nedelja, 30. december 2007

2007

V splošnem mi je bilo fajn. Naslednje leto me čaka pa še veliko dela.

364 km

Poprava krivic

Cager pretečenih kilometrov, ki ga tako pridno obnavljam pod posti, je po vsej verjetnosti precej sfaljen. Veliko večino teh kilometrov sem namreč naredila na trasi, za katero sem bila prepričana (ker je tako rekel stric Google Earth), da gredo "mejniki" (primerne točke, do koder si zamislim, da bom tekla) na 2,25, 3 in 3,5 km, da torej naredim 4,5, 6 oz. 7 km. Nope. Je včeraj Odjemalecčokoladnetorte s sicer še neumerjeno napravo za te reči nameril, da sem v eno smer vedno tekla kakšnih 350 do 400 metrov več, kot sem mislila. Menda pa zdaj ne smem ustrezno prilagoditi števca. Pa še "mejniki" niso več kaj lepo okrogli. Meh.

No, mi je pa vsaj jasno, zakaj sem imela vedno take dolge čase.

357 km

sreda, 26. december 2007

Pa PMS-a sploh še ni na vidiku

Te praznike me blazno matra organizacija. No, bolj koordinacija vseh družabnosti. Zato sem čisto zmatrana. Seveda bolj psihično, ampak od vsega hudega tudi spim presenetljivo redu. In ne, po novem letu ne bo nič bolje.

350,5 km

nedelja, 23. december 2007

Hočem kolajno

Premagala sem strah in šla po PST-ju tekat ponoči. Srečala nisem čisto nikogar, niti pujsike ne. Sem pa slišala en kup ognjemetnih pokov (ne petardnih), videla pa samo en rezultat. Čudno. Nekje na pol poti mi je tudi crknila baterija in Bill Bryson je utihnil. In tako sem namesto o evoluciji razmišljala o brezveznih rečeh.

Pa šporget sem spucala.

344,5 km

četrtek, 20. december 2007

Noč butastih sanj #64

Bili smo v nečem, kar je izgledalo kot kakšen botanični vrh. Ne vem, zakaj se mi zdi, da je bilo nekje med Celjem in Mariborom, pa v redu.

Osnovnošolska mladina nam je razlagala, kako je z labodjimi gnezdi, da so labodi kar malo ogroženi tam, ker jim verjetno mačke kradejo jajca. Ravno ko smo šli mimo enega od teh gnezd, smo iz njega pregnali medvedjega mladiča. Ta je zbežal malo stran, kjer je par odraslih medvedov ležalo v senci drevesa in se ni dalo motiti.

Potem so malo naprej neki skupini razlagali o mladih, komaj izleženih želvicah. Te so brzele s travnika čez ograjo nad ribnikom, za njimi pa mama in otrok severni medved. Ta demonstracija naj bi bila blazno poučna. No, želvice so potem zbežale čez še eno ograjo, medveda pa nista mogla in sta čofnila nazaj v vodo. Od tam so ju potem pobrali neki oskrbniki in medvedov nismo več videli.

Vseeno sem malo raziskovala, kje bi medveda bila. Naenkrat sem se znašla sredi še ene poučne demonstracije, kjer naj bi (rjavega) medveda zaprli v neko kamrico, kaj naj bi se zgodilo pa zatem, pa ne vem.

Zraven mene je bila ena od zaposlenih v botaničnem (zdaj že precej živalskem) vrtu. Pisala se je tako kot jaz. Bili sva na drugi (zunanji) strani medvedje kamrice. Rekla mi je, naj potrkam, da bo medved zagodrnjal. Pa sem potrkala. Medved ni zagodrnjal. Potem sem pa malo pošpegala. V kamrici je bil kar čisto navaden človek. Povedala sem svoji sopriimenjakinji, pa se ji je tudi to zdelo čisto normalno.

Potem me je pa zbudil SMS, čeprav je bil telefon utišan.

sreda, 19. december 2007

Čokolada

Ker imam dovolj drugega dela sem bila pridna in sem danes naredila več, kot sem pričakovala, imam seveda tudi čas za pisanje (pritoževanje) v zvezi z bukvico, ki jo imam trenutno izposojeno. Lepo po točkah.

1. Naslov knjige je Čokolada. Človek bi pričakoval zgolj in samo recepte, ki vsebujejo čokolado. No, ali pa vsaj kakav. Vendar ne, najde se tudi receptura za vanilijev sladoled. No, res so za okras predlagana s čokolado oblita kavna zrna, ampak to ni baš to. Potem je tu recimo kipnik iz kruha z maslom. Čokolade ne vidi niti od daleč.

2. Prevodi se mi zdijo občasno čudni. Že to, kako je pudding postal kipnik, se mi zdi skrivnostno, ampak dejansko tudi sama ne bi našla posebej pametnega prevoda. Hud kriminal se mi zdijo pa čokolini. To so čisto navadni keksi s čokoladnimi koščki. Saj res, to niso koščki, bog ne daj kaj tako preprostega in cenenega, to so čokoladne kapljice. (Opa, nekje so omenjene čokoladne kapljice ali drobci.)

3. Potem je tu še en problem, ki nastane pri prevajanju kuharskih knjig iz tujih krajev - sestavine. Kje se dobi sladkorni sirup? Pa crème fraîche? Tudi kondenzirano mleko je dandanašnji pri nas bolj redkost. In sirček je? Majhen sir? Saj od prevajalca/urednika/založnika ne pričakujem, da bo delal reklamo, vseeno pa se mi zdi primerno, da za takšne sestavine v uvodu napiše, kje se jih ponavadi najde (že "večji trgovski centri" bi bilo kar fino), še bolje pa, kako se jih lahko nadomesti ali pripravi doma.

4. Recept za doboš torto izgleda nekam nepotrebno zakompliciran (najbrž tudi veliko drugih), ampak ga bom preizkusila.

5. Recept za sacher torto vsebuje kavo. Saj je mogoče rezultat res slasten, ampak temu se pa res ne more potem reči sacher torta. In niti nisem tiste sorte, da bi rekla, da je sacher torta samo iz hotela Sacher na Dunaju. Ampak kava pa resne gre, no.

6. Blazno mi gre na živce beseda módel. Še bolj pa nedoslednost. Zato sem bolj za modél ali pekač, módel pa prepustimo Vodniku. In če je pudding že kipnik, naj bo to vedno pri tem tipu sladice. Ne pa da kdaj kipnik iz čistega miru postane puding.

7. Ko grem od recepta do recepta najdem še kup pomanjkljivosti, ki kažejo na to, kako prevajalka ni bila posebej pozorna na to, kaj prevaja. Saj verjamem, da se ji je mogoče mudilo. Pa vseeno. Dozdeva se mi tudi, da je bil že original precej nedosleden.

8. Da ne bom samo tečnarila: všeč mi je, da so pri nekaterih receptih napisani predlogi za variacije, naletela sem pa tudi na troubleshoot ali dva. Vsekakor uporabno, čeprav morda za kakšnega začetnika malček zastrašujoče.

Torej, kaj smo se naučili? Pri izdajanju tujih kuharskih knjig v slovenščini nikakor ni dovolj samo direkten prevod. Dobro bi bilo, če bi v procesu priprave knjige sodeloval nekdo, ki se vsaj malo spozna na kuhanje oz. peko, idealno bi bil pa takšen kar prevajalec. Pri kuharski knjigi prevod zagotovo ne zadošča, kuharsko knjigo se priredi. To je pa menda stvar urednika.

torek, 18. december 2007

Podelitev diplome

Tale pildek me je danes čakal v nabiralniku. Nekaj podobnega sem pričakovala šele čez kakšnega pol leta (FF je pač počasna reč) in sem bila precej prepričana, da ne bom šla. Zdaj pa premišljam, če ne bi vseeno šla.

+ Ne bi mi bilo treba naknadno po diplomo na referat (čeprav imam zadnjih sedem let čisto v redu izkušnje z njimi).
+ Pogostitev najbrž ne bo švoh.
+ Zanimiv govornik.

- Pojma nimam, če gre kdo od "naših" na to reč. Okej, lahko malo poizvem, ampak junija se ni nihče posebej grebel. (A gre kdo, ki tole bere?)
- Stvar je na Gospodarskem razstavišču. Nekako se mi ne da, že do zobarja tam v bližini se komaj spravim.
- A se je treba to kaj upedenat? Zimskega pa res nimam nič kaj nobel, kar mi ne bi bilo preveliko.

Eh, kot veliko stvari tudi to odločitev prelagam na čas po tem tednu. Imam dovolj drugega dela.

Pa koga je pičilo, da je vabilo spisal v Comic Sans? Hm, mogoče gre to v minuse. Sem te sorte tečnoba.

Vizionarsko

Včeraj zvečer sem dala na radiator današnje štumfke, ki so zdaj luštno topli. Zrem v prihodnost in to. :)

ponedeljek, 17. december 2007

Ruska

V pripravah na jutrišnje predavanje poslušam Rusko (čas, ko listje spreminja barvo) v izvedbi Apocalyptice. Rahlo naletava sneg. Na parkirišču dolg objem. Njej je hudo. Odideta.

332,5 km

Finska, menda ne preveč turistična dežela

Če ima jutri proti večeru kdo čas in voljo (ali pa neustavljivo željo), je lepo vabljen na predavanje v moji in Irkini pripravi in (nekolikanj neplanirano) samo moji izvedbi.

Torek, 18.12.2007, ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja GIAM ZRC SAZU na Gosposki 16 v Ljubljani. To je ob trgovini Kod in kam v bližini Križank.



Finska, menda ne preveč turistična dežela

Finska prav gotovo ni najbolj priljubljena in oblegana turistična destinacija Evrope. Še več, tudi turiste, ki se potepajo po Skandinaviji redkokdaj zanese dlje kot v Helsinke, mogoče le še na Laponsko. Prav zato je to idealen kraj za tiste, ki na dopustu iščejo mir, samoto, družini prijazno in varno okolje ter želijo ustaviti čas. Tudi Finci sami si brez slabe vesti privoščijo »ta pravi dopust« v svoji poletni hišici, locirani ob enem izmed tisočerih jezer. Tam nekje na severu, v bližini Rovaniemija, biva Božiček, ki mu družbo delajo številni jelenčki, pravzaprav glavni prebivalci večjega dela dežele. Poleg tehnološkega razvoja, kdo ne pozna Nokie, številnih volvov na cesti, imajo tudi svoje otroške like, ki so po finsko melanholični, in svojega Alvarja Aalta, arhitekta, ki je državo postavil na svetovni arhitekturni zemljevid. Za zabave in vročine željne turiste ta dežela kljub peščenim plažam gotovo ni, je pa polna majhnih prijetnosti, ki jih je treba odkrivati počasi in brez skrbi. Kot tečejo kilometri cest po finskih ravnicah.

petek, 14. december 2007

Sunrise

Photo Friday's challenge for this week is 'sunrise':

Čokoladno pecivo z arancini

Gre za variacijo tegale recepta, ker pa so količine malo spremenjene (da o novi sestavini ne govorimo), bom napisala na novo.

1. Nad parno kopeljo skupaj segrevaš 75 g čokolade, 130 g rjavega sladkorja, 60 ml mleka in en rumenjak. Mešaš, dokler ni vse skupaj lepo gladko (torej da se čokolada stopi) in se zgosti (rumenjak zakrkne). Pustiš, da se zmes ohlaja.

2. Skupaj preseješ 160 g moke, slabo žličko sode bikarbone in nekaj manj kot pol žličke soli in pustiš zmes čakati.

3. Z mešalnikom penasto umešaš 90 g masla (ali margarine, če ne gre drugače) in 160 g belega kristalnega sladkorja. Eno po eno vmešaš dve jajci.

4. Masleni mešanici izmenično po delih dodajaš zmes iz moke in 120 ml mleka, pri čemer začneš in končaš z moko. Za konec primešaš še 50 g na drobno sesekljanih kandiranih pomarančnih lupin (arancinov).

5. Zdaj dodaš čokoladno zmes. Zmešaš bolj za silo, toliko da ne ostane kakšen čisto bel ali rjav kos.

6. Maso zliješ v pekač (tortni ali kvadratni, sama sem uporabila kvadratnega s stranico 22 cm), obložen s peki papirjem. Pečeš na 180 °C ok. 25 minut, toliko da je v sredini zapečeno. Potem pustiš, da se biskvit ohladi.

7. Za kremo nad parno kopeljo stopiš 150 g čokolade. Odstaviš z vročine in primešaš 120 g kisle smetane in nekaj zrnc soli. Pustiš, da se malo ohladi.

8. Na servirnem krožniku premažeš biskvit s kremo in vse skupaj pospraviš v hladilnik, da se lepo ohladi. Poskušaš se zadržati do naslednjega dne, ko je pecivo zares slastno.


324,5 km

torek, 11. december 2007

Nova metoda kontracepcije

Izlet v naš lokalni Mercator ravno v času, ko se mularija z Aškerčeve (Šolski center Ljubljana?) vrača s telovadbe v Partizanu nazaj proti šoli. Ponavadi gre za mešanico lenih najstnic z muffin topi in krulečih najstnikov z mastnimi lasmi, tokrat so bili pa samo smrdljivi mozoljavci. In čisto vsi so si v sendviče basali salame. Kar ne pomaga niti proti smrdljivosti niti proti mozoljem.

Vsekakor pa vse skupaj deluje kot odlična kontracepcija za mimoidoče. Podobno kot mali jedec margarine s Finske.

318,5 km

ponedeljek, 10. december 2007

Pingasut

1. Čez vikend sem si uspela totalno podreti ritem spanja. Pa nisem pretirano poležavala ali ponočevala. No, ob pol enajstih zvečer sem ponavadi že (skoraj) v komi, danes pa nič. Enako včeraj.

2. Seveda je pa ta mini nespečnost lahko znak stvarstva, da bi se bilo res dobro lotiti dela, h kateremu se spravljam že ohoho dolgo.

3. Danes sem se priložnostno malo poukvarjala z merjenjem v geometriji, kot je pisalo na učbeniku. Najbrž kar moja najljubša snov v matematiki. Človek bi to lahko reševal namesto kakšnih sudokujev. In izgledal malo hecno.

312,5 km

petek, 07. december 2007

A se mi meša?

Ura ni še niti dve, na cesti pa so se prižgale svetilke. Kdaj je Slovenija migrirala daleč na sever? Pa saj niti ni tako zelo temno. Hm.

EDIT: Ob 14:02 so luči ugasnile.

sreda, 05. december 2007

Tja

Pa spet nazaj. Nisem vedela, da v Avstriji obstaja Vulkanland. Po kažipotih sodeč bi človek bolj mislil, da gre za Weinland. Enivej, tudi slovenska okolica ni švoh.


306,5 km (v megli in temi se najlepše teče)