ponedeljek, 05. februar 2007

Noč butastih sanj #52

Bila sem na Finskem, v okolici svojega kucla. Ravno sem prišla iz trgovine in videla, kako je nekdo zaklenil vrata pošte, ki je bila zraven. In to taka velika reč. Ker sem se spomnila, da bi mi prav prišlo trinajst znamk, sem vseeno poskusila priti na pošto (čeprav je bila ura že ena in pošta uradno zaprta) pri stranskih vratih. Že sem razmišljala, kako bom rekla, da rabim 13 znamk. In sem stopila noter, tam pa ljudi za izvoz. Sem ugotovila, da gre za nekakšne prostovoljce, ki govorijo neko univerzalno slovanščino, drugega pa nič, zato jih gospa na šalterju ni nič razumela. So imeli pa pole znamk kar na pultu, zato sem se kar lotila izbiranja. Ne vem, kdaj so znamke postale razglednice, ampak oblike so bile precej nenavadne, saj je šlo za 5 cm široke in vsaj pol metra dolge kartonaste trakove. In sprva lepi motivi iz narave so se spremenili v fotografije iz koncentracijskih taborišč, kar se mi ni zdelo ravno primerno za razglednice, čeprav mi je bil format zelo všeč.

Ni komentarjev: