sobota, 28. julij 2007

Lenoba do neba

Jutri grem spet malček v Prekmurje, torej bi se bilo fajn spakirati. Me pa daje strašna tozadevna lenoba. Res neverjetno, kako se vlečem, nimam pa pojma, zakaj.

Vedno sem rada pakirala. Rajzefiber pač. Tudi tokrat se zelo veselim tegale dopustka, ampak spokala se pa še kar nisem. Začenja se mi dozdevati, da mogoče tokrat ni izziva, ker ni neke stroge prostorske omejitve. V avtu je prostora dovolj, pranje (oblačil) je zagotovljeno, brisače so provajdane. Hudiča.

No, vsaj za razpakiranje si še zmeraj prav tako vzamem precej časa.

petek, 27. julij 2007

Sedem otroških

Marsovka me je pooblastila, da nadaljujem verigo sedmih otroških sanj. Je pa hudič, da sem bila tudi jaz podoben realist kot ona, zato nisem nikoli napletala kaj strašno vesoljskega. Pa naj vseeno malo pobrskam...

1. Ko smo se preselili v Trnovo, so tukaj blizu ravno gradili glasbeno šolo. In jaz sem sanjala, kako se bom tam učila igrati violino. Mislim, da želje nisem nikoli izustila, pa ni svet nič zamudil.

2. Vedno me je blazno zanimalo, kako živijo otroci drugje. Kaj počnejo v šoli, kakšen je njihov svet.

3. Ne spomnim se, da bi kdaj povedala, kaj bom, ko bom velika. Toliko sem pa že vedela, da so take napovedi večinoma butaste.

4. V drugem razredu (no, takrat enkrat) sem prebrala knjigo Drejček in trije Marsovčki. Konec me je tako prizadel, da sem se Drejčka naslednjič lahko lotila šele v tretjem razredu, ko smo ga imeli za domače branje.

5. Ko sem bila v drugem razredu, so na TV vrteli Miami Vice in to smo z mami in bratom vsak petek zvečer pridno gledali - kot tudi cel kup mojih sošolcev. V sosednjem razredu so se potem igrali Miami Vice po avli v pritličju šole, kar je pri meni rezultiralo v nočni mori, kjer so se neki kerlci preganjali okrog.

6. in 7. Nič več se ne spomnim.

nedelja, 22. julij 2007

Pri 26 letih bi pa lahko bila malo bolj pametna

Včeraj sem šla proti večeru na en kratek tek. Na Rožniku ni bilo neznosno vroče in sem tekla čisto tako, kot se po 8-dnevni pavzi pač pričakuje. K puščanju duše pa je, kot kaže, prispevalo tudi puščanje krvi v sredo. Pa ne da bi malo poslušala izkušnje drugih ali pa vsaj jako resno vzela nasvete sester pri odvzemu krvi. Ne, jaz sem po teku raje spila samo kakšnega pol litra tekočine, pojedla nekaj sadja in šla spat.

Danes imam blaznega mačka.

160 km

sreda, 18. julij 2007

Sirovi štruklji z bučkovo omako

Za kakšne tri lačne potrebuješ:
100 g margarine
6 jajc
600 g nepasirane skute (lahko manj mastna)
110 g pšeničnega zdroba
60 g bele moke
malček soli
+
300 g bučk (to so recimo trije majhni komadi)
1,5 dl vode
1,5 dl mleka
pol jušne kocke
sol in poper
pol žlice jedilnega škroba raztopljenega v žlici vode
žlička masla
+
po želji drobtine za na štruklje

Postopaš takole:
1. Penasto vmešaš margarino. Dodaš štiri rumenjake in dve celi jajci, potem pa še skuto, zdrob, moko in sol. Za konec primešaš sneg štirih beljakov.
2. Maso čim bolj trdno zapakiraš v čisto kuhinjsko krpo (ali pa razdeliš na dve) in potem kuhaš v dovolj velikem loncu približno pol ure.
3. Tako kuhano klobaso odcediš, ji slečeš krpo in jo narežeš na primerno velike kose.
4. Bučke temeljito opereš in naribaš. Na suho jih pražiš nekaj minut, potem pa doliješ vodo in mleko, dodaš še jušno kocko, sol in maslo. Ko vse skupaj lepo zavre, med mešanjem dodaš še škrob, za konec pa še poper.
5. Serviraš, kot kaže slika (torej bo treba mogoče pripraviti še drobtine).

Minus tri deci A+

Po skoraj 11 mesecih sem šla spet puščat kri. Zanimivo je, da so se na ZTM čudili tolikeremu navalu (je bilo treba celo čakati kakšnih pet minut). Da je Rdeči križ poslal vabila prav za danes, jutri in pojutrišnem, jim je bila popolna neznanka. Ni kaj, obveščanje na vrhuncu.

Pa spet malo sladoledno: pri medicinskem faksu je sladoled 90 centov po kepici, malo bolj proti KC cel evro, potem pa na Trubarjevi na dveh lokacijah 80 centov. V Rustiki je najbrž več.

sreda, 11. julij 2007

torek, 10. julij 2007

Babja dilema

V soboto greva na poroko.

Torej ... Kaj obleči? Moj problem je, da imam izbiro. Prva opcija je obleka, ki je sicer lepa in bi bila primerna, ampak nastopi problem z modrci, ker se v Ljubljani ne dobi določenega tipa v določeni (čisto zmerni) velikosti, ne glede na ceno. Plus te obleke je, da grejo k njej blazno luštkani čevlji.

Druga varianta je meni noro všečna obleka, ki pa utegne biti za soboto skoraj malo pretopla. Ni nobenih težav glede modrca, pač pa so mi čevlji, ki bi jih imela obute zraven, malo manj všeč. K obleki pašeta popolna jopica (zvečer bo najbrž hladno) in torbica.

Mislim, da se utegne jutrišnji poročnodarilonakupovalni izlet v mesto spremeniti v manjši lov na popolne čevlje za drugo opcijo. Opala. :)

(Kako bi šele bilo, če bi šlo za mojo poroko?!)

ponedeljek, 09. julij 2007

Eno leto

Toliko časa je minilo, odkar sem se vrnila s Finske. Kaj se je v tem času zgodilo?
  1. Pozabila sem večino finščine. Okej, itak nisem nikoli kaj dosti znala, sem pa razumela presenetljivo veliko. Vsakih sto let imam sicer kakšen preblisk in se spomnim kakšne čisto random besede, ampak to niti ne šteje.
  2. Dobila sem častno nečakinjo. Dete je zdaj staro skoraj eno leto in kaj se z otrokom zgodi v enem letu, lahko berete na kakšnem bejbiblogu.
  3. Snela sem Odjemalcačokoladnetorte. Fajn reč. ;)
  4. Diplomirala sem.

petek, 06. julij 2007

Noč (jutro) butastih sanj #58

Nekomu sem hotela v knjigi pokazati, kaj imam namen ta vikend peči. Privlečem bukvo in se lotim listanja, ampak ni slikic. Ugotovim, da imam v sanjah pač zanič brskalnik, ki noče odpirati slik in pokaže samo tekst.

Potem sem nekaj poslušala in ob tem razmišljala, da se to razlikuje od mojih običajnih sanj, saj tokrat ne berem mejla, ampak mi ga nekdo govori. Okej...

Vstajanje I.

4:45 Super, še eno uro lahko spim!
5:30 Samo še dvajset minut, pa še to mi ne bo uspelo zaspati nazaj.
5:40 Okej, bom pa vstala. Samo še malo poležim.
5:50 Alarm? Pa ravno sem lepo sladko nazaj zaspala!

sreda, 04. julij 2007

Dve blazno pomembni stvari

1. Komar me je pičil v palec na nogi, in to na spodnjo stran.

2. Ob gledanju enega obupnega TV kanala sva se z Odjemalcemčokoladnetorte malček sporekla. Namreč on trdi, da je Werner bratranec (ali celo polbrat) od Hajnija in Helene, jaz pa, da je podobnost zgolj naključna. Ker gre za stavo, kjer pravi odgovor ni niti guglabilen, se po resnici obračam na vas, mojblogberoče duše!

nedelja, 01. julij 2007

Se je pujskov bati?

Menda sem že (pred davnimi časi) omenila, da se kar bojim psov, ki niso na štriku. Pri tem mi gre najbolj na živce, če me hoče kdo opogumiti z besedami, da pes zavoha strah, saj mi to čisto nič ne pomaga, samo še bolj strah me je.

V glavnem so psi, ki se sprehajajo po PST-ju, ali na štriku ali pa toliko navajeni raznih pobesnelih rekreativcev, da niso napadalni. Meni je sicer še vedno pogosto neprijetno ob srečanjih s psi, ki jih ne poznam, ampak se potrudim in sem pogumna in zaenkrat imam še vse okončine.

Tako danes zjutraj, polna energije in polovice banane tekam proti PST-ju in najprej prehitim bokserja z lastnico, ki štrik prav zgledno skrajša, ko se približam. Potem mene prehiti kolesarka, za kar se niti ne zmenim. Tekam naprej in se približam domovanju majhnega kužka, ki vedno vztrajno laja, ampak več kot kakih 5 metrov od svoje hiše si pa ne upa. Vidim, da se je kolesarka, ki me je malo prej prehitela, ustavila in se ukvarja s tem kužkom. Opa, ne, to pa ni ta kužek. Pujsek je! Tiste vietnamske trebušaste sorte, še majhen. In porodi se vprašanje: Se je treba pujskov bati? (Vsekakor me tale ni gledal posebej zaupljivo, je pa mahal z repkom, a ne vem, kaj v pujščini to pomeni.)

147 km