petek, 17. avgust 2007

Špinačni cmočki (menda južnotirolskega življenjskega nazora)

Navdih mi je bil recept iz Osnovne vegetarijanske kuharije (saj bi dala link na Vale Novak, vendar že sto let prenavljajo stran), ampak spet sem morala početi nekaj po svoje. V tem primeru sem samo malo spreminjala razmerja. Rezultat je bil odličen, zato dokazov ni več.

Cerka 150 gramov starega belega kruha (to sta recimo dve žemlji) narežeš na tanke rezine in zaliješ z dvema dečkoma mleka. Pustiš, da se kruhek lepo prepoji.

Tačas se lotiš špinače. Četrt kile sveže je kar primerna količina, lahko bi bila pa najbrž tudi zamrznjena (ampak zdaj seveda že odtajana). Lepo jo spucaš in grobo nasekljaš. V ponvi na žlici masla na hitro prepražiš pol čebule (za lenobe, kot sem jaz, je bila to žlica posušene) in strok česna (spet, zame je bilo to pol žličke prašnega). Dodaš špinačo in ob mešanju cmariš, da upade (hm, če je pa odmrznjena, pa pač malo po občutku). Pustiš, da se nekoliko ohladi.

Špinačo, cerka 50 g skute, 40 g ribanega parmezana, 150 g moke in 2 jajci vmešaš v mlekapijan kruh. Ker se ti nekje valja še žlica koruznega zdroba in nekaj kapelj olivnega olja (gospodinjski dan in njega ostanki), rukneš v zmes še to. Malo posoliš, popopraš in pomuškatiš, nato pa hop v hladilnik.

V velikem loncu zavreš vodo. Z žlicama oblikuješ nekaj cmočkom podobnega in testni izdelek vržeš v krop. Če se lepo obnaša in predvsem ne razpade, je zmes v redu in zdaj lahko v miru oblikuješ in kuhaš cmočke. Sicer pa zmesi dodaj še malo moke, da jo zgostiš. Cmočki naj se kuhajo 15 minut, nato pa jih s penovko preložiš v primerno skledo, kjer jih brez milosti poliješ z vročim maslom v zelo zmernih količinah.

Serviraš. Zraven lepo paše kakšna bolj kisla omakica, recimo iz kisle smetane.

(Tega pride za tri zelo lačne.)

Ni komentarjev: