anti-bridezilla je imela jako čedno obleko. Hrana je bila odlična, mednarodna druščina prijetna. Skratka luštno je bilo.

M & J, rada se imejta še naprej!

četrtek, 07. avgust 2008

Irt

1. Kadar ni nujno (se ne mudi in ni za denar) znam spesniti blazno lepa in diplomatska pisemca, ki jih je naslovnik vesel, čeprav so zanj novice slabe. Hm.

2. Jutri popoldne in zvečer bi bilo blazno fino, če ne bi deževalo. Res. Bralec/bralka z ARSO, prosim, uredi to. :)

3. Za 700 km si nisem omislila nobene nagrade. Še na nove superge nisem prešaltala. Menda čakam na 800.

705 km

nedelja, 03. avgust 2008

Aktivne počitnice v Prekmurju

Zadnji pravi dopust, preden postanem polnopravni član radničke klase, sem izkoristila nad vsemi pričakovanji. En teden sem hodila kljub spodobnemu nočnemu spancu vsako popoldne oddremat nekaj kitic (en dan celo dvakrat), vsak dan pa sem se tudi kar pridno rekreirala. Sicer čez 700 pretečenih kilometrov nisem prilezla (proga Čez drn in strn je par sto metrov prekratka), sem se pa zato zelo konkretno nakolesarila (in pri tem naorientirala). Šunke po odisejadi po Goričkem zdaj malo bolijo, ampak mi Odjemalecčokoladnetorte že grozi z Vršičem. Ha, lahko pešaku!

Nenagradna uganka: kolikokrat so me po nogah ožrli razni žužki?

699 km

ponedeljek, 21. julij 2008

Špinačni polžki

Pa so ameriški pekovski blogi le koristni (in ne samo krivci za čudne sanje). Namreč zadnjič sem na enem od njih prebrala, da je v bistvu blazno fajn imeti kakšen paket listnatega testa doma na zalogi. Sem se strinjala in kupila zavitek. Za vsak slučaj.

Danes sem se lotila priprave špinačne lazanje, ker so zaloge že davno pošle. Začuda pa mi je tokrat ostalo nekaj špinačnega nadeva, doma pa nobenega lačnega ljubitelja špinače.

Ne bodi len vzamem iz zamrzovalnika kos listnatega testa, ga v mikrovalovki prav mojstrsko odtalim, razvaljam in naredim tako fino špinačno potičko. Narežem na par centimetrov debele rezine, položim na pekač, še malo potresem z ostankom naribanega sira, pečem okrog 20 min na 180°C in voila, polžki so tu! Odlično teknejo, sploh če si lažji za nekaj deci krvi (kot sem npr. jaz).


(Saj bi napisala bolj točen recept, ampak se mi res ne sanja, koliko je bilo tega ostanka špinače. Je pa nadev sestavljen in zamrznjene nasekljane špinače, mleka, kisle smetane, čebule, česna, muškatnega oreščka, soli, jušne kocke, popra in malo drobtin, ki pa so samo "po potrebi".)

nedelja, 20. julij 2008

Noč butastih sanj #66

Bila sem na konferenci BlogHer v San Franciscu. Z mano je bila menda še ena Slovenka. Imeli so neke delavnice, kjer si se moral udeležiti kompletnega seta na neko temo, kar je trajalo celo popoldne. Tvoj problem, če te je zanimalo še kaj na kakšno drugo temo. In tako sva s to Slovenko klepetali, kako bi nama uspelo kaj malo drugače skombinirati. To je bilo ravno med uvodnim predavanjem. In so naju nadrli, kot bi šlo najmanj za klepetanje med kakšno maturo. Takrat sem že snovala, kako je še naš Blogres fajn proti tej reči. Takrat enkrat je začela moja rojakinja razlagati, kako je sem prišla zato, ker kmalu pride za celo leto (ha, to je dejansko RL oseba!) in rada peče in bi rada spoznala koga, s komer bi pekla mafine.

Nekje vmes so mi potem ukradli (uničili?) kolo.

Lotila sem se peke sirove torte. Ja, sirove, ne skutne. V skledo sem narezala kakšnih šest vrst sira, celo parmezan. Ta je bil, ko si ga začel rezati, notri najpristnejše pesine barve. Pa tudi mehek je bil kot kakšen brie. Prišel je moj roditelj, povedala sem mu za kolo in da delam torto. Niti trznil ni ob rdečem parmezanu.

Potem sem se pa po več kot 10 urah spanja zbudila. Mogoče bi si morala prepovedati ameriške pekovske bloge. Ni zdravo!

676 km

torek, 15. julij 2008

Olajšanje

Končno! Po več kot dveh mesecih imam prvič spet prazen inbox. To sicer pomeni, da sem neko honorarno reč packala toliko časa, ampak mi pač res ni šlo. Ah, prazen inbox je lepa stvar. Zdaj naj se pa samo še na telefon oglasi nekdo, ki bi ga bilo zelo fajn dobiti, in bo sploh vse super.

657 km

četrtek, 10. julij 2008

Dojenčka gledat

Dve uri pestovati 4-kilsko štručko v glavnem v desni roki bo najbrž pustilo musklfibr. Ampak je bila pupa zelo pridna.

sreda, 09. julij 2008

Misteriji

1. Zakaj so reklamni katalogi tiskani v dveh smereh, torej do polovice normalno, potem se pa tisk obrne na glavo? (Tale kravžlja možgane celi familiji.)

2. Od kod faše moja bež jopica (zgolj in samo ta) čisto vedno temno rdeče fleke (ki se sicer čisto lepo izperejo)? (Imela sem tezo, ki pa po zadnjih opažanjih ne drži.)

3. A je možno, da imaš od vtičnega odganjalca kripijoče golazni blazno čudne sanje? (In to ne samo jaz, moje sanje so itak bizarne po difoltu, tudi Odjemalcučokoladnetorte je dogajalo.)

torek, 08. julij 2008

Nisem še razpakirala

Prekmurje je bilo standardno luštno. Naredila sem nekaj tekaških kilometrov in več kot desetkrat toliko kolesarskih. Kar po Goričkem pomeni tudi kar nekaj lepih vzponov (in spustov, ampak jih kot tekaška spremljevalka nisem užila na polno). Z mestnim (vaškim?) kolesom in neoblazinjenimi hlačami je dosežek še posebej velik. In nasploh se zdaj že kar znajdem med raznimi -ci v okolici Puconcev. No, "domov" že najdem. Saj razumem tuje jezike. ;)

645 km

ponedeljek, 30. junij 2008

Plesnivi siri

Zjutraj brie, popoldne neka orehova stvarca, zdajle pa Poletje v
školjki 2. Čizi do nebes.

Sama trenutno okušam poletje prek Mure. Zebe ne.

ponedeljek, 23. junij 2008

BeeBee, pripravnica

Takole gre v 16 preprostih korakih.

1. Diplomiraš.
2. Čisto po malem se prijavljaš na kakšne razpise.
3. Prijaviš se na milijon ne-razpisov, pri čemer v glavnem niti ne dobiš odgovora.
4. Povabljen si na prvi razgovor, ki celo rezultira iz prejšnje točke. Ampak ker niti sami izpraševalci ne vedo, kaj bi radi, ni iz tega nič.
5. Še nekaj razgovorov, pri katerih v glavnem veš, da ne bo nič.
6. Prošnje pošiljaš še naprej. Vmes honorariš.
7. Povabljen si na pisni preizkus za delo, ki ti je pisano na kožo, izpolnjuješ vse zahtevane pogoje in dejansko poznaš področje. Preizkus je zahteven, a opraviš prvi.
8. Po preizkusu si povabljen na razgovor, kjer izveš, da si preizkus tudi najbolje opravil. In zato te imajo za preveč sposobnega, da bi delal za njihovo plačo.
9. Spet preizkus, tokrat za delo, podobno trenutnemu honorarnemu, le mogoče malo bolj nadležno. Spet opraviš prvi.
10. Po preizkusu greš spet na razgovor. Preživiš, ampak se ti ne sanja, kaj bo. Delo malo meji na mentalno prostitucijo, tako da te ne gane preveč, ko ne pokličejo.
11. Prijavljaš se na vse, kar približno ustreza tvoji izobrazbi in ni povsem odvratno. Hkrati sestavljaš novo rundo prijav za neoglaševane reči.
12. Povabljen si na razgovor za delo, ki je celo blizu tvoji izobrazbi.
13. Dela ne dobiš, vendar te hkrati povabijo na razgovor za neko drugo delo.
14. Izkaže se, da gre za dve službi. To seveda poveča tvoje možnosti. Vsako od dveh delovnih mest ima svoje prednosti. Vseeno je eno malo boljše.
15. Naslednji dan dobiš prijazno pisemce, da te vzamejo. Na boljše delovno mesto. :)
16. Zdaj pa še formalnosti ...

sobota, 21. junij 2008

Čokoladna torta za prav posebno priložnost

Tale tortica je nastala čisto eksperimentalno. Edini pogoji so bili: rahlo, kremasto in čokoladno. Ni se mi dalo ukvarjati s sicer preverjeno ultračokoladno torto, zato sem se šla čisto improvizacijo. Nastala je enako izvrstna torta, le dela je bilo občutno manj (kot tudi porabljenega masla, sladkorja in jajc, torej je to tako rekoč dietna torta *ahem*).

Biskvit:
4 jajca (ločiš beljake in rumenjake)
110 g rjavega sladkorja
1 + 1 vanilin sladkor
110 g moke
2 zelo zvrhani žlički kakava
žlička pecilnega praška
žlička sode bikarbone
50 g stopljenega masla
3 žlice smetane
3 žlice mrzle vode

Nadev/glazura:
100 + 100 g jedilne čokolade
1 rumenjak
50 + 200 ml smetane
vanili sladkor

1. Z električnim mešalnikom stepaš 4 rumenjake, sladkor in 1 vanili sladkor, da postane zmes svetlo rumena in kremasta.
2. Dodaš skupaj presejane suhe sestavine in dobro premešaš. Postopoma primešaš maslo, smetano in vodo.
3. Iz 4 beljakov in vanili sladkorja narediš trd sneg. Dodaš ga biskvitni zmesi in dobro, a previdno zmešaš.
4. Maso razdeliš in pečeš v dveh s peki papirjem obloženih, namaščenih in pomokanih tortnih pekačih (ø 20 cm) približno 15 minut.
5. Med ohlajanjem biskvita pripraviš nadev. Nad parno kopeljo z metlico mešaš rumenjak, 100 g čokolade in 50 ml smetane. Ko se vse lepo stopi in rumenjak zakrkne, odstaviš in mešaš naprej, da se zmes ohlaja. 200 ml smetane stepeš skupaj z vanili sladkorjem (a naj se ne spremeni v maslo). Zamešaš jo v ohlajeno čokoladno zmes, dodaš še 100 g stopljene čokolade, nato pa vse skupaj postaviš v hladilnik, da se nekoliko strdi.
5. Kremo (precej na debelo) namažeš po vrhu enega biskvita, položiš čez gornjega in torto celo temeljito premažeš s preostalo kremo. Poješ, ko zmanjka potrpljenja. Po možnosti je to po tem, ko si torto čez noč ohladil v hladilniku.


634 km

torek, 17. junij 2008

Vas

Našega carskega poštarja sem že omenjala. Včeraj ga dopoldne nisem slišala, ko je zvonil. Na poti ven sem potem v nabiralniku našla listek, da me čaka priporočena pošiljka. Eh, bo treba torej na pošto. Ampak bom vseeno pogledala pri Aniki, če ni mogoče poštar tam (dostikrat pač je). In res, zagledam najprej kolo in nato še Aleksa. In ni mi bilo treba na pošto.

Danes na poti iz trgovine. Aleks se na pločniku z nekom pogovarja. Mi pomaha s kuverto, naj pridem podpisat. Pa podpišem.

Fajn to.

(Ha, ravnokar je pa pod mojim oknom nekoga zahaklal.)

nedelja, 15. junij 2008

Le kaj bo iz tega

Mlad krompir, sveža špinača, dve bučki, četrt kile svežih šampinjonov, v zamrzovalniku pa še grah in nariban korenček. Pojma nimam, kaj bom načarala iz tega.

628 km

torek, 10. junij 2008

Povečana učinkovitost davkarije

Imela sem vprašanje za davkarijo. Vida seveda ni poznala odgovora, na spletni strani tako ali tako ni bilo najti moje situacije, zato sem klicala na lokalno izpostavo. In sem kakšnih petnajst minut poslušala njihov muzak. Brez rezultatov. Vmes sem klikala po vseh mogočih linkih na njihovi spletni strani. In čudežno sem priklikala na PDF, kjer sem v skoraj drobnem tisku izvedela, da smem oddati dohodninsko napoved (prejšnja opozorila so bila malček dvoumna in se jih je dalo tudi razumeti, da nikakor ne smem oddati napovedi). Moram seveda ne, ker bi država rada obdžala mojih 400 EUR preplačane akontacije.

In naučila sem se, kako je Davčni urad Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik učinkovita pri odgovarjanju na vprašanja občanov - tako dolgo se ne oglasijo, da človek kar sam izbrska najgloblje zakopan PDF in se poduči. Vsekakor šparovno.

ponedeljek, 09. junij 2008

Kapučino brauniji


Sestavine (količine primerne za kvadraten pekač s stranico ok. 20 cm)
Biskvitna plast:
120 g jedilne čokolade
90 g masla
2 žlici instant kave zmešani z žlico vrele vode
150 g rjavega sladkorja
1 žlička vanilijeve esence
2 jajci
65 g moke
1/4 žličke soli

Krema:
120 g kremnega sirnega namaza (npr. Tamar)
45 g masla
90 g sladkorja v prahu
1/2 žličke vanilijeve esence
1/2 žličke mletega cimeta

Preliv:
90 g jedilne čokolade
15 g masla
60 ml sladke smetane
3 žličke instant kave, zmešane z žličko in pol vrele vode

Postopek:
1. V kozici na nizkem ognju ob mešanju skupaj topiš čokolado, maslo in kavno zmes. Ko je zmes gladka, jo odstaviš z ognja. Ko se ohladi in je mlačna, vmešaš sladkor in vanilijo. Dodaš jajci in mešaš, da postane zmes gladka in svetleča. Vmešaš še moko in sol, a ne pretiravaj z mešanjem.
2. Zmes enakomerno razporediš po s peki papirjem obloženem pekaču. Pečeš na 180°C okrog 15 minut oz. toliko, da je na sredini suho (prepričaš se z zobotrebcem). Biskvitno plast popolnoma ohladiš kar v pekaču.
3. Za kremo v skledi z mešalnikom zmešaš predhodno zmehčano maslo in sirni namaz. Dodaš sladkor v prahu, vanilijo in cimet in mešaš, da postane zmes povsem enotna. Kremo razmažeš po biskvitu in vse skupaj postaviš v hladilik, da se krema strdi (traja kakšno uro).
4. Preliv pripraviš v ognjevarni posodi v mikrovalovki (v nekaj intervalih) ali nad parno kopeljo. Čokolado, maslo, smetano in kavno zmes skupaj greješ in mešaš, da se povsem zlije skupaj. Preliv ohladiš na sobni temperaturi, nato pa ga previdno premažeš čez kremo. Spet gre vse skupaj v hladilnik, tokrat za vsaj 3 ure.
5. Še kar v pekaču narežeš izdelek na kakšnih dvajset kosov. Serviraš tolerantnim na kofein (ali pač tvegaš nekontrolirano odbijanje osebkov od sten stanovanja).

(Aja, pa od danes zjutraj imam že dve častni nečakinji.)

nedelja, 08. junij 2008

Možgani zahtevajo cuker!

Resno razmišljam o tehle braunijih. Navsezadnje mora Odjemalecčokoladnetorte nadoknaditi še kakšen milijon kalorij od včeraj. Bom razmišljala še naprej. :)

617 km

četrtek, 05. junij 2008

Tri

1. Te dni imam od Odjemalcačokoladnetorte izposojeno njegovo nekdanjo strašno fensi tekaško igračko. Preden sem jo včeraj zagnala, sem morala najprej poklicati tehnično pomoč (Odjemalca). Toliko o tem, da se mi je igrača prvič, ko sem jo videla, zdela simpl kot Nokia.

2. Sicer si znam pa tudi pajkice in spodnjice obleči narobe. Prve spredi-zadi (opazila nemudoma), druge insajd-aut (opazila šele čez uro ali dve).

3. Sem rekla, da je luknja v dlesni tokrat bistveno manjša kot zadnjič? Ha! Tako samo izgleda, v resnici pa je kot kakšno kraško brezno: na površini majhna razpoka, spodaj pa cela Postojnska jama. Ampak ne boli, celi najbrž se (tokrat se sploh ne sekiram zaradi tega) in sploh.

610 km

torek, 03. junij 2008

Kot bolan srat

Tako se zdajle odpravljam teč. Temperature so ugodne, čudežno sem se zgodaj zbudila, lačna sem zmerno in bi se zadovoljila s pol banane za začetek.

Ampak meni se ne da. Čeprav sem se zbudila, sem precej zaspana. Pa zebe me.

Eh.

ponedeljek, 02. junij 2008

Itak grem

Saj sem rekla, da se bom prijavila. Tako ali tako bom tistega dne po vsej verjetnosti tekaška vdova (in tudi utrujena iz same solidarnosti).

Se vidimo torej na Blogresu.

nedelja, 01. junij 2008

Skoraj sončarica

1. Na soncu mi je bilo vroče, v senci so me žrli komarji. Kompromis: malček opečena in kar lepo popikana.

2. Skuhala sem prav božanske tirolske špinačne cmočke.

3. Če se po popoldanskem dremežu zbudiš šele ob pol devetih zvečer, si opolnoči še buden.

603 km

sreda, 28. maj 2008

Povrnitev v prejšnje stanje

Zanimivo je, kako zdaj nisem več lačna vsako uro, ker lahko pojem malo več na rundo. Frutek ima pač le tistih 70 kcal na 100 g, kar je v prebavljivih količinah odločno premalo, da bi podpiralo moje truplo in njega mišice (res!). (Okej, saj sem že drugi dan po operaciji jedla torteline, ampak tudi to samo tri komade v enem obroku.)

Od danes sem torej brez šivov (seamless, kot je ugotovil Keks). Luknja, ki je ostala v dlesni, je pa tokrat precej manjša kot zadnjič, tako da mi je bilo izpiranje predlagano samo kot opcija. Vse skupaj še malček boli, tako da se mislim še občasno filati z Lekadolom.

(V naslednjih dneh pa že planiram kakšen krajši tekec. Da se čisto vse mišice ne spremenijo v salo. No, če mi ne bo preveč vroče. Bolje salo kot fršlok.)

sobota, 24. maj 2008

Bi? Ne bi?

Namreč šla na Blogres ... O vsem skupaj še vedno razmišljam točno tako kot lani, ko je bilo potem čisto fino.

Torej bom še malo gruntala in se potem mogoče prijavila. V blogonski majici se navsezadnje strašno fino spi.

petek, 23. maj 2008

Samo še 28 jih je

Od včeraj popoldne sem tudi brez levih osmic. Operacija je bila tokrat še malo bolj naporna kot zadnjič, saj ena od korenin spodnjega zoba nikakor ni hotela ven in je raje segala v že znani mandibularni kanal, kar je kirurga kar malo skrbelo. Blazno razraščene so bile tudi korenine zgornjega modrostnika. In tokrat sem dobila za popotnico še Hiconcil.

Po relativno v redu noči (spala kakšne tri ure in pol, juhu!) sem danes kar konkretno zatečena, za spremembo od prejšnjič bolj v spodnjem delu lica (roditeljica pravi, da sem polovični David Coulthard).

Aha, zdaj je pa že ura za novo rundo drog.

EDIT: By popular demand - donna Corleone (alias pol-Coulthard):

torek, 20. maj 2008

(Od)klop

Prekmurje je bilo čisto standardno fajn. Tekanje čez drn in strn je bilo super, kopanje še bolj, novi tobogan je pa tudi zame preveč. Sicer še ne dela, pa vseeno.

Na sliki je pa odklop sosedovega psa. Danes je bila odklopljena še domača muca, ki je bila pri vsem skupaj veliko bolj pridna in potrpežljiva.


598 km

nedelja, 11. maj 2008

V duhu trojk

1. Blazno me dela živčno nepospravljen inbox v gmailu. Predvsem ker mejle zelo pridno arhiviram, ko nanje odgovorim/so zadeve zaključene. Torej je nepospravljen inbox znak, da me čaka nekaj dela. Kar ni tako zelo fajn, tik preden se kanim za en teden umakniti v Prekmurje.

2. Je zimski plašč bolje dati v čistilnico in potem na letovanje v omaro po koncu sezone ali pred začetkom naslednje?

3. Prišla je sezona mazanja s kremo za sončenje. Tik pod kolenom imam precej ostro črto, ki se je ne bi sramoval niti kakšen kolesar, okrog levega zapestja pa imam tudi sumljivo bledo kožo. (Sicer pa je sezona tekanja v mraku takoj za vogalom, tako da je panika glede vzorčastih ramen, upam, odveč.)

585 km

četrtek, 08. maj 2008

Tik pred štartom

Koliko frajerjev se tukajle ukvarja s svojimi fensi urami? (Za kakšno podobno, a verjetno precej bolj množično sliko bi se mi mogoče skoraj dalo iti slikat štart trojk. Hmm.)


578 km

nedelja, 04. maj 2008

Čokoladno kavna torta z višnjevim nadevom

Sestavine:
Biskvit:
125 g masla
150 g rjavega sladkorja
4 jajca (loči rumenjake od beljakov)
3 žlice instant kave
1 vanilijev sladkor
110 g jedilne čokolade
2 dl mleka
225 g moke
2 žlici kakava
1 žlica pecilnega praška

Nadev:
~250 g zamrznjenih višenj
2,5 dl vode
3 žlice sladkorja
3 žlice jedilnega škroba (raztopljenega v 3 žlicah vode)
2 žlici limoninega soka

Glazura:
150 g jedilne čokolade
100 g kisle smetane
ščepec soli


Postopek:
1. Penasto umešaš maslo in mu dodaš sladkor. Postopoma primešaš 4 rumenjake in vanilijev sladkor (ali žlico vanilijeve esence) in instant kavo.
2. Nad paro stopiš čokolado in jo, ko se nekoliko ohladi, zamešaš v masleno zmes. Izmenjaje vmešaš še skupaj presejano moko, kakav in pecilni prašek ter mleko, pri čemer začneš in končaš s suhimi sestavinami.
3. Iz beljakov in kakšne žlice sladkorja narediš sneg in ga previdno vmešaš v testo. Testo v 20-centimetrskem tortnem pekaču v dveh rundah pečeš pri 150°C 20 do 25 minut, toliko da je v sredini lepo zapečeno (poskusiš z zobotrebcem).
4. Medtem ko se biskvit peče oz. že ohlaja, pripraviš višnjev nadev. Višnje skupaj s sokom, vodo in sladkorjem počasi segrevaš. Ko to zavre, vmešaš škrob in limonin sok. Če se ti zdi, malo spasiraš, predvsem pa kuhaš na majhnem ognju, kolikor dolgo se ti le da, lahko tudi celo uro. Cilj je, da dobiš nekaj malo redkejši marmeladi podobnega.
5. Spodnji biskvit premažeš z nadevom in ga postaviš za nekaj časa v hladilnik, da se nadev malo strdi. Medtem lahko pripraviš čokoladno glazuro: stopiš jedilno čokolado in jo nekoliko ohlajeno zmešaš s kislo smetano in soljo.
6. Na torto položiš še drugi biskvit in vse skupaj premažeš z glazuro. Postaviš v hladilnik in se poskušaš čim dlje zadržati, preden torto napadeš.

Izdelek:

566 km

torek, 29. april 2008

Silvr lajning

Dobra stran tega, da se je radiator odločil, da se polula prav danes, je to, da se ni vse skupaj zgodilo pred tremi meseci, ko bi me neogrevanje precej bolj motilo.

ponedeljek, 28. april 2008

Domače branje samooklicane slaščičarske mojstrice

V zadnjih tednih sem po zaslugi GuglRiderja in njegovih nasvetov prišla do kar lepega števila zanimivih cukerpekerskih blogov. Precej pogosto si katerega od receptov pocahnam (ko seveda preverim, če ne vsebuje kakšnih eksotičnih ameriških sestavin). In rezultati? Ha, jih (še?) ni. Včeraj sem malček po uradni dolžnosti spekla marmorni kolač iz sestre Vendeline z dodatkom višenj in čokoladnega preliva iz lastnega zeljnika, kar pa vsekakor ni novost. Navsezadnje se bukvica že sama avtomatično odpira na "marmorni" strani 16.

Torej rezultate še čakamo. Kolajno bo treba proslaviti, prazniki so ... Mogoče bi pa res veljalo pred prvim majem nabaviti malo večje zaloge masla, raznih sort cukra in čokolade. Saj se porabi. (Sploh če imaš kakšnega Odjemalcačokoladnetorte, ki se mu po bolezni spet vrača apetit.)

553 km

sreda, 23. april 2008

Moja prva kolajna

No, menda mi je roditeljica naredila eno iz tube zobne paste, ko sem pri sedmih letih prilezla skoraj do Kotovega sedla in potem odsmučala dol, ampak tale je pa prva zaresna.

Tekaške superge sem pametno pozabila doma, zato sem pač tekla v bling-blingih. Čas je bil zame fantastičen, Postonjska jama je komaj kaj rekla, podplatom ni bila všeč obutev, kolena so bila pa povsem tiho. In tako sem bila tretja v svoji kategoriji. (Po absolutni uvrstitvi in skupnem številu konkurentk se pa ne sprašuje.)


537 km

nedelja, 20. april 2008

Štart presenetil tudi štarterja

Lani sem slikala štart, tokrat pa ni šlo. Kdo ugane, zakaj?

No, ostajam na realnih tleh in ne pričakujem kakšne participacije bralcev, zato naj kar lepo povem, da sem šla na najkrajšo odraslo razdaljo (5 km), ki sem jo kljub kar nekaj (prepešačenim) hribčkom pretekla v istem času kot sicer tečem v ravnini. Postonjska jama v moji dlesni in desno koleno sta se oglašala, vendar se nisem dala. Na cilj nisem prišla zadnja.

Štartni številki sta bili povsem nakjučni. Ali pa usodni, kdo bi vedel!

532 km

torek, 15. april 2008

Skrb zbujajoče

V nocojšnji (drevišnji? Mi lahko kdo razloži, če je kakšna razlika?) vaji izpiranja modre luknje (Deep Blue, posledica procedure) z iglo (0,5×25, če to komu kaj pove) sem končno razvila kolikor toliko učinkovito tehniko, ki omogoča dobro izpiranje brez špikanja in krvavitve. Zdaj sem tako blazno zadovoljna sama s sabo, da se počutim, kot bi me prav lepo zagrabil kofein. Torej droga. Ki je tesno povezana z iglo. Hm.

ponedeljek, 14. april 2008

Odstranitev osmic in okrevanje po njej

V torek so mi torej izpulili desna modrostna zoba. Vse skupaj je šlo precej hitro, še na vrsto sem prišla v le enem tednu, odkar sem se prvič prikazala pri izbranem specialistu.

Za začetek sem dobila eno dozo lokalne anestezije. Nato so me okrog ust umili z razkužilom in me od pasu navzgor povsem pokrili - ven je gledala samo spodnja polovica obraza. Potem se je začelo pa zares. Bilo je nekaj rezanja dlesni (se mi zdi), nekaj nekakšnega vrtanja (zoprn samo zvok) in potem dolgo puljenje. Nekje proti koncu je sestra rekla: "Zdaj pa bo! Samo še malo!" Če ne bi bila imela polnih ust dohtarjevih rok in cele orodjarne, bi še pripomnila, da smo kot pri porodu. Pa je bilo potem res hitro konec, kajti spodnja osmica je privekala na dan (ustrezno krvava). Sledilo je šivanje, ki sem ga opazila samo zato, ker mi je sestra vsake toliko s škarjami segla v usta in privlekla ven kos niti.

Zgornja osmica ni bila izrasla. Tako se je vse skupaj začelo z rezom dlezni in odkritjem zoba. Izkazalo se je, da bo potrebna dodatna anestezija, in prišla je še ena injekcija. Nebesa. No, po tej se je začelo desno oko malo hecno obnašati, pa okej. Zob je šel še kar hitro ven, šivanja pa sploh nisem opazila (je pa res, da sem imela zdaj oči prekrite, ker sem imela glavo precej nazaj). Potem so me še malo spucali in to je bilo to. Mislim, da je trajalo kakšnih 45 minut.

Takoj (še v čakalnici, čakajoč izvid) sem lice začela hladiti s hladnim obkladkom. Takoj ko sem zmogla (ko je anestezija toliko popustila, da sem lahko pila brez pretiranega polivanja), sem začela z drogami. Ves dan sem nadaljevala z obkladki, jedla sem pa jogurte in Frutek. Niti ni bil toliko problem v žvečenju kot v tem, da nisem mogla odpreti ust.

Noč sem potem v glavnem prebedela. Motila me je oteklina, na kateri nisem smela ležati, nekaj pa je pripomogla tudi že omenjena droga, ki vsebuje kar lepo količino kofeina.

Sreda je bila podobna torku. Oteklina se je še povečala, iz rane je nekaj teklo, ampak v zelo majhnih količinah, še naprej sem se obkladala in drogirala. V svoj pester jedilnik sem vključila poslastico: hladno špinačno juho! Noč je bila spet skoraj brez spanca.

Četrtek je bil dvema neprespanima nočema primeren. Zjutraj mi je bil izlet na vece cela ekspedicija, pri kateri sem v trenutku zašvicala. Ta dan sem imela pa tudi dovolj drog in sem se odločila za Lekadol, ki sicer ni učinkoval tako hitro, je pa vsaj omogočal spanje. Oteklina je bila dopoldne še vedno ogromna in že me je skrbelo, da bom morala spet k zobarju, kajti v petek bi se morale stvari že počasi umiriti. Popoldne je bilo pa vsega precej na hitro konec. Oteklina je znatno uplahnila in čutila sem le še šive.

V petek sem se tako že podala do trgovine, čemur je sledila ura spanja. Začela sem tudi jesti malo bolj normalno hrano, npr. kruhovo sredico in podobno. Menda sem vzela vsega skupaj tri Lekadole. V soboto je bilo podobno, le iz rane je teklo vse manj česar-koli-že. V nedeljo sem zmogla celo 20-minutni vzpon v dežju (ki mu je sledil 2-urni dremež). Še vedno sem bila v glavnem na kašicah in jogurtih, saj je bilo žvečenje blazno naporno in me je po jedi vse bolelo.

Danes so mi odstranili šive. Luknjo, ki je ostala na mestu spodnje desne osmice, moram še 2 do 3 tedne izpirati s fiziološko raztopino (s pomočjo brizge in igle!), dokler se ne zaraste. Žvečim pravzaprav že normalno, ust pa še ne morem povsem odpreti. Spodnja desna čeljust je še nekoliko zatečena; tudi občutek v njej je malo hecen, kar je posledica seganja korenin spodnjega modrostinka v mandibularni (čeljustni) kanal, ki je po operaciji še vedno nekoliko pretresen od vsega hudega.

torek, 08. april 2008

Takole

Zob imam zdaj samo še 30. Spodnja desna osmica se je zelo upirala.

Druga runda maja, šivi ven v ponedeljek.

Po dveh dozah lokalne anestezije je pa zdaj moj novi najboljši prijatelj tole.

Še zadnjič modro

Čez dve uri bom namreč samo še pol-modra.

(Zobna miška pa pravi, da ne bo nič prinesla.)

522 km

petek, 04. april 2008

Pa je uradno

Od torka naprej bom imela samo še 30 zob. Originalni datum, na katerega sem se sprva pripravljala, je bil 22. maj. Tale torek je prišel pa res hitro - v enem tednu od naročanja.

Zdaj bo pa res treba osvežiti zaloge sladoleda v zamrzovalniku. (Vsaj nekaj dobrega v vsem skupaj.)

516 km

sreda, 02. april 2008

Učinkovitost do nebes

Pa nisem spila niti ene kave in je tudi ne nameravam.

Poklicala zobarko. Poklicala davkarijo. Šla k zobarki. Odnesla dopolnjeno napotnico k zobarju. Tam s svojo učinkovitostjo navdušila sestro, ki me mogoče na prvo rundo izkopavanj pokliče že naslednji teden.

(Vreme pa trenutno ne izgleda ravno tekačem prijazno.)

torek, 01. april 2008

Zobar je rekel

Kmalu bom padla s prestižnega mesta najbolj zobatega člana naše družine. Ne samo da bosta šli spodnji osmici, tudi zgornjima se ne piše dobro. Ojej.

ponedeljek, 31. marec 2008

Fej in fuj!

Ogabno, kako dobro se počutim kdaj po teku. Res, mislim, da se mi je to začelo dogajati šele v zadnjih mesecih. Okej, saj sem se tudi kdaj prej zdela sama sebi strašno fajn, ker sem premagala lenobo in to, zdaj je pa malo drugače - kot bi spila preveč kofeta. *boing* No, res sem pojedla malo več torte, ampak vseeno ne obsceno veliko. Navsezadnje mi je tako predpisal sam Odjemalecčokoladnetorte/trener. Ta pa že ve, če je včeraj pretekel 61,35 km v šusu (in je danes še sposoben hoditi).

Je pa hecno, kako različno se folk napravi za tek pri sončnih in mogoče rahlo vetrovnih 16 °C. Dolge pajkice + majica + anorak. Dolge pajkice + majica + flis. Ultrakratkegaćice + majica brez rokavov. Dolge pajkice + kratki rokavi. 3/4 pajkice + kratki rokavi. Glavno, da sem se zdela sama sebi v 3/4 pajkicah in dolgi švicmajčki edina primerno oblečena.

510 km

Belo- in črnočokoladna torta z višnjami

Eksperiment je uspel, priložnost je bila (500 km pa le ni kar tako), sem bila pa malo pozabljiva. Takole gre torej tole.

Za torto s premerom 20 cm potrebuješ:
100 g bele čokolade
240 ml mleka
170 g rjavega sladkorja
3 jajca
225 g moke
slabo žličko sode bikarbone
dober ščep soli
120 g masla
225 g belega sladkorja
žličko vanilijeve esence (lahko pa tudi vrečko vanilijevega sladkorja)
skodelico zamrznjenih višenj (20 - 30 komadov)

Za kremo/glazuro pa še:
225 g jedilne čokolade
ščepec soli
lonček kisle smetane (menda 180 g)

Postopek:
1. Nad parno kopeljo skupaj segrevaš belo čokolad, rjavi sladkor, tretjino mleka in en rumenjak. Mešaš, dokler ni vse skupaj lepo gladko (torej da se čokolada stopi) in se nekoliko zgosti. Pustiš, da se zmes ohlaja.

2. Skupaj preseješ moko, sodo bikarbono in sol in pustiš zmes čakati.

3. Z mešalnikom penasto umešaš maslo (ali margarine, če ne gre drugače) in beli sladkor. Eno po eno vmešaš dve celi jajci in še beljak, ki je ostal pri prvem koraku. In še vanilijo.

4. Masleni mešanici izmenično po delih dodajaš zmes iz moke ter preostalo mleko, pri čemer začneš in končaš z moko.

5. Zdaj dodaš beločokoladno zmes in lepo zmešaš.

6. Maso razporediš v dva tortna pekača (ali pa pečeš v dveh rundah), obložena s peki papirjem. Enakomerno po testu razmečeš še višnje. Pečeš na 150 °C kekšne pol ure, toliko da je v sredini zapečeno. Potem pustiš, da se biskvit ohladi.

7. Za kremo nad parno kopeljo stopiš jedilno čokolado. Odstaviš z vročine in primešaš kislo smetano in ščepec soli. Pustiš, da se malo ohladi.

8. Na servirnem krožniku najprej premažeš eno plast biskvita s tretjino kreme. Nato nanjo položiš še drugo plast in torto premažeš po vrhu in ob strani.

Rezultat, če v eno plast biskvita pozabiš dati višnje, je tole:



503 km

četrtek, 27. marec 2008

1234

1. Kupovanje kavbojk, ko se počutiš še posebej buhtljasto, ni prav razvedrilno.

2. Preča na drugi strani se odlično obnese.

3. Dojela sem čar čokoladnih zajcev: po veliki noči jim cena kar konkretno pade in zelo solidno Lindt čokolado dobiš tako rekoč zastonj.

4. Peče se mi. In tokrat se ne izmažem samo s kruhom. S police me namreč prav zapeljivo gleda tortni model. (Presenetljivo ta točka niti nima kakšne močne povezave s težavami v prvi.)

497 km

četrtek, 20. marec 2008

Jajcanje

Ravno sem Mercatorju poslala prav prijazno (em, no ...) pritožbo, kjer sem se prav konkretno jajcala glede - jajc! Sem pa to krasno pritožbo pozabila shraniti. Pa ni važno. Vežno je, da se v naši štacuni po novem dobi samo še Mercatorjeva jajca po 10 komadov. Nič manj, nič ne-Mercatorjevega. Pih!

491 km

nedelja, 16. marec 2008

Noč butastih sanj #65

Bili smo na sistematskem pregledu. Menda sošolci iz osnovne šole, recimo iz drugega razreda. Samo da so bili tudi nekateri, s katerimi sem v šolo hodila šele v šestem. Pa ni važno, ker smo bili že "veliki", dogajalo se je namreč zdaj.

Za pregled sem izvedela tik pred zdajci. Ampak sem imela še nekaj časa, preden sem bila zmenjena s svojo roditeljico v mestu, zato se nisem sekirala. Blazno me je tiščalo lulat, kar pa je bilo v bistvu čisto fajn, ker naj bi itak dali tudi vodo.

Potem smo pa čakali. In čakali. In nekakšen test sluha so na vsakem izvajali kar v hrupni čakalnici. In smo čakali še naprej. Mene je vedno bolj tiščalo lulat (v resnici me je malo manj), čas pa je tudi neizprosno lezel naprej in morala sem sporočiti mami, da me ne bo. Telefona nisem imela, zato sem prosila sošolca, da mi ga posodi za en SMS (mimogrede, na tega sošolca sem spet naletela pred par leti v zvezi z nekimi prostovoljskimi zadevami). Z nekaj nejevolje ga je le izpustil iz rok, jaz ga pa nisem znala uporabljati. Bil je blazno kompliciran: miniaturni knofi so bili razporejeni kot na računalniški tipkovnici.

Menda mi je tipkanje potem steklo, možgani so pa rekli, da je mehur goden za praznjenje, zato so me zbudili in poslali na stranišče.

486 km

sreda, 12. marec 2008

Zobarka je rekla

Spodnji osmici bi morali ven. Pa še čisto zdravi sta. Ampak najbrž ne bosta več rasli, zato ju bo še naprej težko čistiti, in tako bosta zgnili. Je pa veliko lažje ven potegniti zdrav zob kot gnilega. Ovbe!

A gre kdo namesto mene? Ali pa bi mi kdo rad razložil postopek naročanja na pregled in potem verjetno puljenje na Stomatološki kliniki?

nedelja, 09. marec 2008

Za valentinovo, osmi marec in PMS

Odjemalecčokoladnetorte mi je očedil (in nasploh totalno opral) od mačke pobruhano Svenovo torbico. Menda so bili briketi v pretiranih količinah. To je vsekakor ljubezen. Pranje, ne briketi.

sobota, 01. marec 2008

Piha

Včeraj sem v vsej naglici pozabila povedati, da grem v Prekmurje. Lep sobotni pozdrav iz Sobote torej. Kar konkretno piha.

sreda, 27. februar 2008

Od učinkovitosti se zvrti

Danes je čudno učinkovit dan (kar cenim):
- po mestu sem (hodeč po opravkih) naredila čisto spodobno kilometrino (in ugotovila, da gnili peti niso všeč moji škorenjci, sploh pa ne njih trdi podplati);
- klicalo me je rekordno število ljudi, pol družabno, pol za nasvete, nekaj tudi precej nepričakovano;
- prevedla sem skoraj 10.000 znakov (še skoraj dvakrat toliko to go);
- čeprav sem spala samo šest ur (dolgo v noč gledala en fajn filmček), sem še zdaj nekam zelo pri sebi;
- tole je po zelo dolgem času drugi post v enem dnevu (pa če to ni učinkovitost!);
- zdajle pa se bom noro učinkovito zapakirala v pižamo in se spokala spat.

Neprecenljivo

Dajane v glavnem ne berem, ker se mi ne da in me večinoma niti ne zanima. Se mi je zdel pa tale ponedeljkov izdelek in nekateri komentarji nanj tako vrhunski, da si ne morem kaj, da ga ne bi linkala. Entertainment value je blazen, bi moral človek skoraj kokice zobati zraven.

nedelja, 24. februar 2008

Vigred

Juhu, sezone dolgih pajkic je konec! Pet mesecev je bilo čisto preveč. In tako so danes pomladno sezono začele tričetrtinske.

Upam samo, da se ne bo peta spet pritoževala.

470 km

sreda, 20. februar 2008

Doboš torta

Gre za recept, prirejen po že omenjeni bukvici Čokolada. Original je namreč za moje pojme malo skromen, kar se tiče števila plasti biskvita, pa tudi nekaj večjo torto sem želela.

Pa začnimo s sestavinami:
4 jajca
130 g sladkorja
žlička vanilijeve esence
100 g moke

225 g jedilne čokolade
225 g masla
3 žlice mleka
500 g sladkorja v prahu (bi moralo biti 450, ampak sem se uštela pri računanju)
(po tem receptu je presladko, zato priporočam več masla in občutno manj sladkorja)

100 g sladkorja
4 žlice vode

Postopek:
1. Jajca in 100 g sladkorja stepaš (na štrom), da nastane čvrsta pena. Dodaš vanilijevo esenco (če se nisi že kar pri sladkorju švercal z vanilijevim sladkorjem). Preseješ in s kovinsko žlico na rahlo vmešaš moko.

2. Na pole peki papirja narišeš po želji velike kroge. Konkretne količine zadoščajo za šest komadov 20-centimetrskih. Risanja se lahko lotiš s šestilom (ča ga kje najdeš), zelo praktičen pa je obod tortnega modela. Vsekakor pa uporabi svinčnik, ne kulija. Na te kroge potem nadevaš biskvitno testo in ha enakomerno razmažeš do roba.

3. Odvisno od velikosti pečice je, koliko "krogov" naenkrat se bo dalo peči. Vsekakor pa pečeš pri 200°C kakšne 4 minute, da je biskvit lepo zlat. Biskvit lepo ohladiš in se lotiš kreme.

4. Za kremo penasto vmešaš maslo in mu dodaš sladkor v prahu ter mleko. Nato primešaš nekoliko ohlajeno stopljeno čokolado (ki si jo seveda stopil nad parno kopeljo ali pokakšni drugi omiljeni metodi).

5. Zdaj zlagaš biskvit na biskvit, vmes in ob strani pa mažeš s kremo. Eno ploščo prišparaš in jo poliješ s karamelom.

6. Karamel narediš tako, da v kozici z debelim dnom med mešanjem segrevaš 100 g sladkorja in vodo. Kuhaš, dokler ne postane zmes zlato rjava, nato pa odstaviš in karamel poliješ in razmažeš po eni plošči biskvita. Pazi, karamel se kaj hitro strjuje! Z naoljenim nožem v karamel narediš zareze v velikosti kosov torte in pustiš, da se vse lepo strdi, nato pa položiš na vrh torte. (Varianta je, da na vrh polagaš že narezane kose karamelne plošče.)


Dober tek!

465 km

četrtek, 14. februar 2008

Gnila peta - apdejt

Peta je zdaj gnila predvsem od neuporabe, malo pa še vedno od vnetja. Gre pa danes na krajši izlet, da jo preizkusimo. Sem v omari odkrila take fine blazinice za pod peto, tako da čevlji niti niso neudobni. No, če bo jutri potem vse v redu, peti za vikend dovolim že kakšen krajši tekec.

nedelja, 10. februar 2008

Gnila peta

Uradno ime nadloge je plantarni fasciitis. Poleg imena sem se tudi naučila, da kolikor je s pomočjo interneta samodiagnosticiranje blazno preprosta stvar (guglaš heel pain in wallah), pa ni priporočljivo brati podrobnosti. Sploh če te težava, ki se niti ne pojavlja prvič, matra šele drugi dan. Zadošča, da ugotoviš, da ti ne raste visoka peta (to bi bil hec, a?), ni pa treba brati o obsevanju z ultrazvokom in kako je to ravno za osebke v tretjem in četrtem desetletju starosti.

Mi je zaenkrat bolj všeč agresivno (ha!) raztegovanje meč, ki ga priporoča eden od ameriških guglzadetkov.

Ojej, ravno prebrala, da tek odsvetujejo, dokler se tole čisto ne porihta. :( Internet je res nevaren.

460 km

četrtek, 07. februar 2008

Neljä

1. Pri teku sem se strašno polenila. Za to krivim vreme prejšnji konec tedna in obveznosti, ki mi občasno požro ravno najprimernejše tekaške ure.

2. Ampak mogoče pa iz teh obveznosti še kaj bo. Vi šel si.

3. Že dva dni se mi peče. Mogoče te dni celo pade doboš torta.

4. Predvečeru praznika primerno sem prejle uničila še zadnjo prešerenkuglo, ki sem jo z zamudo dobila za rojstni dan.

452 km

nedelja, 03. februar 2008

Juha iz sladkega krompirja*

Tale receptura izvira iz mojih helsinških dni. Ni pa po sestavinah prav nič finska. No, če odštejemo krompir.

Gre pa takole:
Na olju prepražiš na grobo narezano čebulo (eno manjšo), kakšne tri stroke česna (spet grobo narezane), žličko sladke paprike in žličko čilija. Dodaš očiščene in narezane tri korenčke, štiri povprečne krompirje in en sladek krompir in zaliješ z vodo, toliko da je vse pokrito. Na tej točki lahko dodaš jušno kocko in sol. Potem pa kuhaš in kuhaš, da je vse lepo mehko. Niti ni pomembno, če je krompir že razkuhan, ker čaka na korenje. Kajti vse skupaj zdaj zmiksaš s paličnim mešalnikom. Priliješ 2 dl kokosovega mleka in če je treba, še malo pogreješ, a župa naj ne zavre. Pa pazljivo, ker se takole zmiksana lahko prime na dno posode. Za konec še ustrezno začiniš, recimo s poprom, po potrebi še dosoliš.

Serviraš s kruhovimi kockami, po okusu morda tudi s kislo smetano.

Dober tek!

[Slike ni, ker je juha pošla, preden sem se spomnila slikati. Mogoče kdaj drugič.]

* Kolikor vem, se da sladki krompir (batate, jam, če ni isto, je pa dovolj podobno) dobiti na vsakem bolje založenem oddelku sadja in zelenjave. Drugače pa svojemu albanskemu prodajalcu vitaminov oddajte naročilo.

četrtek, 31. januar 2008

Tokratsamodve

1. Po teku (okej, po tuširanju in letnemu času primernem oblačenju po njem) me čisto vedno zebe. No, mogoče mi je v najhujši vročini sredi poletja ravno fino. Res se pa ne spomnim, da bi mi bilo kdaj vroče. Se komu sanja, zakaj?

2. Izgubila sem levo rokavico. Če jo kdo najde, naj mi jo da nazaj. Hvala.

446 km

sobota, 26. januar 2008

Tres

1. Zadnjič gledala filmček Juno. Zelo luštna stvar, enako muzika. Kar nisem hotela, da bi bilo konec.

2. Pred tem gledala še Pokoro. Bolj za ljubitelje Kiere Knightley, ampak okej. Fina muzika. Se pa na trenutke vleče.

3. Tile januarski sončni zahodi so od hudiča.

431 km

torek, 22. januar 2008

Torta

Evo, res ne vem, kako bi dala ime tejle torti. V bibliji ji je ime Chocolate frosted layer cake. Pa ji recimo torta s čokoladno glazuro. Saj to v bistvu tudi je. Blazno preprosta tortica brez kakšnih eksotičnih sestavin ali tehnik, ki se jih naučiš samo v slaščičarski šoli (ali ob nekoliko pretiranem gledanju kuharskih TV-oddaj *kreh kreh*).

Za tole v tlorisu mini tortico rabiš:
225 g masla ali margarine
300 g sladkorja
4 jajca pri sobni temperaturi, ločiš rumenjake in beljake
1 žlički vanilijeve esence (ali pa 1 vanilin sladkor)
385 g moke
2 žlički pecilnega praška
ščepec soli
250 ml mleka

In pa še:
140 g jedilne čokolade
125 g kisle smetane
ščepec soli

Postopek je naslednji:
1. Z električnim mešalnikom mešaš maslo/margarino, da se zmehča. Dodaš sladkor in mešaš, da je vse skupaj rahlo. Rumenjake malo umešaš in skupaj z vanilijo primešaš maslu.
2. V drugi posodi iz beljakov in ščepca soli narediš trd sneg.
3. Moko in pecilni prašek (skupaj naj bi bila trikrat presejana, ampak ni sile, če koga daje lenoba) v treh rundah narahlo vmešaš v masleno maso, pri tem se moka izmenjuje z mlekom.
4. Dodaš en konkreten kos snega, ki ga lepo vmešaš, potem pa previdno in narahlo še ostanek, ki ga potem ne premešaš preveč skrbno - toliko, da je.
5. Pečeš v dveh rundah v tortnem pekaču s premerom 20 cm (ali pa naenkrat v dveh), nekje 20-30 minut na 180°C. Toliko, da je znotraj pečeno.
6. Zdaj pripraviš glazuro. Na parni kopeli stopiš čokolado. Nekoliko ohlajeno jo primešaš kisli smetani in dodaš ščepec soli.
7. Ko je biskvit ohlajen, premažeš prvo plast z glazuro, nanjo naložiš drugo in celo torto premažeš po vrhu in ob strani.

Količine so sicer idealne za torto s premerom 20 cm, vendar se po mojih izkušnjah z ostalimi recepti iz istega vira izidejo tudi za večje premere, recimo do 24 cm. Torta je potem nekaj nižja, kreme je pa ravno tako dovolj. No, dobro je tudi skrajšati čas peke.

Dobiš pa tole:


415 km

nedelja, 20. januar 2008

Podarim filtrirni vložek Brita Classic

Po tem, ko sem zadnjič v vsej svoji nerodnosti uspela po tleh vreči vrč, poln vode in ga pri tem tudi kar konkretno razbila, sem včeraj investirala v novo pridobitev. Ta pa ima malo drugačne vložke, zato mi je doma ostal še en čisto nedotaknjen in lepo zapakiran vložek Brita Classic. Z njim res nimam kaj početi, zato ga podarim prvemu, ki mi po mejlu izrazi željo po tem. Torej mi na beebeeblog[guncajoči se sesalec]gmail.com sporoči svoj naslov. Pošljem ob prvi priložnosti.

EDIT: Oddano.

406 km

petek, 18. januar 2008

Pekarna pri BeeBee

Ker imam nov tortni pekaček (hvala, Irka), ga bo treba seveda preizkusiti. Biblija priročno vsebuje cel kup receptur za to dimenzijo utenzilij (torej premera 20 cm) in jutri pade najpreprostejša od njih. Navsezadnje sem imela rojstni dan, torta je bila pa samo v Prekmurju.

398 km

sreda, 16. januar 2008

Ne, ne štrajkam

Samo nekoliko manj omrežena sem. Imam pa nove superge (juhu, 50 % znižanja na razprodaji), ki pa bodo ostale še nekaj časa v škatli. Do pomladi, recimo.

Pa zadnjič sem bila prvič v Lentiju. Najbrž tudi zadnjič. Kupila nisem nič.

391 km

torek, 08. januar 2008

torek, 01. januar 2008

Pošta ne sploh

Poslala nisem niti ene voščilnice, prazničnega maila ali SMS-a. Nimam kakšnega pametnega izgovora, razen da me je december prehitel po celi črti.

Vsem, ki ste mi poslali voščila, hvala, tudi vam vse lepo, nepošiljatelje pa čisto razumem.