petek, 29. junij 2007

Znamke

Z veliko pospravljalno akcijo po montaži novih oken je v našem stanovanju na površino ponovno priplavalo nekaj znamk. Tokrat nudimo Zahodno in združeno Nemčijo, Italijo, Kenijo, Francijo, ZDA in Nepal.

Če je komu kaj do omenjenih znamk, naj se javi v komentarjih ali pa kar pošlje svoj poštni naslov na beebeeblog@gmail.com.

Vsak izgovor je dober

Obstajajo ljudje, ki jih jutranji tek poživi in napolni z energijo, da so potem cel dan budni, pozorni in učinkoviti.

Sama nisem ena takih. Dve uri in pol po sploh ne dolgem teku sem skoraj mrtva in bi šla najraje nazaj spat. Najbrž je to namig, da si skuham kofe.

141 km

četrtek, 28. junij 2007

Sedem, sedeš, sede

Random reči, ki jih mogoče še nisem popisala v tistih 400 rečeh o sebi in se mi ne da preverjati za nazaj. Ker je Tumaš tko reku.

1. Rokov se držim kot pijanec plota in jih nikoli ne zamujam. Neredko svoje delo končam že prej in potem počakam do roka, razen če imam kaj od tega, da prehitevam. Nima smisla razvajati raznih šefov.

2. Ne maram raznih polivk, omak in dresingov. Ne velja za čisto vse, vedno pa hočem imeti možnost izbire, ali bom nekaj jedla z omako ali ne, torej nočem, da je omaka že polita po jedi. Vsekakor omaka odpade, če je v njej majoneza, raje se izognem tudi raznim paradižnikovim zadevam. Podobno tudi ne maram, če je v hrani kup začimb, ki povsem prikrijejo osnovni okus hrane, v mojem srcu pa je posebej sovražno mesto rezervirano za rožmarin v kombinaciji z ribami.

3. Vrtca nisem imela posebej rada. Zdaj se mi dozdeva, da sem že takrat vedela, da sem introvertirana, in se nisem čisto znašla v ekstrovertirani družbi. Sčasoma sem se tega seveda naučila in dandanašnji bi koga, ki me ne pozna dobro, lahko nenamerno celo prepričala o nasprotnem. (Sicer pa je luštkan članek na temo introvertiranih tukajle.)

4. V vseh mogočih torbicah in žepih imam razne babje maže, kot temu reče Odjemalecčokoladnetorte. Torej labello in podobno.

5. V dnevnem ruzaku, ki ga nucam predvsem za potovanja in krajše izletke, imam še vedno (torej dve leti) nedotaknjeno rolo ukrajinskega toaletnega papirja (skret papirja po domače).

6. Ko sem lačna, postanem še posebej zoprna.

7. Rada imam marcipan, kar je kar prikladno, saj ga recimo Odjemalecčokoladnetorte ne mara.

Za naprej naj sedmerijo Keks, Baya, Robert, Mitja, Mayhem, itn@ in ta štorasta.

sreda, 27. junij 2007

Športni dan

Včeraj je bil. Kot da štiriurno čofotanje in parjenje (v parni kopeli, ne kakšne packarije, perverzneži! ;) v Atlantisu ne bi bilo dovolj, me je Odjemalecčokoladnetorte popoldne odvlekel še tekat, na eno "mojo". Zanj raztekavanje po nedeljskem maratonu, zame pa malo mučenja, a v končni fazi zmaga duha nad telesom.

(O svoji sedmici pa še razmišljam.)

135 km

sreda, 20. junij 2007

Dobro in malo slabše

Dobro: levji delež zamenjave oken v našem stanovanju je za nami in nisem ostala brez okna.
Malo slabše: okna so en dan lahko odprta samo na špranjo, ne pa povsem, tako da mi bo to noč malo vroče.
Pa vseeno ne tako slabo: ker se danes menda v Križankah nariše Marilyn Manson, ki bo najbrž precej glasen (trenutno je še znosno), skoraj zaprto okno sploh ni tako slaba stvar. (Zadnjič so me Hari Mata Hari držali pokonci dolgo v noč.)
Pa spet malo slabše: do jutri sem brez rolete, zavese pa itak nimam. Torej se bom jutri zbudila s ptiči. Bom vežbala finske variante, čeprav se ne spomnim več, kako je to šlo. No, tukaj se vsaj ob spodobni uri stemni.

torek, 19. junij 2007

Pišuka

Pod mojim oknom so ravno vklenili nekega mladca in mladenko.

Par minut kasneje je mladec že v marici. Mladenka tudi.

Evo, kolikor sem razumela do zdaj: dva bloka naprej se je nekaj zgodilo in neka ženska je poklicala policijo. Prišla sta dva policaja v navadnem policijskem avtu in pod mojim oknom takoj zahaklala menda domnevna storilca. Ko sta ju popisala in uklenila, je prišla gospa, ki je policijo klicala, povprašat, če mislijo priti do njenega bloka. Sta ji smrkca povedala, da so storilca že kar ujeli. Potem je prišla marica, ki je mladca in mladenko odpeljala. Originalna policaja pa sta šla zdaj poslikat kraj prijavljenega dogodka.

ponedeljek, 18. junij 2007

BeeBee, univ. dipl. geogr.

Takole gre v 48 preprostih korakih:
1. Najprej "študiraš" pet let namesto štiri. V tistem dodatnem letu si narediš toliko rezerve, da ni nikoli več panike s pogoji, čeprav to ne pomeni, da lahko čisto zabušavaš.
2. Vmes čim več potuješ.
3. Pomisliš, da bi bilo fino iti kam v tujino za malo več časa. Fino bi tudi bilo, če bi ti na ta račun podaljšali absolventa.
4. Z mentorjem se dogovoriš za naslov diplomskega dela, ki ti ga tudi potrdijo. Zdaj bi bilo dobro tudi res dobiti tisto mesto na projektku na Finskem, drugače bo diploma precej mimo usekala (oz. tako misliš).
5. Juhu, Finci te imajo radi!
6. Opa, bi bilo pa le dobro opraviti še zadnje izpite, preden se spokaš za pol leta. Torej se učiš (zmerno).
7. Vmes se vrine še kakšno potovanje v daljne kraje.
8. Aha, kmalu greš na sever. Mogoče bi imel mentor kakšne napotke... Nima. Eh.
9. Si sredi divjine na Finskem. Ker si priden, ti uspe v pol leta celo prebrati tistih 400 strani literature (od oka), kaj drugega pa niti ne (priden si namreč tudi pri delu).
10. Vrneš se domov in en mesec najprej travmiraš, ker si doma (je pač šok).
11. Lotiš se diplome in en teden ti gre jako fajn.
12. Spoznaš Odjemalcačokoladnetorte in delovne vneme je konec. Tako mine en mesec, dva, trije, štirje.
13. Vmes nekaj služiš.
14. Pogruntaš, da bi bilo lepo diplomirati še v tem študijskem letu. Ker so diplomski roki na tvojem faksu zelo redka in neprilagodljiva vrsta, to pomeni, da je skrajni čas, da se resno lotiš dela, de še katerega ujameš.
15. Nekaj tednov te daje neznosna lenoba in dosežek je, če se z diplomo ukvarjaš po dve uri vsakih par dni. Skoraj do neznosnega bleska počistiš sobo.
16. Dobiš prijazno (ha!) pisemce štipenditorja, ki je opazil, da še kar nisi diplomiral, kar mu ni všeč. To ti nenadoma da ustvarjalna krila in naslednjih nekaj tednov delaš pridno in skoraj vsak dan in začneš slutiti luč na koncu tunela.
17. Kupiš paket papirja in končno zamenjaš kartuše na printerju. Začneš preučevati zapleten dokument, ki sliši na ime Diplomski red.
18. Mentorju dostaviš prvo verzijo diplome.
19. Ker ti je tista tema diplomskega dela v dveh letih zapadla, je čas, da prosiš za podaljšanje. Stvar je precej skrivnostna, ampak na koncu oddaš lično prošnjo, ki je še nekaj časa ne bodo obravnavali.
20. Imaš predstavitev svojega izdelka pred študenti in mentor ti pove, kaj si misli o vsej stvari.
21. Popraviš, kar se da, in mentorju dostaviš novejšo verzijo diplome.
22. Vmes spet nekaj služiš.
23. Pridejo prazniki, ko nimaš kaj početi, delati se ti pa ne da. Izdelaš ekšn plen nadaljnjih aktivnosti, pri tem pa ti je v oporo biblija, ki se ji reče Diplomski red.
24. Zglasiš se pri mentorju. Zmenita se, da je diploma z nekaj popravki nared, da se rodi.
25. Popravljaš in slediš navodilom vsemogočnega reda.
26. Zaradi nepredvidenih aktivnosti na faksu se rok za prijavo podaljša za dva dni. Torej tiskanje svojega izdelka prestaviš za en dan.
27. Med sledenjem bibliji izveš, da je ta pravzaprav zastarela in da velja njen (nikjer objavljeni) naslednik. Na srečo to ni posebej hudo, vseeno pa se prepustiš vodenju Vsemogočnega Boga (oddelčne tajnice), ki ti pove, kakšni so postopki za naprej. Ekšn plen dokončno propade.
28. Dan pred tiskanjem diplomskega dela rešiš veliko uganko, povezano s printanjem iz pdf-ja.
29. Med tiskanjem na tuje stroške odkriješ še nekaj napak, zato štiri strani printaš še enkrat.
30. Vse skupaj daš v vezavo.
31. Dvigneš vezane izvode in jih ne pogledaš, ker se bojiš, da še vedno kar mrgoli napak.
32. Vključiš se v vrtiljak referat - tajništvo - knjižnica - tajništvo - referat in se končno prijaviš na diplomski izpit.
33. Greš na krajši dopust, kjer se čisto malo poukvarjaš tudi s svojo diplomico. Najdeš še eno tipkarsko napako, ki se ponovi vsaj dvakrat.
34. Dobiš datum, uro in komisijo za zagovor. Vse v redu.
35. Malo predelaš predstavitev.
36. En teden pred zagovorom se spomniš, da bi bilo dobro še enkrat prebrati tole remek delo.
37. Izogibaš se vsem z diplomo povezanim opravilom.
38. Končno se lotiš branja in najdeš še kup tipkarskih napak.
39. Vežbaš predstavitev, tajming začuda špila.
40. Začne te skrbeti, kaj vse te lahko povpraša komisija.
41. Dobiš mejl od mentorja, ki ne ve, da je Vsemogočni Bog malo spremenil Diplomski red. Menda vse rešeno.
42. Kaj naj oblečem? Prostor je majhen in obrnjen na jug, ura ravno lepo topla. Preveč slečen se pa tudi ne spodobi biti.
43. Še malo vežbaš.
44. Hudiča, kaj bi me lahko vprašala komisija?
45. Spet vežbaš predstavitev, odločiš se, da dodaš še en slajd.
46. Na dan D iz čistega miru (ha!) vstaneš ob 6h. Spet gruntaš, kaj bi te lahko komisija vprašala.
47. Odločiš se, da ne greš še enkrat čez predstavitev. Živci na delu.
48. Zagovarjaš svoje delo in postaneš univerzitetni diplomirani geograf.

Ho-

ruk!

sobota, 16. junij 2007

Nepremičnine padec cen

Če kdo slučajno kdaj pogleda na moj cager kilometrov na dnu nekaterih postov, lahko ugotovi, da sem imela pred včerajšnjim tekom dolgo pavzo. Pravzaprav je trajala cele tri tedne. Težko je reči, zakaj, poškodb vsekakor ni bilo, nezanemarljiva pa je bila seveda lenoba, ki je rasla z vsakim novim dnem brez teka.

Včeraj je tako padlo sedem kilometrov. Najprej sem ciljala na šest in se pri koncu tretjega odločila, da grem še 500 metrov naprej, čeprav me je malo matralo koleno. Tako sem sedem kilometrov pretekla, ne da bi spustila dušo in v čisto spodobnem času. Kot da ne bi bilo tiste pavze. Ha!

Ne vem, kako bom šla danes, kaj šele jutri, po stopnicah, kajti moja stegenca (no, stegna) so prepojena z najpristnejšim musklfibrom. Tudi rame se gredo nekaj podobnega, kar jim res ne paše in jim ne štejem v plus.

Konec jamranja. (Še bom šla tekat.)

Naslov je pa navdahnil optimist, ki je s tem iskalnim pojmom zašel sem.

petek, 15. junij 2007

Sladoledu ni konca

V Tržiču je kepica 90 centov. Ne vem, kakšna je kvaliteta, ker se mi je zdela gorenjska cena previsoka za moj ljubljanski žep. (Tromostovje zadnjič plačal žep z več cekini.)

124,5 km

sreda, 13. junij 2007

Še eno sladoledno poročilo

Pločnik (menda se zdaj imenuje Tromostovje) nikoli ni imel poceni sladoleda, ampak kolikor se spomnim, ni bil kaj dražji od ostalih. Zdaj kasira 1 evro po kepici, kar se mi zdi odločno preveč, ker čisto enak sladoled dobiš kjer koli drugje v Ljubljani za vsaj 10 centov manj.

(Winter v Murski Soboti ima pa itak čez teden akcijo in dobiš kepico za 50 centov. Samo kaj, ko je več kot 200 km stran...)

nedelja, 10. junij 2007

Kako je šla BeeBee na Blogres in postala blogon

Končno imamo slovenski prevod za besedo bloger. Namreč blogon (izg. blogón). Na majčkah in torbicah, ki smo jih dobili udeleženci včerajšnjega Blogresa, je pisalo, tako da je gotovo res (kajti kot je vedel že Jos v Periskopu, kar piše, to drži). Vidi, kako je Hirkani poslikala Hada z njegovo novo pridobitvijo!

Nekateri bi morda trdili, da je pisalo BLOG ON, kar bi v angleščini najbrž pomenilo kaj strašno pametnega, vendar sem sama prepričana, da je tisti presledek pred zadnjima dvema črkama zgolj napaka.

Pišem blog, torej sem blogon! (Po neki malo drugačni definiciji so blogoni bitja, ki živijo v blogih. Kdaj kaj napišejo, kdaj preuredijo stanovanja v skladu z načeli feng shui, kdaj se jim poruši stanovanje, kdaj pa se dobijo tudi na srečanju blogonov, npr. na Blogresu.)

Za razna blogresna poročila in fotke bo treba pa drugam. Fotke ima recimo Brumčev poba, poročil pa zaenkrat še nisem kaj dosti opazila (niti nisem gledala). Menda nekaj obljublja kar že omenjeni bodoči paparaco, nekaj ima pa tudi emeš.

sobota, 09. junij 2007

Kako primerno

Ravno danes, ko se stvari začnejo skoraj nekulturno zgodaj, se moja narava odloči, da ima dovolj ptičjega prebujanja ob zori in da lahko spi, kolikor pač nese. In potem sanja, kako sem dobila SMS od ne najbolj tehničnega profesorja na faksu, da sem opravila izpit in da mi jih ostaja še 11, in to v angleščini. Ha! No, na srečo (?) zdaj nisem več sama v stanovanju in me roditeljica zbudi, če imam kakšne posebne zajtrkovalne želje iz štacune. Nimam.

Hop na noge in razmišljat, ali bi le vzela Svena ali ne. Vsekakor vzamem Borisa, ampak mu bo med veliko bolje raščenimi fotoaparati nerodno.

Blogger priložnostno protestira in vprašanje, če bo šlo tole objaviti vsaj po mejlu. (EDIT: Je šlo!)

Nič, treba najti kaj za jest.

petek, 08. junij 2007

Se mi da?

Namreč tovoriti Svena na Blogres? Saj je še kar pridna kištica, ampak ni najlažji na svetu, pot je pa le dolga 15 minut. Bom še malo razmislila...

četrtek, 07. junij 2007

Čudesa Prekmurja

Traktorji so nobel in se ne vozijo sami, temveč jih prevažajo kamioni.



Z dreves visi osnovnošolska mladina.



Vaški frajerji v trenirkah iz Lentija ;) pa se za v diskoteko uredijo kar pred ogledalom v nepreglednem križišču pri prehodu čez železniške tire.




Najbrž nekoč v ne predaljni prihodnosti: intervju z osnovnošolsko mladino! Zaradi podnaslavljanja prihaja do zamude, vseeno pa ne zamudite zanimivega pogovora s prihodnostjo Prekmurja, spoznali pa boste tudi borca proti pravicam polžev ter v kameo vlogi mladi up slovenske gimnastične reprezentance.

sreda, 06. junij 2007