petek, 27. julij 2007

Sedem otroških

Marsovka me je pooblastila, da nadaljujem verigo sedmih otroških sanj. Je pa hudič, da sem bila tudi jaz podoben realist kot ona, zato nisem nikoli napletala kaj strašno vesoljskega. Pa naj vseeno malo pobrskam...

1. Ko smo se preselili v Trnovo, so tukaj blizu ravno gradili glasbeno šolo. In jaz sem sanjala, kako se bom tam učila igrati violino. Mislim, da želje nisem nikoli izustila, pa ni svet nič zamudil.

2. Vedno me je blazno zanimalo, kako živijo otroci drugje. Kaj počnejo v šoli, kakšen je njihov svet.

3. Ne spomnim se, da bi kdaj povedala, kaj bom, ko bom velika. Toliko sem pa že vedela, da so take napovedi večinoma butaste.

4. V drugem razredu (no, takrat enkrat) sem prebrala knjigo Drejček in trije Marsovčki. Konec me je tako prizadel, da sem se Drejčka naslednjič lahko lotila šele v tretjem razredu, ko smo ga imeli za domače branje.

5. Ko sem bila v drugem razredu, so na TV vrteli Miami Vice in to smo z mami in bratom vsak petek zvečer pridno gledali - kot tudi cel kup mojih sošolcev. V sosednjem razredu so se potem igrali Miami Vice po avli v pritličju šole, kar je pri meni rezultiralo v nočni mori, kjer so se neki kerlci preganjali okrog.

6. in 7. Nič več se ne spomnim.

Ni komentarjev: