petek, 31. avgust 2007

Bolje pozno kot nikoli

Sploh pa je kaktusom to najbrž precej vseeno.

Za svoj 24. rojstni dan sem med drugim dobila tudi en zelo konkreten kaktus, ki je bil na predlog anonimne komentatorke (I have my sources) poimenovan Zvezdan. Kaj kmalu je postal - svojemu imenu primerno - zvezdnik Kaktusnih novic, saj je cvetel kot zmešan. Cvetovi so se sčasoma posušili in odpadli, ker pa so bila v njih lepo vidna semena, sem jih pridno spravljala.

[Mineta dve leti in pol.]

Danes sem se spravila presaditi enega od kaktusov (pravzaprav tistega iz Kaktusnih novic #17). Ker sem tako sprostila en malo manjši lonček, me je prešinila bistra ideja, da bi lahko poskusila, kako se da vzgojiti kaktus iz semena. Rečeno, storjeno.

Zdaj torej čakamo.

nedelja, 26. avgust 2007

Post, kateri me je navdušil ;)

Saj bi povedala sama, ampak ne znam tako lepo in argumentirano, kot znajo nekateri slovenisti. Zdaj pa vsi brat (brez i), zakaj raje ki kot kateri. Sama to delam čisto po občutku: najprej poskusi ki, če pa ne gre, bo najbrž kateri.

sobota, 25. avgust 2007

Mala šola hoje v mestu

1. Hodite tako, da vas je čim teže prehiteti. Če je pločnik ozek (torej za manj kot vaše obličje in še eno povprečno osebo), to pomeni čim bolj po sredini (sploh je to zaželeno ob sicer prometnih cestah), če pa je širok, nepredvidljivo vijugajte.

2. Kako lepo je srečati prijatelje. Najlepše je, če je okrog še kup drugih ljudi in so sploh vsi tako družabni. Ustavite se torej malo in se pogovorite, lepo mesto za kaj takega je recimo Tromostovje (dejansko na mostu, ki je bliže tržnici) v soboto dopoldne. Naj vsi vidijo, kako dobre prijatelje imate. Še posebej bodo mimoidoči navdušeni nad infarktom, ki ga je povzročila vaša čudovita družba vas, žene, psa, pamža, nakupovalne torbe na kolescih, prijatelja, njegove žene in njunega terenca od vozička, v katerem je mogoče celo dete. Za popolno srečo vseh naj bo na vsaki strani gručice za največ enega povprečnika prostora. Grdi pogledi mimoidočih naj vas ne zavedejo, v resnici vam le zavidajo vašo družabnost, sproščenost in splošno čudovitost.

3. Kolesarske steze so nadvse prikladne razširitve pločnikov. Kolesarji so tako ali tako sami neotesanci, zato jih ne upoštevajte. Če vas poskušajo s kolesarske steze spraviti z zvonjenjem, se ne dajte. Šele ob zvoku zaviranja tik za vašimi petami se milostno premaknite za pet centimetrov. Kolesarja takrat grdo poglejte.

4. Edini sprejemljivi kolesar ste vi. Najraje se s kolesom odpravite na tržnico. Vendar pa svojega precenjenega in preplačanega gorskega kolesa z dvojnim vzmetenjem, ki ga nujno potrebujete, ko greste sprehajat psa na PST, res ne morete kar prikleniti na ograjo. Zato naj gre kolo z vami med stojnice. Idealen čas za to početje je predvsem sobota dopoldne. Hvaležni vam bodo peš nakupovalci, ko boste mašili že sicer ozke prehode, kot bonus pa lahko katerega še malo povozite - vsaj čez prste zapeljite, če ne gre drugače.

5. Če nimate kolesa, imate pa dojenčka, lahko s terencem od vozička mašite tržnico podobno kot je opisano v prejšnji točki. Še posebej je prikladno, če tank postavite počez. Enako hvaležni vam bodo tudi v trgovinah. Ampak nujno postavite voziček počez, sicer vas ne bo nihče opazil!

6. Najprimernejša mesta za ustavljanje v javnosti so v neposredni bližini vhodov v trgovine (vhod +/- 2 metra), na koncu tekočih stopnic ali takoj ko stopite z avtobusa. Tam nikogar ne ovirate.

7. Hodite počasi in uživajte v prijetni atmosferi, ko vse mesto hiti neznano kam. Če opazite, da za vami kdo še posebej hiti, še dodatno upočasnite korak in upoštevajte točko 1. Naj izgubljena duša, ki očitno ne pozna bistva življenja in drvi v lastno pogubo, užije nekaj lepote, ki ste je deležni sami.

Sem kaj pozabila?

petek, 24. avgust 2007

Pečeni rezanci z gobami, bučkami in curryjem

Spet gre za variacijo recepta iz Vegetarijanske kuharije. Torej, takole gre v dvajsetih minutah za dva zmerno lačna:

1. Sesekljaš nekaj čebule, je precej odvisno od okusa. Meni osebno zadošča ena šalotka. Majhno bučko narežeš na nekaj centimetrov dolge rezance, kolikor se da tanke. 200 do 250 g gob (recimo šampinjonov, lahko tudi kaj drugega brez izrazitega okusa, ki bi ga bilo škoda) narežeš na rezine.

2. Po navodilih na embalaži skuhaš ~170 g azijskih rezancev. Sama sem odkrila ene dobre polnozrnate, če se pa ne najde nič eksotičnega, bi se pa dalo tudi s kakšnimi drugimi testeninami debeline tankih špagetov. Rezance popečeš na nekaj olja v ponvi (ker se ti voka ne da vleči iz omare), da so lepo hrustljavi (minuto na vsaki strani). Preseliš jih nekam, kjer jim bo lepo toplo.

3. V isti ponvi popražiš prej narezano zelenjavo in dve žlici sezama. Posoliš po okusu in primešaš eno žlico curryjevega prahu. Zaliješ z 2 dl zelenjavne jušne osnove. Dodaš štiri žlice smetane (to bi se vsekakor dalo nadomestiti s kokosovim mlekom) in začiniš, če se ti zdi (poper, anyone?).

4. V to omakico rukneš rezance, vse lepo premešaš in serviraš.

četrtek, 23. avgust 2007

Eno leto nazaj

Od doma sem se odpravila kakšnih 25 minut pred tretjo. Na poti so se vsi semaforji dogovorili, da me ujamejo pri rdeči luči. Tako sem pred Moderno galerijo prispela z dveminutno zamudo. On me je (in torto) že čakal tam.

Štiri ure kasneje sva se na Trgu MDB počasi razhajala. Gruntala sem, kaj bo zdaj iz tega. Pa se je poba opogumil in vprašal, če bi imela kaj proti, če bi mi razmršil lase. In sva si v objemu razmršila lase. Vse ostalo je zgodovina.


<3

(Tole je verzija za diabetike. Nediabetična varianta pa nikogar nič ne briga.)

nedelja, 19. avgust 2007

Moji sosedje so morda pavijani ali Ni bila kriva kava ob pol šestih popoldne

No, mogoče je en malček bila, ampak za svoje nezaspanje do zgodnjih jutranjih ur današnjega štetja krivim svoje ne-več-tako-nove sosede (to so tisti, ki so pred pol leta sukali Jana Plestenjaka, sicer pa ob vseh urah dneva in z veseljem vrtijo hite moje mladosti, zadnjič je bil recimo Mr Big okrog devetih dopoldne) in stalnico našega okoliša zadnjih nekaj mesecev, pavijane.

Včerajšnji repertoar je bil precej mešan, hkrati pa tudi glasnejši kot ponavadi. Namreč preden sem šla spat, sem mislila, da je na Trnfestu ali pa v Križankah kaj ekstra glasnega. Ko ob desetih stvar ni ugasnila in ko sem se še precej kasneje zavila v dekico, je zvok čudežno pokazal svoj resnični izvor - za eno nosilno steno (kolikor je to že debelo), pri mojih najljubših sosedih.

Ko sem končno popenila in nekaj čez polnoč poiskala zamaške za ušesa, je seveda muzka utihnila v dveh minutah. Fino, mogoče jih je imel kakšen drug sosed dovolj in je šel težit. Enivej, seveda sem se hitro losala zamaškov. Potem se je začela pa druga poslastica noči - pohod pavijanov!

Pavijani so vsa bitja, ki so že dovolj stara, da se znajo nadzirati (načelno) in vseeno povzročajo hrup (beri: derejo se), ko za to ni čisto nobene potrebe. Beseda izvira iz filmov Vesna in Ne čakaj na maj, kjer Ježkov lik s to besedo ozmerja sosedove mladce.

Sama oznako uporabljam predvsem za človečnjake moškega spola (ponavadi), ki se ponoči v različnih stadijih netreznosti v skupinah valijo iz KUD-a v mesto, iz mesta proti domu in podobno, pri čemer jim na kraj pameti ne pade, da mogoče pa ob 5h zjutraj kdo že spi, zato ni lepo, če se dereš za prijateljem, ki je sto metrov pred tabo. Ljub hobi jim je visenje po vejah (kako prikladno njihovemu imenu!), kar občasno rezultira tudi v kakšnem odlomljenem delu drevesa. Sinoči so bili spet na delu.

Res ni bila kriva kava.

Kje je zdaj tisti odrezek od ZPIZ-a?

petek, 17. avgust 2007

Špinačni cmočki (menda južnotirolskega življenjskega nazora)

Navdih mi je bil recept iz Osnovne vegetarijanske kuharije (saj bi dala link na Vale Novak, vendar že sto let prenavljajo stran), ampak spet sem morala početi nekaj po svoje. V tem primeru sem samo malo spreminjala razmerja. Rezultat je bil odličen, zato dokazov ni več.

Cerka 150 gramov starega belega kruha (to sta recimo dve žemlji) narežeš na tanke rezine in zaliješ z dvema dečkoma mleka. Pustiš, da se kruhek lepo prepoji.

Tačas se lotiš špinače. Četrt kile sveže je kar primerna količina, lahko bi bila pa najbrž tudi zamrznjena (ampak zdaj seveda že odtajana). Lepo jo spucaš in grobo nasekljaš. V ponvi na žlici masla na hitro prepražiš pol čebule (za lenobe, kot sem jaz, je bila to žlica posušene) in strok česna (spet, zame je bilo to pol žličke prašnega). Dodaš špinačo in ob mešanju cmariš, da upade (hm, če je pa odmrznjena, pa pač malo po občutku). Pustiš, da se nekoliko ohladi.

Špinačo, cerka 50 g skute, 40 g ribanega parmezana, 150 g moke in 2 jajci vmešaš v mlekapijan kruh. Ker se ti nekje valja še žlica koruznega zdroba in nekaj kapelj olivnega olja (gospodinjski dan in njega ostanki), rukneš v zmes še to. Malo posoliš, popopraš in pomuškatiš, nato pa hop v hladilnik.

V velikem loncu zavreš vodo. Z žlicama oblikuješ nekaj cmočkom podobnega in testni izdelek vržeš v krop. Če se lepo obnaša in predvsem ne razpade, je zmes v redu in zdaj lahko v miru oblikuješ in kuhaš cmočke. Sicer pa zmesi dodaj še malo moke, da jo zgostiš. Cmočki naj se kuhajo 15 minut, nato pa jih s penovko preložiš v primerno skledo, kjer jih brez milosti poliješ z vročim maslom v zelo zmernih količinah.

Serviraš. Zraven lepo paše kakšna bolj kisla omakica, recimo iz kisle smetane.

(Tega pride za tri zelo lačne.)

sreda, 15. avgust 2007

Noč butastih sanj #60

Ojej. Sploh ne vem, če bi povedala, ker sem reagirala kot bi me dajal zverinski PMS. No, ja.

Torej, na davčni napovedi svojih staršev sem opazila, da so lani kupili hišo na Pagu. In potem sem naredila celo dramo iz tega, ker mi ni nihče povedal. Pa naj bi bilo od takrat že več kot leto. In potem so mi dajali random odgovore, ki niso imeli veze z mojimi "očitki". Recimo, da je prejšnjo zimo tam skupaj padlo 170 cm snega (yeah, right). Zraven smo vsi zobali Pocket Coffee.

Potem sem še malo travmirala in se šla v sobo pripravit za šolo. V sobi je bila tema, luči pa izgleda nisem znala prižgati. Prav bom pa s telefonom posvetila na urnik, da vidim, kaj me čaka ta petek (ja, petek je bil menda). In res posvetim s telefonom na - prav ta telefon. Vidim, da me čaka sporočilo. To se glasi: "Veseli bi bili, ce bi se nam pridruzila [nemekje] ob pivu in vinu [naprejsepanespomnimvec]."Druščina, ki bi me bila tako vesela, drugače ni ravno pivskovinska. Sem pa sporočilo v luči trenutnih travm ignorirala in gruntala, če ni mogoče prepozno, da pokličem Odjemalcačokoladnetorte, on bi me že znal pomiriti.

Potem me je pa srečala pamet/budnost.

169 km

torek, 14. avgust 2007

Nov dan, nova receptura

Tokrat sem se šla sadno pito. Recept je na Repete, sama pita pa izgleda takole:

Poštna zagonetka

Irka se je med mafijci v Neaplju potikala ravno pred kakšnim mesecem dni. Razglednica je prišla danes, na štemplju pa se diči datum 11. avgust. Brzina, ni kaj. No, saj od 11.8. do danes je mo tri dni, kaj pa je kartica počela cel mesec prej, mi pa res ni jasno.

Note to self 9/2007

When eating grapes, do have a look at each one. Or you might eat a mouldy one (or who knows how many!) without knowing.

ponedeljek, 13. avgust 2007

Čičerikina župca s širokimi rezanci

V bistvu gre le za varianto tegale recepta in je bolj nasitne sorte in tako pravzaprav samostojna glavna jed.

Skupaj zavreš pol litra vode, zelenjavno kocko in konzervo čičerike z vodo vred. Lahko je tudi kurja župca in lahko štartaš iz suhe čičerike. Glavno je, da se stvar skuha in da je čičerike kakšnih 250 g. Del čičerike lahko tudi spasiraš.

Rezance skuhaš in tretjino popečeš na vročem oljčnem olju. Pazi, da olja ne prežgeš. Zdaj nepopečene rezance vržeš v župco, dodaš nekaj žlic olja, ki je po možnosti ostalo neprežgano, in lepo premešaš. Ko serviraš, na vrh rukneš še popečene rezance.

Slastno in zelo hitro za dva!

sobota, 11. avgust 2007

četrtek, 09. avgust 2007

Noč butastih sanj #59

Z nekimi Nemci sem se pogovarjala o sokovih njihovega otroštva. In so razlagali, kako so radi pili nek sirup po imenu Willy Brand. Na njem je bil seveda narisan Willy Brandt (kul izpeljano ime sirupa, a ne?). Nato je ena od Nemk razodela, da zdaj obstaja nov okus te cukrene vode, in sicer Willy Brandt natur. Menda nekaj zeliščnega.

torek, 07. avgust 2007

Vaja za krepitev volje

200 g mehke moke, 200 g ostre moke, 100 g koruzne moke, ~20 g kvasa, ~17 g soli, voda, tri žlice olivnega olja, koruzni zdrob za povrhu, trikrat vzhajano.

Nebesa! (Še dobro, da sem 5/7 pridelka dala Odjemalcu.)

Zagonetka

Ambulanto si delita dva zdravnika, ki delata v turnusu. Moja zdravnica dela ob ponedeljkih in sredah dopoldne, od torkih in četrtkih popoldne, njen kolega ravno obratno. Ob petkih pa se izmenjujeta. Okej, prilično normalno. Dokler ne pogledaš natančnega urnika.

Dopoldanske ure so 7:00 - 13:30, popoldanske pa 12:30 - 19:00. Kaj se dogaja med 12:30 in 13:30 mi ni jasno. Dva dohtarja v eni ambulanti? Skupaj malicata? In še pomembneje: kdaj naj se čim bolj zgodaj narišem v čakalnici, ko moja zdravnica dela popoldne, da dobim recept? Pri tem je treba upoštevati še, da je pač čas dopustov in je vprašanje, kako je z nadomeščanji. Telefonirala niti ne bom, ker nisem maratonsko razpoložena.

164,5 km

sobota, 04. avgust 2007

Divje zveri (specialisti za žužke, pomagajte!)



No, žužek je samo en, sliki sta pa dve. Kaj, hudiča, je to? Tretja slika je bonus. Gre za nevarno zver, felis domestica dremus, ki se je je najbolj bati podnevi, ko si podreja kavče, stopnice ali druga topla zavetja. V prostem času (ki ga zaradi zahtevnega poklica ni veliko) lovi miši in jih prinaša svojim ljudem.

Pa smo doma

Kot pove naslov. Zdajle sem zmatrana, bom pa potem objavila slike divjih prekmurskih zveri.