nedelja, 19. avgust 2007

Moji sosedje so morda pavijani ali Ni bila kriva kava ob pol šestih popoldne

No, mogoče je en malček bila, ampak za svoje nezaspanje do zgodnjih jutranjih ur današnjega štetja krivim svoje ne-več-tako-nove sosede (to so tisti, ki so pred pol leta sukali Jana Plestenjaka, sicer pa ob vseh urah dneva in z veseljem vrtijo hite moje mladosti, zadnjič je bil recimo Mr Big okrog devetih dopoldne) in stalnico našega okoliša zadnjih nekaj mesecev, pavijane.

Včerajšnji repertoar je bil precej mešan, hkrati pa tudi glasnejši kot ponavadi. Namreč preden sem šla spat, sem mislila, da je na Trnfestu ali pa v Križankah kaj ekstra glasnega. Ko ob desetih stvar ni ugasnila in ko sem se še precej kasneje zavila v dekico, je zvok čudežno pokazal svoj resnični izvor - za eno nosilno steno (kolikor je to že debelo), pri mojih najljubših sosedih.

Ko sem končno popenila in nekaj čez polnoč poiskala zamaške za ušesa, je seveda muzka utihnila v dveh minutah. Fino, mogoče jih je imel kakšen drug sosed dovolj in je šel težit. Enivej, seveda sem se hitro losala zamaškov. Potem se je začela pa druga poslastica noči - pohod pavijanov!

Pavijani so vsa bitja, ki so že dovolj stara, da se znajo nadzirati (načelno) in vseeno povzročajo hrup (beri: derejo se), ko za to ni čisto nobene potrebe. Beseda izvira iz filmov Vesna in Ne čakaj na maj, kjer Ježkov lik s to besedo ozmerja sosedove mladce.

Sama oznako uporabljam predvsem za človečnjake moškega spola (ponavadi), ki se ponoči v različnih stadijih netreznosti v skupinah valijo iz KUD-a v mesto, iz mesta proti domu in podobno, pri čemer jim na kraj pameti ne pade, da mogoče pa ob 5h zjutraj kdo že spi, zato ni lepo, če se dereš za prijateljem, ki je sto metrov pred tabo. Ljub hobi jim je visenje po vejah (kako prikladno njihovemu imenu!), kar občasno rezultira tudi v kakšnem odlomljenem delu drevesa. Sinoči so bili spet na delu.

Res ni bila kriva kava.

Kje je zdaj tisti odrezek od ZPIZ-a?

Ni komentarjev: