četrtek, 20. december 2007

Noč butastih sanj #64

Bili smo v nečem, kar je izgledalo kot kakšen botanični vrh. Ne vem, zakaj se mi zdi, da je bilo nekje med Celjem in Mariborom, pa v redu.

Osnovnošolska mladina nam je razlagala, kako je z labodjimi gnezdi, da so labodi kar malo ogroženi tam, ker jim verjetno mačke kradejo jajca. Ravno ko smo šli mimo enega od teh gnezd, smo iz njega pregnali medvedjega mladiča. Ta je zbežal malo stran, kjer je par odraslih medvedov ležalo v senci drevesa in se ni dalo motiti.

Potem so malo naprej neki skupini razlagali o mladih, komaj izleženih želvicah. Te so brzele s travnika čez ograjo nad ribnikom, za njimi pa mama in otrok severni medved. Ta demonstracija naj bi bila blazno poučna. No, želvice so potem zbežale čez še eno ograjo, medveda pa nista mogla in sta čofnila nazaj v vodo. Od tam so ju potem pobrali neki oskrbniki in medvedov nismo več videli.

Vseeno sem malo raziskovala, kje bi medveda bila. Naenkrat sem se znašla sredi še ene poučne demonstracije, kjer naj bi (rjavega) medveda zaprli v neko kamrico, kaj naj bi se zgodilo pa zatem, pa ne vem.

Zraven mene je bila ena od zaposlenih v botaničnem (zdaj že precej živalskem) vrtu. Pisala se je tako kot jaz. Bili sva na drugi (zunanji) strani medvedje kamrice. Rekla mi je, naj potrkam, da bo medved zagodrnjal. Pa sem potrkala. Medved ni zagodrnjal. Potem sem pa malo pošpegala. V kamrici je bil kar čisto navaden človek. Povedala sem svoji sopriimenjakinji, pa se ji je tudi to zdelo čisto normalno.

Potem me je pa zbudil SMS, čeprav je bil telefon utišan.

Ni komentarjev: