nedelja, 30. december 2007

2007

V splošnem mi je bilo fajn. Naslednje leto me čaka pa še veliko dela.

364 km

Poprava krivic

Cager pretečenih kilometrov, ki ga tako pridno obnavljam pod posti, je po vsej verjetnosti precej sfaljen. Veliko večino teh kilometrov sem namreč naredila na trasi, za katero sem bila prepričana (ker je tako rekel stric Google Earth), da gredo "mejniki" (primerne točke, do koder si zamislim, da bom tekla) na 2,25, 3 in 3,5 km, da torej naredim 4,5, 6 oz. 7 km. Nope. Je včeraj Odjemalecčokoladnetorte s sicer še neumerjeno napravo za te reči nameril, da sem v eno smer vedno tekla kakšnih 350 do 400 metrov več, kot sem mislila. Menda pa zdaj ne smem ustrezno prilagoditi števca. Pa še "mejniki" niso več kaj lepo okrogli. Meh.

No, mi je pa vsaj jasno, zakaj sem imela vedno take dolge čase.

357 km

sreda, 26. december 2007

Pa PMS-a sploh še ni na vidiku

Te praznike me blazno matra organizacija. No, bolj koordinacija vseh družabnosti. Zato sem čisto zmatrana. Seveda bolj psihično, ampak od vsega hudega tudi spim presenetljivo redu. In ne, po novem letu ne bo nič bolje.

350,5 km

nedelja, 23. december 2007

Hočem kolajno

Premagala sem strah in šla po PST-ju tekat ponoči. Srečala nisem čisto nikogar, niti pujsike ne. Sem pa slišala en kup ognjemetnih pokov (ne petardnih), videla pa samo en rezultat. Čudno. Nekje na pol poti mi je tudi crknila baterija in Bill Bryson je utihnil. In tako sem namesto o evoluciji razmišljala o brezveznih rečeh.

Pa šporget sem spucala.

344,5 km

četrtek, 20. december 2007

Noč butastih sanj #64

Bili smo v nečem, kar je izgledalo kot kakšen botanični vrh. Ne vem, zakaj se mi zdi, da je bilo nekje med Celjem in Mariborom, pa v redu.

Osnovnošolska mladina nam je razlagala, kako je z labodjimi gnezdi, da so labodi kar malo ogroženi tam, ker jim verjetno mačke kradejo jajca. Ravno ko smo šli mimo enega od teh gnezd, smo iz njega pregnali medvedjega mladiča. Ta je zbežal malo stran, kjer je par odraslih medvedov ležalo v senci drevesa in se ni dalo motiti.

Potem so malo naprej neki skupini razlagali o mladih, komaj izleženih želvicah. Te so brzele s travnika čez ograjo nad ribnikom, za njimi pa mama in otrok severni medved. Ta demonstracija naj bi bila blazno poučna. No, želvice so potem zbežale čez še eno ograjo, medveda pa nista mogla in sta čofnila nazaj v vodo. Od tam so ju potem pobrali neki oskrbniki in medvedov nismo več videli.

Vseeno sem malo raziskovala, kje bi medveda bila. Naenkrat sem se znašla sredi še ene poučne demonstracije, kjer naj bi (rjavega) medveda zaprli v neko kamrico, kaj naj bi se zgodilo pa zatem, pa ne vem.

Zraven mene je bila ena od zaposlenih v botaničnem (zdaj že precej živalskem) vrtu. Pisala se je tako kot jaz. Bili sva na drugi (zunanji) strani medvedje kamrice. Rekla mi je, naj potrkam, da bo medved zagodrnjal. Pa sem potrkala. Medved ni zagodrnjal. Potem sem pa malo pošpegala. V kamrici je bil kar čisto navaden človek. Povedala sem svoji sopriimenjakinji, pa se ji je tudi to zdelo čisto normalno.

Potem me je pa zbudil SMS, čeprav je bil telefon utišan.

sreda, 19. december 2007

Čokolada

Ker imam dovolj drugega dela sem bila pridna in sem danes naredila več, kot sem pričakovala, imam seveda tudi čas za pisanje (pritoževanje) v zvezi z bukvico, ki jo imam trenutno izposojeno. Lepo po točkah.

1. Naslov knjige je Čokolada. Človek bi pričakoval zgolj in samo recepte, ki vsebujejo čokolado. No, ali pa vsaj kakav. Vendar ne, najde se tudi receptura za vanilijev sladoled. No, res so za okras predlagana s čokolado oblita kavna zrna, ampak to ni baš to. Potem je tu recimo kipnik iz kruha z maslom. Čokolade ne vidi niti od daleč.

2. Prevodi se mi zdijo občasno čudni. Že to, kako je pudding postal kipnik, se mi zdi skrivnostno, ampak dejansko tudi sama ne bi našla posebej pametnega prevoda. Hud kriminal se mi zdijo pa čokolini. To so čisto navadni keksi s čokoladnimi koščki. Saj res, to niso koščki, bog ne daj kaj tako preprostega in cenenega, to so čokoladne kapljice. (Opa, nekje so omenjene čokoladne kapljice ali drobci.)

3. Potem je tu še en problem, ki nastane pri prevajanju kuharskih knjig iz tujih krajev - sestavine. Kje se dobi sladkorni sirup? Pa crème fraîche? Tudi kondenzirano mleko je dandanašnji pri nas bolj redkost. In sirček je? Majhen sir? Saj od prevajalca/urednika/založnika ne pričakujem, da bo delal reklamo, vseeno pa se mi zdi primerno, da za takšne sestavine v uvodu napiše, kje se jih ponavadi najde (že "večji trgovski centri" bi bilo kar fino), še bolje pa, kako se jih lahko nadomesti ali pripravi doma.

4. Recept za doboš torto izgleda nekam nepotrebno zakompliciran (najbrž tudi veliko drugih), ampak ga bom preizkusila.

5. Recept za sacher torto vsebuje kavo. Saj je mogoče rezultat res slasten, ampak temu se pa res ne more potem reči sacher torta. In niti nisem tiste sorte, da bi rekla, da je sacher torta samo iz hotela Sacher na Dunaju. Ampak kava pa resne gre, no.

6. Blazno mi gre na živce beseda módel. Še bolj pa nedoslednost. Zato sem bolj za modél ali pekač, módel pa prepustimo Vodniku. In če je pudding že kipnik, naj bo to vedno pri tem tipu sladice. Ne pa da kdaj kipnik iz čistega miru postane puding.

7. Ko grem od recepta do recepta najdem še kup pomanjkljivosti, ki kažejo na to, kako prevajalka ni bila posebej pozorna na to, kaj prevaja. Saj verjamem, da se ji je mogoče mudilo. Pa vseeno. Dozdeva se mi tudi, da je bil že original precej nedosleden.

8. Da ne bom samo tečnarila: všeč mi je, da so pri nekaterih receptih napisani predlogi za variacije, naletela sem pa tudi na troubleshoot ali dva. Vsekakor uporabno, čeprav morda za kakšnega začetnika malček zastrašujoče.

Torej, kaj smo se naučili? Pri izdajanju tujih kuharskih knjig v slovenščini nikakor ni dovolj samo direkten prevod. Dobro bi bilo, če bi v procesu priprave knjige sodeloval nekdo, ki se vsaj malo spozna na kuhanje oz. peko, idealno bi bil pa takšen kar prevajalec. Pri kuharski knjigi prevod zagotovo ne zadošča, kuharsko knjigo se priredi. To je pa menda stvar urednika.

torek, 18. december 2007

Podelitev diplome

Tale pildek me je danes čakal v nabiralniku. Nekaj podobnega sem pričakovala šele čez kakšnega pol leta (FF je pač počasna reč) in sem bila precej prepričana, da ne bom šla. Zdaj pa premišljam, če ne bi vseeno šla.

+ Ne bi mi bilo treba naknadno po diplomo na referat (čeprav imam zadnjih sedem let čisto v redu izkušnje z njimi).
+ Pogostitev najbrž ne bo švoh.
+ Zanimiv govornik.

- Pojma nimam, če gre kdo od "naših" na to reč. Okej, lahko malo poizvem, ampak junija se ni nihče posebej grebel. (A gre kdo, ki tole bere?)
- Stvar je na Gospodarskem razstavišču. Nekako se mi ne da, že do zobarja tam v bližini se komaj spravim.
- A se je treba to kaj upedenat? Zimskega pa res nimam nič kaj nobel, kar mi ne bi bilo preveliko.

Eh, kot veliko stvari tudi to odločitev prelagam na čas po tem tednu. Imam dovolj drugega dela.

Pa koga je pičilo, da je vabilo spisal v Comic Sans? Hm, mogoče gre to v minuse. Sem te sorte tečnoba.

Vizionarsko

Včeraj zvečer sem dala na radiator današnje štumfke, ki so zdaj luštno topli. Zrem v prihodnost in to. :)

ponedeljek, 17. december 2007

Ruska

V pripravah na jutrišnje predavanje poslušam Rusko (čas, ko listje spreminja barvo) v izvedbi Apocalyptice. Rahlo naletava sneg. Na parkirišču dolg objem. Njej je hudo. Odideta.

332,5 km

Finska, menda ne preveč turistična dežela

Če ima jutri proti večeru kdo čas in voljo (ali pa neustavljivo željo), je lepo vabljen na predavanje v moji in Irkini pripravi in (nekolikanj neplanirano) samo moji izvedbi.

Torek, 18.12.2007, ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja GIAM ZRC SAZU na Gosposki 16 v Ljubljani. To je ob trgovini Kod in kam v bližini Križank.



Finska, menda ne preveč turistična dežela

Finska prav gotovo ni najbolj priljubljena in oblegana turistična destinacija Evrope. Še več, tudi turiste, ki se potepajo po Skandinaviji redkokdaj zanese dlje kot v Helsinke, mogoče le še na Laponsko. Prav zato je to idealen kraj za tiste, ki na dopustu iščejo mir, samoto, družini prijazno in varno okolje ter želijo ustaviti čas. Tudi Finci sami si brez slabe vesti privoščijo »ta pravi dopust« v svoji poletni hišici, locirani ob enem izmed tisočerih jezer. Tam nekje na severu, v bližini Rovaniemija, biva Božiček, ki mu družbo delajo številni jelenčki, pravzaprav glavni prebivalci večjega dela dežele. Poleg tehnološkega razvoja, kdo ne pozna Nokie, številnih volvov na cesti, imajo tudi svoje otroške like, ki so po finsko melanholični, in svojega Alvarja Aalta, arhitekta, ki je državo postavil na svetovni arhitekturni zemljevid. Za zabave in vročine željne turiste ta dežela kljub peščenim plažam gotovo ni, je pa polna majhnih prijetnosti, ki jih je treba odkrivati počasi in brez skrbi. Kot tečejo kilometri cest po finskih ravnicah.

petek, 14. december 2007

Sunrise

Photo Friday's challenge for this week is 'sunrise':

Čokoladno pecivo z arancini

Gre za variacijo tegale recepta, ker pa so količine malo spremenjene (da o novi sestavini ne govorimo), bom napisala na novo.

1. Nad parno kopeljo skupaj segrevaš 75 g čokolade, 130 g rjavega sladkorja, 60 ml mleka in en rumenjak. Mešaš, dokler ni vse skupaj lepo gladko (torej da se čokolada stopi) in se zgosti (rumenjak zakrkne). Pustiš, da se zmes ohlaja.

2. Skupaj preseješ 160 g moke, slabo žličko sode bikarbone in nekaj manj kot pol žličke soli in pustiš zmes čakati.

3. Z mešalnikom penasto umešaš 90 g masla (ali margarine, če ne gre drugače) in 160 g belega kristalnega sladkorja. Eno po eno vmešaš dve jajci.

4. Masleni mešanici izmenično po delih dodajaš zmes iz moke in 120 ml mleka, pri čemer začneš in končaš z moko. Za konec primešaš še 50 g na drobno sesekljanih kandiranih pomarančnih lupin (arancinov).

5. Zdaj dodaš čokoladno zmes. Zmešaš bolj za silo, toliko da ne ostane kakšen čisto bel ali rjav kos.

6. Maso zliješ v pekač (tortni ali kvadratni, sama sem uporabila kvadratnega s stranico 22 cm), obložen s peki papirjem. Pečeš na 180 °C ok. 25 minut, toliko da je v sredini zapečeno. Potem pustiš, da se biskvit ohladi.

7. Za kremo nad parno kopeljo stopiš 150 g čokolade. Odstaviš z vročine in primešaš 120 g kisle smetane in nekaj zrnc soli. Pustiš, da se malo ohladi.

8. Na servirnem krožniku premažeš biskvit s kremo in vse skupaj pospraviš v hladilnik, da se lepo ohladi. Poskušaš se zadržati do naslednjega dne, ko je pecivo zares slastno.


324,5 km

torek, 11. december 2007

Nova metoda kontracepcije

Izlet v naš lokalni Mercator ravno v času, ko se mularija z Aškerčeve (Šolski center Ljubljana?) vrača s telovadbe v Partizanu nazaj proti šoli. Ponavadi gre za mešanico lenih najstnic z muffin topi in krulečih najstnikov z mastnimi lasmi, tokrat so bili pa samo smrdljivi mozoljavci. In čisto vsi so si v sendviče basali salame. Kar ne pomaga niti proti smrdljivosti niti proti mozoljem.

Vsekakor pa vse skupaj deluje kot odlična kontracepcija za mimoidoče. Podobno kot mali jedec margarine s Finske.

318,5 km

ponedeljek, 10. december 2007

Pingasut

1. Čez vikend sem si uspela totalno podreti ritem spanja. Pa nisem pretirano poležavala ali ponočevala. No, ob pol enajstih zvečer sem ponavadi že (skoraj) v komi, danes pa nič. Enako včeraj.

2. Seveda je pa ta mini nespečnost lahko znak stvarstva, da bi se bilo res dobro lotiti dela, h kateremu se spravljam že ohoho dolgo.

3. Danes sem se priložnostno malo poukvarjala z merjenjem v geometriji, kot je pisalo na učbeniku. Najbrž kar moja najljubša snov v matematiki. Človek bi to lahko reševal namesto kakšnih sudokujev. In izgledal malo hecno.

312,5 km

petek, 07. december 2007

A se mi meša?

Ura ni še niti dve, na cesti pa so se prižgale svetilke. Kdaj je Slovenija migrirala daleč na sever? Pa saj niti ni tako zelo temno. Hm.

EDIT: Ob 14:02 so luči ugasnile.

sreda, 05. december 2007

Tja

Pa spet nazaj. Nisem vedela, da v Avstriji obstaja Vulkanland. Po kažipotih sodeč bi človek bolj mislil, da gre za Weinland. Enivej, tudi slovenska okolica ni švoh.


306,5 km (v megli in temi se najlepše teče)

torek, 27. november 2007

Skutni polžki s cimetom

Potrebuješ:
30 g masla
eno jajce
nekaj žlic rjavega sladkorja
žlico medu
dve žlički cimeta
dve žlici skute
1 zavitek zamrznjenega listnatega testa (500 g, dva kosa)
malček moke

Zmešaš prvih šest sestavin, le da namesto celega jajca porabiš samo polovico (vmešaš v skodelici in razdeliš). Nato razvaljaš odtaljeno testo, namažeš nadev in zviješ kot potico. Da vse skupaj bolje drži, priporočam, da pred zvijanjem zgornji rob testa namažeš z jajcem. Potičko potem narežeš na 2-3 cm debele rezine, ki jih razporediš po pekaču. Premažeš jih z ostankom jajca, potreseš z malo sladkorja in pečeš pri 200°C 15 minut.

Endvaskorajtristo

1. Trnovo je v bistvu vas. Zadnjič je recimo nek starejši gospod blagajničarki v trgovini na ves glas razlagal, zakaj je kupil sol. Da ima na podplatu bradavico, ki noče in noče stran, in da mora zato pač vse skupaj namakati v slani kopeli.

2. Sošolca iz osnovne šole, s katerim nisem govorila že več kot 12 let (pa tudi prej ne kaj dosti), sem včeraj v temi spoznala le po načinu hoje. Hecno.

297,5 km

nedelja, 25. november 2007

Note to self 11/2007

Battery charger works better if you plug it in.

A niso šlogali veliko slabšega vremena ta vikend?

Enivej, meni je bil konec tedna prav všeč. Za izlet v Hišo eksperimentov sva izbrala ravno pravo uro, torej nekaj pred peto popoldne. Ob petih se namreč Žani, Maji in Filipi skupaj s svojimi zdolgočasenimi starši spokajo na "dogodivščino" in takrat lahko celo sam izvedeš katerega od eksperimentov, ne da bi se kakšen pamž rinil zraven.

Kolikor je tale Hiša fajn, pa žal ni bristolski Exploratory (opa, tale se je pa močno spremenil, odkar sem bila tam, zdaj je Explore-At-Bristol) ali oulujski Tietomaa. Ima čisto premalo prostora.

292,5 km

torek, 20. november 2007

MSCB Pop Stars!

Po lansiranju (glej sajdbar) Fredyja Milerja med zvezde slovenskega glasbenega neba je čas za nadaljevanje moje škodljive kariere. Predstavljam vam Amy, kitajsko kraljico.

Hvala, Keks.

ponedeljek, 19. november 2007

Paševa ;)

Namreč jaz in javna razsvetljava. Ravno ko sem segla po stikalu namizne luči, so se zunaj prižgale ulične svetilke.

nedelja, 18. november 2007

Zimske radosti #2

Mogoče sem to že omenjala ...

Ne glede na vreme imam ponoči rada odprto okno. Navajena sem na mraz in na hrup mimo vozečih avtov in ropot mimo hodečih petk. Še cerkev me ponavadi ne gane preveč. Me pa gane verglanje parkiranega avtomobila direktno pod mojim oknom. Pozimi to lahko traja in traja.

No, tokrat pravzaprav ni bilo to: avto je vžgal, ampak potem je bilo treba pohoditi (nedovršna varianta tega glagola?) plin, dokler ni pripeketal še sopotnik, in je avto končno odpeljal. Se mi zdi, da marsikdo sploh ne pomisli, da v nedeljo ob 6h zjutraj v strnjeni stanovanjski soseski kdo še spi.

275 km

sobota, 17. november 2007

Zimske radosti

Najprej me je celo dopoldne srbela desna nosnica, in to od znotraj. Pa je bila povsem čista. Potem sem se popoldne pogledala v ogledalo in na robu nosnice opazila flekec. Kar ni hotel stran, čeprav je izgledal preproste prašne sorte. Sem še malo bolj pogledala in je izgledalo kot kakšna podplutba, taka fina rdeča, kot pijanski nos (samo da je bilo pri meni to samo pol kvadratnega centimetra). Kako fašeš podplutbo na nosu, če se vanj nisi prav pošteno kresnil? In take minimalne podplutbe ne zatekajo, kolikor se spomnim.

Ena od možnih variant se mi zdi ozeblina. Tekanje pri par stopinjah nad nulo torej pusti posledice. Naslednjič (danes?) si nos torej oblečem - v famozno zeleno kremo (sem na Finskem nabavila nove zaloge, ha!).

Hm, njuška spet srbi. Saj take ozebline (najmanj hude sorte) srbijo, ko se zdravijo, ne res? (Ja, se zavedam, da mogoče sploh ni ozeblina. Navsezadnje je bilo nad nulo in sem tekla in me pravzaprav sploh ni zeblo. Nemogoče pa ni.)

270 km

sreda, 14. november 2007

Tradiconalna čokoladna torta

1. Nad parno kopeljo skupaj segrevaš 115 g čokolade, 200 g rjavega sladkorja, 90 ml mleka in en rumenjak. Mešaš, dokler ni vse skupaj lepo gladko (torej da se čokolada stopi) in se zgosti (rumenjak zakrkne). Pustiš, da se zmes ohlaja.

2. Skupaj preseješ 240 g moke, žličko sode bikarbone in pol žličke soli in pustiš zmes čakati.

3. Z mešalnikom penasto umešaš 140 g masla (ali margarine, če ne gre drugače) in 240 g belega kristalnega sladkorja. Eno po eno vmešaš tri jajca.

4. Masleni mešanici izmenično po delih dodajaš zmes iz moke in 180 ml mleka, pri čemer začneš in končaš z moko.

5. Zdaj dodaš čokoladno zmes. Zmešaš bolj za silo, toliko da ne ostane kakšen čisto bel ali rjav kos.

6. Maso razporediš v dva tortna pekača (sama sem uporabila, kar imam, torej 24-centimetrski premer), obložena s peki papirjem. Pečeš na 180 °C 15 do 20 minut, toliko da je v sredini zapečeno. Potem pustiš, da se biskvit ohladi.

7. Za kremo nad parno kopeljo stopiš 225 g čokolade. Odstaviš z vročine in primešaš 180 g kisle smetane in ščepec soli. Pustiš, da se malo ohladi.

8. Na servirnem krožniku najprej premažeš eno plast biskvita s tretjino kreme. Nato nanjo položiš še drugo plast in torto premažeš po vrhu in ob strani. Lahko se greš umetnika in packaš, kot sem to počela jaz:



9. Sužnja naženeš, da pomije vso umazano posodo.

Uganka

Pečem torto. Ker še nisem zajtrkovala, se nisem mogla upreti oblizkom. Kdaj me bosta torej začeli matrati soda bikarbona in surova moka? (O surovih jajcih raje ne bi.)

ponedeljek, 12. november 2007

Noč butastih sanj #63: volilni edišn

Bile so volitve. Dobili smo dva glasovalna listka v velikosti vabila na volitve. Eden je bil za glasovanje za predsednika, ki mu nisem posvetila prav dosti pozornosti. Drugi listek je bil za tri referendume naenkrat. To je izgledalo kot tabela s tremi vrsticami (vsaka za en referendum), kjer je bila v prvem stolpcu zaporedna številka, drugi stolpec je bil prazen, v tretjem stolpcu je pisalo ZA, v četrtem PROTI, potem je bilo pa še nekaj stolpcev nakladanja.

Težave mi je povzročal tisti drugi, prazni stolpec. Vanj naj bi volivec namreč sam napisal ustrezno referendumsko vprašanje (pa ne da bi se ga izmislil, samo natisniti se jim ga ni dalo). Je bil pa problem - referendumska vprašanja so ponavadi dolga kot ponedeljek, tukaj je bilo pa prostora ravno za kakšne tri besede. Volilna komisija, ki sem jo zasliševala, kako je s tem, ni bila v pomoč.

Potem se je začela pa mačka daviti z dlako in me zbudila.

petek, 09. november 2007

Javljanje

1. Flonidan S je moj novi najboljši prijatelj. V zaprašeni (?) postelji, kjer sem prej ves čas smrkala in kihala, zdaj spim kot dojenček.

2. V šoli (pa gimnaziji pa na faksu) so nas učili, da ima Prekmurje najmanj padavin pri nas. Ob zadnjih štirih priložnostih, ko sem bila tukaj, je vedno vsaj en dan prav pošteno lilo.

3. Čeprav prekmurščino že kar lepo razumem, moram še vedno prav pošteno razmisliti, ko slišim besede prt, blazina in podobno. Prt ni prt in blazina ni blazina.

torek, 06. november 2007

Volja je bila močna švoh in telo prav tako

Ampak sem se vseeno spravila na en tekec. Čeprav sem šla blazno počasi in srce niti slučajno ni trpelo, sem skoraj spustila dušo. In zdajle sem zmatrana, kot bi pretekla vsaj pol maratona (ne da bi vedela, kako to točno je), lačna sem pa za štiri, čeprav sem se po teku skoraj perverzno nažrla.

Mnja, to pa dobiš, če greš namesto na zaresne volitve na predčasno glasovanje. Tisti labirint v občinski kleti me je izčrpal.

259,5 km

ponedeljek, 05. november 2007

Tšaj

Načelno me razni čaji nikoli ne zadanejo, za pravi zadetek moram spiti kofetek. Vseeno se čajčkom proti večeru izogibam, ker nikoli ne veš.

Prejle sem skuhala en švoh čajček, jasminov zeleni.

*bounce*

*poskok*

*odboj*

Zakaj sem delo, ki sem ga packala 10 dni, spackala pred nekaj urami? Zdajle bi spisala kaj še posebej bistrega.

*boing*

V bistvu bi morala delati

1. Tršica za zgodovino iz osnovne šole ima še vedno isti glas kot včasih. Sem jo srečala na pošti.

2. Koliko kock posušenega kokosa še lahko velja za posladek po kosilu?

3. Danes se mi ves čas zdi, da je torek.

255 km

petek, 02. november 2007

Točke postajajo standard

1. A je res tako težko uporabljati žmigovce?

2. Danes sem odkrila, kje je v Ljubljani ukrajinska ambasada.

3. Trska pod nohtom ni posebej prijetna reč.

249 km

sreda, 31. oktober 2007

Spet 3

1. Ena blazno čudna beseda: odpadki. EDIT: smeti tudi, še posebej sklanjane.

2. Prejle sem na tevejčku hotela odpreti nov zavihek. Zaskrbljujoče?

3. Imam idejo za jako preprosto računalniško igrico arkadne sorte. A kdo kupi?

244 km

ponedeljek, 29. oktober 2007

Imam občutek, da bo marsikateri tekaški bloger (ali blogerski tekač?) zdaj nehal utrujati s tekaškimi temami, zato nudim nujno dozo

With a nod to Hirkani :)

Zaradi sile razmer sem šla danes tekat v temi (okej, ne bi mi bilo treba iti, ampak če grem vsak drugi dan, je stokrat manj naporno kot dvakrat na teden ali še manj). V mestu to niti ni taka huda reč, Trnovo, Prule in Kolezija pa tudi ne slovijo kot kakšne posebej nevarne soseske ob šestih zvečer. Družbo mi je delal Bill (nekje okrog kvantne fizike) in sva lepo počasi šla. Čas ni ravno omembe vreden, je pa res, da se (po navodilih trenerja) nisem pretegnila.

V glavnem - premagala sem temo. Hm, je pa res, da bi se po današnji trasi v temi zlahka sama tudi sprehajala. Pa okej, vseeno to pomeni, da sem našla primerno nočno traso, kar je za zimo skoraj nujno. Na Rožnik, kjer po maratonu menda ni več kolon, si pa v temi še ne upam, ker sem reva.

239,5 km

Noč butastih sanj #62

S skupino ljudi, s katerimi sem se menda bežno poznala, smo potovali po Madžarskem. Bili smo v nekem mestecu nekje blizu slovenske meje, od koder pa smo se v iskanju meje odpravili v napačno smer. Znašli smo se na manjšem letališču, čeprav sem jaz že zdavnaj prej ugotovila in objavila, kje točno smo šli narobe. Pa smo se na letališču ustavili in se okrepčali. Ugotovila sem, da je to tisto letališče, kjer se je nekoč izgubil tudi moj sošolec R. (ali je bil eden od Francozov, ki sem jih spoznala na Finskem).

Raziskovalni duh mi ni dal miru, zato sem šla do glavne ceste, ki je peljala mimo letališča in pri bližnjem križišču je bila tabla za Hodoš. Čeprav smo sprva ciljali na nek drug mejni prehod, sem bila kar vesela, da bomo šli lepo naravnost. Itak smo bili samo en kilometer stran.

(Za te sanje je pa krivo to, da se še nikoli, ko sem bila na Madžarskem z avtom, nisem vrnila v Slovenijo čez isti mejni prehod kot sem odšla, čeprav je bil namen tak. Enkrat je bilo to celo v eni geografski odpravi.)

sobota, 27. oktober 2007

Super duper učinkovita

Učinkovito in povsem neplanirano sem kupila zelo navadno belo spodnjo majčko. Nadaljevala sem z uspešnim nakupom darilca za svojo svakinjo in posteljnine zase. Potem sem doma zelo učinkovito počivala, kuhala in delala, se spravila na en kratek in počasen tek (po navodilih trenerja). Doma pa pod tuš in na hrano. Nato sem jako učinkovito v ogabno gužvastem City Parku kupila še čevlje (kakršne sem že dolgo iskala) in zdaj se čudim, kako učinkovita sem bila danes pri praznjenju tošla. Mnja.

234,5 km

Čas niti ne beži

Tole sem snovala včeraj zvečer, ko nisem mogla zaspati. Ta navada snovanja postov pred spanjem bi bila čisto okej, če ne bi večine pozabila. Enivej ...

Včeraj smo se dobili d-jevci, ki smo leta 1999 končali Gimnazijo Bežigrad. Minilo je torej osem let in pravzaprav smo vsi še zmeraj enaki. To me je malo presenetilo. Saj sploh ne vem, zakaj točno. Gotovo smo se v tem času vsi nekoliko spremenili. Vendar na zunaj tega niti ni opaziti. Kakorkoli obrnem, we turned our pretty well, se mi zdi.

Ampak današnja mladina ...

petek, 26. oktober 2007

3

1. Preskočila sem priložnost ob pretečenih 200 km, da si omislim kakšno nagradico. Itak se nisem spomnila nič pametnega. Zdaj ciljam na 300. Predlogi? (Za 100 km sem si omislila nov športni modrc in tudi sicer sem trenutno tekaško čisto zadovoljivo opremljena.)

2. Iz višenj so potem nastali mini štrudli. Ni jih več.

3. Spet se mi peče. Kakšna torta bi lahko bila. No, še par tednov počakam pa bom celo imela izgovor za peko.

230 km

nedelja, 21. oktober 2007

Kako sem šla na volitve

Za začetek sem ponoči spala z najbolj domačijskim od kandidatov. No, Odjemalecčokoladnetorte si je nadel prečudovito zeleno majico (Klemen, to žal pomeni, da majica ni več na voljo). Sledilo je lenobno dopoldne s tekaškim premorom, temu pa slastno in nič kaj domačijsko kosilo s slavnostnim volilnim posladkom v obliki kosa čilijevega Lindta. Po prijetnem popoldanskem dremežu je bil čas, da se Odjemalec spoka na delo, jaz pa po poteh svoje mladosti, torej v OŠ Trnovo, na volitve.

Opa, na poti srečam, kot se za takšno pot spodobi, prijateljico iz mladih let. Jako fino sva se pomenili (mimogrede, skupna znanka iz sosednjega bloka je menda v 6. mesecu nosečnosti). Sama sem pri tem malo zmrznila (božja kazen za to, da grem volit v trenirki), mi je pa zato toliko bolj prijalo toplo okolje volišča (izvajalka vzporednih volitev za RTV Slovenija je pred vhodom v šolo zmrzovala).

Potem sem pa volila, na poti domov pred KUD-om videla še Slona (ali je bil Sadež?) in zdaj nestrpno čakam rezultate (še bolj pa kakšen krajček potičke, ki se ima v kratkem speči pri nas doma).

219 km

četrtek, 18. oktober 2007

sreda, 17. oktober 2007

Žužkoslovci, pozor!

Pajkov se ne bojim. Ampak tale hudič je pa prilezel na mojo glavo in mi potem padel v naročje. Kje sem ga snela, mi pa nikakor ni jasno. Na balkonu danes še nisem bila.

Žužkoslovci mi pa lahko poveste, kakšna zverina je tole. Slika ni posebej ostra, ker pajkec ni bil preveč kooperativen.

torek, 16. oktober 2007

Čas beži ali nekaj takega

Po petih(?) letih se spet obeta srečanje ob obletnici mature. Ni ravno obletnica, ker smo vsi lepo maturirali v pomladanskem roku dolgih osem let nazaj, ampak okej. Je svojevrsten dosežek, da sem tokrat za srečanje izvedela več kot 10 dni pred dogodkom, namesto isti dan, kot se je to zgodilo nazadnje. Pa čeprav je zdaj vabilo priletelo med spam na hotmailu.

Pred petimi leti smo bili še vsi študentje, oz. ni imel nihče kake blazne službe, moža/žene in/ali otrok. Zdaj je fensi službic, blaznih akademskih uspehov in družinic že kar nekaj. Hecno, ker se mi - razen redkih izjem - ni zdel nihče posebej ambiciozen na katerem od teh področij.

ponedeljek, 15. oktober 2007

Spet je bil kinč nebeški

Bil je že skrajni čas, da Odjemalecčokoladnetorte doseže nov rekord. Čeprav je (tudi po hribih) pretekel že en kup kilometrov, ni bil pa še nikoli nad 2000 metri. Za primeren jesenski cilj smo - kot še množica drugih, ki pa so večinoma prispeli za nami - izbrali Debelo peč. In bili smo dobro pripravljeni, saj smo se oborožili s sirom za kavke.

Enivej, bilo je lepo, macesni so v zadnjih vzdihljajih rumenja, slikati se mi pa ni dalo kaj dosti. Tukaj je torej ena kavka. Mogoče prav tista, ki je odnesla velik kos sira, ki sem ga odložila na skalo zraven nahrbtnika, ko sem se na vrhu preoblačila.

četrtek, 11. oktober 2007

Višnje

V zamrzovalniku se mi že od junija valja kakšne pol kile višenj (brez koščic). Z idejami, kako naj jih porabim v (po vsej verjetnosti) peki, na dan!

ponedeljek, 08. oktober 2007

Prekmurske kuriozitete

Res so hecni ti kraji. V trgovini z razno avtomobilsko opremo (opa, zadnji izpušni lonec za stoenko imajo na zalogi!) domuje tudi kobilica.


Zelencem pa ni konca. Tale žabjega prepričanja se je nalepil kar na zunanjo stran rolete:


Drugače je pa voda v Termah 3000 še vedno fajn, nafta (voda v črnem bazenu) še vedno skoraj pretopla, govorica meni še vedno pogosto nerazumljiva, sladoled pri Winterju v Murski Soboti še vedno po 50 centov na kepico, Murska Sobota pa še vedno fascinantno bogato založena s trgovskimi centri. Aja, pa v Puconcih prekopavajo/gradijo center za ravnanje z odpadki:

nedelja, 07. oktober 2007

Ajmbek!

Samo pretečene kilometre naračunam zdajle, ostalo pa enkrat drugič spišem. Namig: spet sem zasledovala prekmursko zverjad.

213,5 km

nedelja, 23. september 2007

Kinč nebeški

Po stotih letih sem bila prvič malo bolj zares v hribih. In čeprav je zgodnje vstajanje res muka (hm, čez uro in pol grem lahko že spat), si ne predstavljam, kako so se nekateri sposobni ob dveh popoldne podati v močno osončen hrib.

Tole je bil menda razgled izpod Viševnika (kamor moja noga tokrat ni stopila)

sobota, 22. september 2007

Sanjska kuhinja

Prejle sem gledala eno kuharsko oddajo (sploh ne tako gilti pležr) in sem začela sanjariti, kaj vse bi imela v svoji sanjski kuhinji poleg standardnih piskrov in utenzilij. Takolele gre tolele:

- modele za torte v vseh dimenzijah od 12 do 24 cm premera, tri komade vsakega, poleg tega pa še čim več raznih pravokotnih pekačev, tudi bejkrz eđa se ne bi branila;
- pečico, v katero bi šli trije največji tortni modeli naenkrat (ampak okej, tukaj sem pripravljena popustiti, do zdaj sem tudi v dveh rundah čisto lepo pekla, vsekakor pa mora iti vanjo kvadratni pekač s stranico ~45 cm);
- eleganten način, da se vse te pekače lepo obloži s peki papirjem;
- rešetke za hlajenje pečenih dobrot in oblivanje nekaterih s čokolado;
- odlagalne površine za vse to;
- mikser v stalni pripravljenosti (res se mi ne da vedno delati snega na roko, za vleko mikserja ven sem pa prelena, pa če se sliši še tako paradoksalno);
- termometer za cuker;
- nekoga, ki bi mi čisto mimogrede jemal izpod rok umazano posodo, jo sproti pomival in pospravljal, sproti bi pucal tudi šporget;
- šporget z vsaj tremi plinskimi rinkami;
- najbrž še milijon stvari.

Kaj je pa v tvoji sanjski kuhinji?

EDIT MANY DAYS LATER: A little note to the (Baker's Edge?) guys from Indiana who are trying to decipher this post. Yes, I do mention Baker's Edge in the post. Actually that I'd like to have it. So if you sort out shipping to this side of the pond (I know, I've checked), feel free to send me one and I'll be happy write a review. Thank you. BeeBee the stalker religious follower of blog stats

petek, 21. september 2007

The Beach

Photo Friday's challenge for this week is 'The Beach':

On the Sea of Azov

Spet ne najdem

Kje je tisti pildek, ki sem ga nazadnje videla enkrat sredi junija? Bi ga malček rabila zdaj.

Aja, zdi se mi, da je v temno modri mapici. No, skoraj sigurno mora biti v mapi.

APDEJT: Mapica je bila bela. Opala.

četrtek, 20. september 2007

Noč butastih sanj #61

Bili smo v nekakšnem zabaviščnem parku, ki niti ni izgledal posebej zabaviščno, samo navaden park je bil. Mi = menda sošolci s faksa, ampak nisem prepričana, nekje se je potikala tudi moja gimnazijska razredničarka.

Nekje smo zagledali čisto posebnega ježka. Bil je malo večji od standarda, bodice je imel pa skravžljane. In smo mu začeli podajati neko igračko. Je čisto dojel in se nasploh obnašal precej pasje. Nekje vmes so se odvijale še limonade v zvezi s faksom. Park se je zelo napolnil in nekako ni bilo več prostora za našega ježka, ki se je skril nazaj.

Evo, to se pa zgodi, če Odjemalcučokoladnetorte podnevi razlagam o maturantskem izletu, tik pred spanjem pa se bodem (dobesedno) z Zvezdanom. Faks limonada je pa neznanega izvora.

sreda, 19. september 2007

Kvasenje

"Še posebej starejši prebivalci ne pomnijo takšnega neurja."
Ali nekaj takega. V glavnem je to izustila novinarka na POP TV. Pa saj so vsi glih.

Je pa naš profesor pri predavanju o naravnih nesrečah v četrtem letniku lepo povedal, kako je s temi prebivalci, ki ne pomnijo tako hude ujme:
"Seveda ne se ne spomnijo, ker so pozabili!"
Ampak se mi zdi, da hočejo novinarji povedati nekaj drugega.

nedelja, 16. september 2007

Septembrski športni vikend

Lepo vreme je treba izkoristiti in tako je v sendviču petkovega nočnega (super stvar) in današnjega dnevnega teka včeraj padlo nekaj Pokljuke in okolice. Pri barju Šijec (to je ta reč skandinavskega videza na panoramski sliki spodaj) me je popadla gobarska strast in na použitje zdaj v hladilniku čakajo štiri sirovke.


195 km

četrtek, 13. september 2007

Out with the old, in with the new

Všeč mi je, kadar pošta deluje, kot je treba. Kot napovedano sem v ponedeljek le naročila nov munkap. In je danes prišel.

V treh letih so stvar malček spremenili. Zdaj ima narisane črtice, ki označujejo količino krvi, tako da se munkap lahko uporablja tudi kot menzuro (uporabno za kakšne malo bolj trčene umetnike, recimo tole, ki ni v celoti sejf for uork). Bukvica z navodili spominja na navodila za tehnično robo (je celo v več jezikih), sama navodila pa so veliko podrobnejša kot prej. Ne da bi jih še potrebovala, vendar jih velja pohvaliti.

In tako sem si v treh dneh prišparala nekaj čez dva evra in izlet v Savsko naselje. Mi lajk!

torek, 11. september 2007

Grojzdje

Danes sem prvič navagala svojo povprečno dnevno porcijo grozdja. Številke so strahotne! V zadnjih nekaj tednih sem skupaj pojedla kakšnih 12 kil. No, prebava se vsekakor ne pritožuje. Not that anyone really wanted to know that.

178 km

četrtek, 06. september 2007

Zbiram naročila za Mooncup

Ravnokar mi je uspelo uničiti moj tri leta stari munkap. Vsekakor nameravam naročiti novega, ker pa se ne mudi tako zelo, lahko počakam par dni in povprašam, če bi katera od mojih brezkreditnokartičnih bralk to imela. Lahko naročim še zanjo, predaja in vračilo denarja potem po dogovoru. Vse informacije so v linku, stvar pa stane po naše 28 evrov s poštnino vred. Drži dolgo in sama imam z njo samo dobre izkušnje.

Torej, če hočete to čudo od nadomestka tamponov (ali pa več informacij), mi pošljite mejl na beebeeblog[afna]gmail.com pa se vse zmenimo. Do konca tedna.

Nov modem

Ni kakšne opazne razlike. Mogoče me bo zdaj manj ven metalo.

sreda, 05. september 2007

Če smo že pri jezikovnem purizmu

With a nod to Hirkani, bi se reklo.

Pa poglejmo, kaj me moti pri najnovejši prilogi mojemu bančnemu izpisku:
1) Butast slogan, ki bi ga bilo treba že zaradi manjkajoče vejice prepovedati.
2) V treh enostavnih povedih besedila manjka ena zelo očitna vejica.
3) NLB kartice? Zakaj ne bi bile kartice NLB? Okej, se mi je zdelo neumno, ko so nam v osnovni šoli vbijali v glavo, da je krema Viki in ne Viki krema, v tem primeru se mi zdi pa čisto smiselno, če tole obrnemo. Ne res?

sobota, 01. september 2007

Mala šola nakupovanja

1. Ko stopite v trgovino, se najprej ustavite. (To pravilo se ujema s 6. točko iz Male šole hoje v mestu.) Če je med vhodom in 'prodajnim' delom avtomatska zapornica, se ustavite na takem mestu, da tisti, ki je za vami, ravno še pride skozi zapornico, a ga le-ta ob zapiranju prav lepo dregne v boke/ledvice/glavo/rebra/stegna. Prav mu je, kaj pa vam sledi v trgovino!

2. Ko se ustavite med policami, parkirajte nakupovalni voziček čim bolj po sredini. Če je med policami veliko prostora, parkirajte voziček počez. Ko nakupujete, vas že ne bo nihče motil in se smukal mimo vas. Naj gre okrog polic!

3. Ko tehtate sadje in zelenjavo, lepo sproti zlagajte izbrano blago na tehtnico in vmes nabirajte ostalo. Šele ko končate s svojim polurnim šlatanjem najbolj zrelega avokada in najčvrstejših jabolk, dejansko uporabite tehtnico za tisk nalepk s kodami in vse spakirajte v vrečke. Nikakor pa ne pustite, da bi kdo stehtal svoje blago v času, ko vi izbirate svoje. Plebejec!

4. V delikatesi si omislite 5 dag vsakega izdelka (a se ne pozabite pritožiti nad mastnostjo dunajca, ki ste ga kupili zadnjič). Po možnosti naj se to dogaja ob sobotah dopoldne, ko množice v vrsti, ki se nabere za vami, lahko v čim večjem številu občudujejo vaš izbran okus. Reveži si pač ne morejo privoščiti slavčkovih jezičkov, naj vsaj vidijo, da si jih lahko vi.

5. Če srečate kakšnega znanca, skupaj zablokirajta prehod pri zamrzovalnikih, ko mu razlagate, kako periodično obiskujete Združene države. Naj se vsi grejejo v žaru vaše milosti. (Ta točka je sorodna 2. točki Male šole hoje v mestu.)

6. Na trak pri blagajni zložite vse čim bolj na kup, tako da se bo morala prodajalka potruditi, da ne bo vsega skupaj sesula, ko bo blago jemala s kupa. Saj cele dneve sedi, naj se zdaj malo pomatra!

7. Niti slučajno ne pričakujte, da boste morali ob koncu nakupovanja plačati. Najbolj prikladno je, če imate denarnico v kakšnem najglobljem žepu ali stokrat zapakirani torbici in jo začnete iskati šele v trenutku, ko izveste končni znesek, in niti sekundo prej. Malo pojamrajte, kako je danes vse drago (sploh ker so se podražili slavčkovi jezički), in prodajalki pomolite 200 evrov. Potem vzdihujte, ker bo gospa z muko nabirala za 150 evrov drobiža.

8. Čeprav ste nakupe že zaključili, se ne umaknite iz prehoda pri blagajni. Kaj pa vas briga, če je za vami na vrti že nekdo drug. Sodrga naj počaka, da vi vse spakirate točno tam.

9. Zdaj ste že spakirali svoje nakupe. S praznim vozičkom se ne ukvarjajte in ga pustite, kjer se pač ustavi. Slalomiranje med praznimi vozički je zdravo, vi pa raji privoščite zgolj zdravje. Če vas še tako mika, da bi voziček zapeljali na njegovo parkirišče, ki je itak na poti proti izhodu, se ne dajte. Vaš moto naj bo 'Šport za vsakogar!'

petek, 31. avgust 2007

Bolje pozno kot nikoli

Sploh pa je kaktusom to najbrž precej vseeno.

Za svoj 24. rojstni dan sem med drugim dobila tudi en zelo konkreten kaktus, ki je bil na predlog anonimne komentatorke (I have my sources) poimenovan Zvezdan. Kaj kmalu je postal - svojemu imenu primerno - zvezdnik Kaktusnih novic, saj je cvetel kot zmešan. Cvetovi so se sčasoma posušili in odpadli, ker pa so bila v njih lepo vidna semena, sem jih pridno spravljala.

[Mineta dve leti in pol.]

Danes sem se spravila presaditi enega od kaktusov (pravzaprav tistega iz Kaktusnih novic #17). Ker sem tako sprostila en malo manjši lonček, me je prešinila bistra ideja, da bi lahko poskusila, kako se da vzgojiti kaktus iz semena. Rečeno, storjeno.

Zdaj torej čakamo.

nedelja, 26. avgust 2007

Post, kateri me je navdušil ;)

Saj bi povedala sama, ampak ne znam tako lepo in argumentirano, kot znajo nekateri slovenisti. Zdaj pa vsi brat (brez i), zakaj raje ki kot kateri. Sama to delam čisto po občutku: najprej poskusi ki, če pa ne gre, bo najbrž kateri.

sobota, 25. avgust 2007

Mala šola hoje v mestu

1. Hodite tako, da vas je čim teže prehiteti. Če je pločnik ozek (torej za manj kot vaše obličje in še eno povprečno osebo), to pomeni čim bolj po sredini (sploh je to zaželeno ob sicer prometnih cestah), če pa je širok, nepredvidljivo vijugajte.

2. Kako lepo je srečati prijatelje. Najlepše je, če je okrog še kup drugih ljudi in so sploh vsi tako družabni. Ustavite se torej malo in se pogovorite, lepo mesto za kaj takega je recimo Tromostovje (dejansko na mostu, ki je bliže tržnici) v soboto dopoldne. Naj vsi vidijo, kako dobre prijatelje imate. Še posebej bodo mimoidoči navdušeni nad infarktom, ki ga je povzročila vaša čudovita družba vas, žene, psa, pamža, nakupovalne torbe na kolescih, prijatelja, njegove žene in njunega terenca od vozička, v katerem je mogoče celo dete. Za popolno srečo vseh naj bo na vsaki strani gručice za največ enega povprečnika prostora. Grdi pogledi mimoidočih naj vas ne zavedejo, v resnici vam le zavidajo vašo družabnost, sproščenost in splošno čudovitost.

3. Kolesarske steze so nadvse prikladne razširitve pločnikov. Kolesarji so tako ali tako sami neotesanci, zato jih ne upoštevajte. Če vas poskušajo s kolesarske steze spraviti z zvonjenjem, se ne dajte. Šele ob zvoku zaviranja tik za vašimi petami se milostno premaknite za pet centimetrov. Kolesarja takrat grdo poglejte.

4. Edini sprejemljivi kolesar ste vi. Najraje se s kolesom odpravite na tržnico. Vendar pa svojega precenjenega in preplačanega gorskega kolesa z dvojnim vzmetenjem, ki ga nujno potrebujete, ko greste sprehajat psa na PST, res ne morete kar prikleniti na ograjo. Zato naj gre kolo z vami med stojnice. Idealen čas za to početje je predvsem sobota dopoldne. Hvaležni vam bodo peš nakupovalci, ko boste mašili že sicer ozke prehode, kot bonus pa lahko katerega še malo povozite - vsaj čez prste zapeljite, če ne gre drugače.

5. Če nimate kolesa, imate pa dojenčka, lahko s terencem od vozička mašite tržnico podobno kot je opisano v prejšnji točki. Še posebej je prikladno, če tank postavite počez. Enako hvaležni vam bodo tudi v trgovinah. Ampak nujno postavite voziček počez, sicer vas ne bo nihče opazil!

6. Najprimernejša mesta za ustavljanje v javnosti so v neposredni bližini vhodov v trgovine (vhod +/- 2 metra), na koncu tekočih stopnic ali takoj ko stopite z avtobusa. Tam nikogar ne ovirate.

7. Hodite počasi in uživajte v prijetni atmosferi, ko vse mesto hiti neznano kam. Če opazite, da za vami kdo še posebej hiti, še dodatno upočasnite korak in upoštevajte točko 1. Naj izgubljena duša, ki očitno ne pozna bistva življenja in drvi v lastno pogubo, užije nekaj lepote, ki ste je deležni sami.

Sem kaj pozabila?

petek, 24. avgust 2007

Pečeni rezanci z gobami, bučkami in curryjem

Spet gre za variacijo recepta iz Vegetarijanske kuharije. Torej, takole gre v dvajsetih minutah za dva zmerno lačna:

1. Sesekljaš nekaj čebule, je precej odvisno od okusa. Meni osebno zadošča ena šalotka. Majhno bučko narežeš na nekaj centimetrov dolge rezance, kolikor se da tanke. 200 do 250 g gob (recimo šampinjonov, lahko tudi kaj drugega brez izrazitega okusa, ki bi ga bilo škoda) narežeš na rezine.

2. Po navodilih na embalaži skuhaš ~170 g azijskih rezancev. Sama sem odkrila ene dobre polnozrnate, če se pa ne najde nič eksotičnega, bi se pa dalo tudi s kakšnimi drugimi testeninami debeline tankih špagetov. Rezance popečeš na nekaj olja v ponvi (ker se ti voka ne da vleči iz omare), da so lepo hrustljavi (minuto na vsaki strani). Preseliš jih nekam, kjer jim bo lepo toplo.

3. V isti ponvi popražiš prej narezano zelenjavo in dve žlici sezama. Posoliš po okusu in primešaš eno žlico curryjevega prahu. Zaliješ z 2 dl zelenjavne jušne osnove. Dodaš štiri žlice smetane (to bi se vsekakor dalo nadomestiti s kokosovim mlekom) in začiniš, če se ti zdi (poper, anyone?).

4. V to omakico rukneš rezance, vse lepo premešaš in serviraš.

četrtek, 23. avgust 2007

Eno leto nazaj

Od doma sem se odpravila kakšnih 25 minut pred tretjo. Na poti so se vsi semaforji dogovorili, da me ujamejo pri rdeči luči. Tako sem pred Moderno galerijo prispela z dveminutno zamudo. On me je (in torto) že čakal tam.

Štiri ure kasneje sva se na Trgu MDB počasi razhajala. Gruntala sem, kaj bo zdaj iz tega. Pa se je poba opogumil in vprašal, če bi imela kaj proti, če bi mi razmršil lase. In sva si v objemu razmršila lase. Vse ostalo je zgodovina.


<3

(Tole je verzija za diabetike. Nediabetična varianta pa nikogar nič ne briga.)

nedelja, 19. avgust 2007

Moji sosedje so morda pavijani ali Ni bila kriva kava ob pol šestih popoldne

No, mogoče je en malček bila, ampak za svoje nezaspanje do zgodnjih jutranjih ur današnjega štetja krivim svoje ne-več-tako-nove sosede (to so tisti, ki so pred pol leta sukali Jana Plestenjaka, sicer pa ob vseh urah dneva in z veseljem vrtijo hite moje mladosti, zadnjič je bil recimo Mr Big okrog devetih dopoldne) in stalnico našega okoliša zadnjih nekaj mesecev, pavijane.

Včerajšnji repertoar je bil precej mešan, hkrati pa tudi glasnejši kot ponavadi. Namreč preden sem šla spat, sem mislila, da je na Trnfestu ali pa v Križankah kaj ekstra glasnega. Ko ob desetih stvar ni ugasnila in ko sem se še precej kasneje zavila v dekico, je zvok čudežno pokazal svoj resnični izvor - za eno nosilno steno (kolikor je to že debelo), pri mojih najljubših sosedih.

Ko sem končno popenila in nekaj čez polnoč poiskala zamaške za ušesa, je seveda muzka utihnila v dveh minutah. Fino, mogoče jih je imel kakšen drug sosed dovolj in je šel težit. Enivej, seveda sem se hitro losala zamaškov. Potem se je začela pa druga poslastica noči - pohod pavijanov!

Pavijani so vsa bitja, ki so že dovolj stara, da se znajo nadzirati (načelno) in vseeno povzročajo hrup (beri: derejo se), ko za to ni čisto nobene potrebe. Beseda izvira iz filmov Vesna in Ne čakaj na maj, kjer Ježkov lik s to besedo ozmerja sosedove mladce.

Sama oznako uporabljam predvsem za človečnjake moškega spola (ponavadi), ki se ponoči v različnih stadijih netreznosti v skupinah valijo iz KUD-a v mesto, iz mesta proti domu in podobno, pri čemer jim na kraj pameti ne pade, da mogoče pa ob 5h zjutraj kdo že spi, zato ni lepo, če se dereš za prijateljem, ki je sto metrov pred tabo. Ljub hobi jim je visenje po vejah (kako prikladno njihovemu imenu!), kar občasno rezultira tudi v kakšnem odlomljenem delu drevesa. Sinoči so bili spet na delu.

Res ni bila kriva kava.

Kje je zdaj tisti odrezek od ZPIZ-a?

petek, 17. avgust 2007

Špinačni cmočki (menda južnotirolskega življenjskega nazora)

Navdih mi je bil recept iz Osnovne vegetarijanske kuharije (saj bi dala link na Vale Novak, vendar že sto let prenavljajo stran), ampak spet sem morala početi nekaj po svoje. V tem primeru sem samo malo spreminjala razmerja. Rezultat je bil odličen, zato dokazov ni več.

Cerka 150 gramov starega belega kruha (to sta recimo dve žemlji) narežeš na tanke rezine in zaliješ z dvema dečkoma mleka. Pustiš, da se kruhek lepo prepoji.

Tačas se lotiš špinače. Četrt kile sveže je kar primerna količina, lahko bi bila pa najbrž tudi zamrznjena (ampak zdaj seveda že odtajana). Lepo jo spucaš in grobo nasekljaš. V ponvi na žlici masla na hitro prepražiš pol čebule (za lenobe, kot sem jaz, je bila to žlica posušene) in strok česna (spet, zame je bilo to pol žličke prašnega). Dodaš špinačo in ob mešanju cmariš, da upade (hm, če je pa odmrznjena, pa pač malo po občutku). Pustiš, da se nekoliko ohladi.

Špinačo, cerka 50 g skute, 40 g ribanega parmezana, 150 g moke in 2 jajci vmešaš v mlekapijan kruh. Ker se ti nekje valja še žlica koruznega zdroba in nekaj kapelj olivnega olja (gospodinjski dan in njega ostanki), rukneš v zmes še to. Malo posoliš, popopraš in pomuškatiš, nato pa hop v hladilnik.

V velikem loncu zavreš vodo. Z žlicama oblikuješ nekaj cmočkom podobnega in testni izdelek vržeš v krop. Če se lepo obnaša in predvsem ne razpade, je zmes v redu in zdaj lahko v miru oblikuješ in kuhaš cmočke. Sicer pa zmesi dodaj še malo moke, da jo zgostiš. Cmočki naj se kuhajo 15 minut, nato pa jih s penovko preložiš v primerno skledo, kjer jih brez milosti poliješ z vročim maslom v zelo zmernih količinah.

Serviraš. Zraven lepo paše kakšna bolj kisla omakica, recimo iz kisle smetane.

(Tega pride za tri zelo lačne.)

sreda, 15. avgust 2007

Noč butastih sanj #60

Ojej. Sploh ne vem, če bi povedala, ker sem reagirala kot bi me dajal zverinski PMS. No, ja.

Torej, na davčni napovedi svojih staršev sem opazila, da so lani kupili hišo na Pagu. In potem sem naredila celo dramo iz tega, ker mi ni nihče povedal. Pa naj bi bilo od takrat že več kot leto. In potem so mi dajali random odgovore, ki niso imeli veze z mojimi "očitki". Recimo, da je prejšnjo zimo tam skupaj padlo 170 cm snega (yeah, right). Zraven smo vsi zobali Pocket Coffee.

Potem sem še malo travmirala in se šla v sobo pripravit za šolo. V sobi je bila tema, luči pa izgleda nisem znala prižgati. Prav bom pa s telefonom posvetila na urnik, da vidim, kaj me čaka ta petek (ja, petek je bil menda). In res posvetim s telefonom na - prav ta telefon. Vidim, da me čaka sporočilo. To se glasi: "Veseli bi bili, ce bi se nam pridruzila [nemekje] ob pivu in vinu [naprejsepanespomnimvec]."Druščina, ki bi me bila tako vesela, drugače ni ravno pivskovinska. Sem pa sporočilo v luči trenutnih travm ignorirala in gruntala, če ni mogoče prepozno, da pokličem Odjemalcačokoladnetorte, on bi me že znal pomiriti.

Potem me je pa srečala pamet/budnost.

169 km

torek, 14. avgust 2007

Nov dan, nova receptura

Tokrat sem se šla sadno pito. Recept je na Repete, sama pita pa izgleda takole:

Poštna zagonetka

Irka se je med mafijci v Neaplju potikala ravno pred kakšnim mesecem dni. Razglednica je prišla danes, na štemplju pa se diči datum 11. avgust. Brzina, ni kaj. No, saj od 11.8. do danes je mo tri dni, kaj pa je kartica počela cel mesec prej, mi pa res ni jasno.

Note to self 9/2007

When eating grapes, do have a look at each one. Or you might eat a mouldy one (or who knows how many!) without knowing.

ponedeljek, 13. avgust 2007

Čičerikina župca s širokimi rezanci

V bistvu gre le za varianto tegale recepta in je bolj nasitne sorte in tako pravzaprav samostojna glavna jed.

Skupaj zavreš pol litra vode, zelenjavno kocko in konzervo čičerike z vodo vred. Lahko je tudi kurja župca in lahko štartaš iz suhe čičerike. Glavno je, da se stvar skuha in da je čičerike kakšnih 250 g. Del čičerike lahko tudi spasiraš.

Rezance skuhaš in tretjino popečeš na vročem oljčnem olju. Pazi, da olja ne prežgeš. Zdaj nepopečene rezance vržeš v župco, dodaš nekaj žlic olja, ki je po možnosti ostalo neprežgano, in lepo premešaš. Ko serviraš, na vrh rukneš še popečene rezance.

Slastno in zelo hitro za dva!

sobota, 11. avgust 2007

četrtek, 09. avgust 2007

Noč butastih sanj #59

Z nekimi Nemci sem se pogovarjala o sokovih njihovega otroštva. In so razlagali, kako so radi pili nek sirup po imenu Willy Brand. Na njem je bil seveda narisan Willy Brandt (kul izpeljano ime sirupa, a ne?). Nato je ena od Nemk razodela, da zdaj obstaja nov okus te cukrene vode, in sicer Willy Brandt natur. Menda nekaj zeliščnega.

torek, 07. avgust 2007

Vaja za krepitev volje

200 g mehke moke, 200 g ostre moke, 100 g koruzne moke, ~20 g kvasa, ~17 g soli, voda, tri žlice olivnega olja, koruzni zdrob za povrhu, trikrat vzhajano.

Nebesa! (Še dobro, da sem 5/7 pridelka dala Odjemalcu.)

Zagonetka

Ambulanto si delita dva zdravnika, ki delata v turnusu. Moja zdravnica dela ob ponedeljkih in sredah dopoldne, od torkih in četrtkih popoldne, njen kolega ravno obratno. Ob petkih pa se izmenjujeta. Okej, prilično normalno. Dokler ne pogledaš natančnega urnika.

Dopoldanske ure so 7:00 - 13:30, popoldanske pa 12:30 - 19:00. Kaj se dogaja med 12:30 in 13:30 mi ni jasno. Dva dohtarja v eni ambulanti? Skupaj malicata? In še pomembneje: kdaj naj se čim bolj zgodaj narišem v čakalnici, ko moja zdravnica dela popoldne, da dobim recept? Pri tem je treba upoštevati še, da je pač čas dopustov in je vprašanje, kako je z nadomeščanji. Telefonirala niti ne bom, ker nisem maratonsko razpoložena.

164,5 km

sobota, 04. avgust 2007

Divje zveri (specialisti za žužke, pomagajte!)



No, žužek je samo en, sliki sta pa dve. Kaj, hudiča, je to? Tretja slika je bonus. Gre za nevarno zver, felis domestica dremus, ki se je je najbolj bati podnevi, ko si podreja kavče, stopnice ali druga topla zavetja. V prostem času (ki ga zaradi zahtevnega poklica ni veliko) lovi miši in jih prinaša svojim ljudem.

Pa smo doma

Kot pove naslov. Zdajle sem zmatrana, bom pa potem objavila slike divjih prekmurskih zveri.

sobota, 28. julij 2007

Lenoba do neba

Jutri grem spet malček v Prekmurje, torej bi se bilo fajn spakirati. Me pa daje strašna tozadevna lenoba. Res neverjetno, kako se vlečem, nimam pa pojma, zakaj.

Vedno sem rada pakirala. Rajzefiber pač. Tudi tokrat se zelo veselim tegale dopustka, ampak spokala se pa še kar nisem. Začenja se mi dozdevati, da mogoče tokrat ni izziva, ker ni neke stroge prostorske omejitve. V avtu je prostora dovolj, pranje (oblačil) je zagotovljeno, brisače so provajdane. Hudiča.

No, vsaj za razpakiranje si še zmeraj prav tako vzamem precej časa.

petek, 27. julij 2007

Sedem otroških

Marsovka me je pooblastila, da nadaljujem verigo sedmih otroških sanj. Je pa hudič, da sem bila tudi jaz podoben realist kot ona, zato nisem nikoli napletala kaj strašno vesoljskega. Pa naj vseeno malo pobrskam...

1. Ko smo se preselili v Trnovo, so tukaj blizu ravno gradili glasbeno šolo. In jaz sem sanjala, kako se bom tam učila igrati violino. Mislim, da želje nisem nikoli izustila, pa ni svet nič zamudil.

2. Vedno me je blazno zanimalo, kako živijo otroci drugje. Kaj počnejo v šoli, kakšen je njihov svet.

3. Ne spomnim se, da bi kdaj povedala, kaj bom, ko bom velika. Toliko sem pa že vedela, da so take napovedi večinoma butaste.

4. V drugem razredu (no, takrat enkrat) sem prebrala knjigo Drejček in trije Marsovčki. Konec me je tako prizadel, da sem se Drejčka naslednjič lahko lotila šele v tretjem razredu, ko smo ga imeli za domače branje.

5. Ko sem bila v drugem razredu, so na TV vrteli Miami Vice in to smo z mami in bratom vsak petek zvečer pridno gledali - kot tudi cel kup mojih sošolcev. V sosednjem razredu so se potem igrali Miami Vice po avli v pritličju šole, kar je pri meni rezultiralo v nočni mori, kjer so se neki kerlci preganjali okrog.

6. in 7. Nič več se ne spomnim.

nedelja, 22. julij 2007

Pri 26 letih bi pa lahko bila malo bolj pametna

Včeraj sem šla proti večeru na en kratek tek. Na Rožniku ni bilo neznosno vroče in sem tekla čisto tako, kot se po 8-dnevni pavzi pač pričakuje. K puščanju duše pa je, kot kaže, prispevalo tudi puščanje krvi v sredo. Pa ne da bi malo poslušala izkušnje drugih ali pa vsaj jako resno vzela nasvete sester pri odvzemu krvi. Ne, jaz sem po teku raje spila samo kakšnega pol litra tekočine, pojedla nekaj sadja in šla spat.

Danes imam blaznega mačka.

160 km

sreda, 18. julij 2007

Sirovi štruklji z bučkovo omako

Za kakšne tri lačne potrebuješ:
100 g margarine
6 jajc
600 g nepasirane skute (lahko manj mastna)
110 g pšeničnega zdroba
60 g bele moke
malček soli
+
300 g bučk (to so recimo trije majhni komadi)
1,5 dl vode
1,5 dl mleka
pol jušne kocke
sol in poper
pol žlice jedilnega škroba raztopljenega v žlici vode
žlička masla
+
po želji drobtine za na štruklje

Postopaš takole:
1. Penasto vmešaš margarino. Dodaš štiri rumenjake in dve celi jajci, potem pa še skuto, zdrob, moko in sol. Za konec primešaš sneg štirih beljakov.
2. Maso čim bolj trdno zapakiraš v čisto kuhinjsko krpo (ali pa razdeliš na dve) in potem kuhaš v dovolj velikem loncu približno pol ure.
3. Tako kuhano klobaso odcediš, ji slečeš krpo in jo narežeš na primerno velike kose.
4. Bučke temeljito opereš in naribaš. Na suho jih pražiš nekaj minut, potem pa doliješ vodo in mleko, dodaš še jušno kocko, sol in maslo. Ko vse skupaj lepo zavre, med mešanjem dodaš še škrob, za konec pa še poper.
5. Serviraš, kot kaže slika (torej bo treba mogoče pripraviti še drobtine).

Minus tri deci A+

Po skoraj 11 mesecih sem šla spet puščat kri. Zanimivo je, da so se na ZTM čudili tolikeremu navalu (je bilo treba celo čakati kakšnih pet minut). Da je Rdeči križ poslal vabila prav za danes, jutri in pojutrišnem, jim je bila popolna neznanka. Ni kaj, obveščanje na vrhuncu.

Pa spet malo sladoledno: pri medicinskem faksu je sladoled 90 centov po kepici, malo bolj proti KC cel evro, potem pa na Trubarjevi na dveh lokacijah 80 centov. V Rustiki je najbrž več.

sreda, 11. julij 2007

torek, 10. julij 2007

Babja dilema

V soboto greva na poroko.

Torej ... Kaj obleči? Moj problem je, da imam izbiro. Prva opcija je obleka, ki je sicer lepa in bi bila primerna, ampak nastopi problem z modrci, ker se v Ljubljani ne dobi določenega tipa v določeni (čisto zmerni) velikosti, ne glede na ceno. Plus te obleke je, da grejo k njej blazno luštkani čevlji.

Druga varianta je meni noro všečna obleka, ki pa utegne biti za soboto skoraj malo pretopla. Ni nobenih težav glede modrca, pač pa so mi čevlji, ki bi jih imela obute zraven, malo manj všeč. K obleki pašeta popolna jopica (zvečer bo najbrž hladno) in torbica.

Mislim, da se utegne jutrišnji poročnodarilonakupovalni izlet v mesto spremeniti v manjši lov na popolne čevlje za drugo opcijo. Opala. :)

(Kako bi šele bilo, če bi šlo za mojo poroko?!)

ponedeljek, 09. julij 2007

Eno leto

Toliko časa je minilo, odkar sem se vrnila s Finske. Kaj se je v tem času zgodilo?
  1. Pozabila sem večino finščine. Okej, itak nisem nikoli kaj dosti znala, sem pa razumela presenetljivo veliko. Vsakih sto let imam sicer kakšen preblisk in se spomnim kakšne čisto random besede, ampak to niti ne šteje.
  2. Dobila sem častno nečakinjo. Dete je zdaj staro skoraj eno leto in kaj se z otrokom zgodi v enem letu, lahko berete na kakšnem bejbiblogu.
  3. Snela sem Odjemalcačokoladnetorte. Fajn reč. ;)
  4. Diplomirala sem.

petek, 06. julij 2007

Noč (jutro) butastih sanj #58

Nekomu sem hotela v knjigi pokazati, kaj imam namen ta vikend peči. Privlečem bukvo in se lotim listanja, ampak ni slikic. Ugotovim, da imam v sanjah pač zanič brskalnik, ki noče odpirati slik in pokaže samo tekst.

Potem sem nekaj poslušala in ob tem razmišljala, da se to razlikuje od mojih običajnih sanj, saj tokrat ne berem mejla, ampak mi ga nekdo govori. Okej...

Vstajanje I.

4:45 Super, še eno uro lahko spim!
5:30 Samo še dvajset minut, pa še to mi ne bo uspelo zaspati nazaj.
5:40 Okej, bom pa vstala. Samo še malo poležim.
5:50 Alarm? Pa ravno sem lepo sladko nazaj zaspala!

sreda, 04. julij 2007

Dve blazno pomembni stvari

1. Komar me je pičil v palec na nogi, in to na spodnjo stran.

2. Ob gledanju enega obupnega TV kanala sva se z Odjemalcemčokoladnetorte malček sporekla. Namreč on trdi, da je Werner bratranec (ali celo polbrat) od Hajnija in Helene, jaz pa, da je podobnost zgolj naključna. Ker gre za stavo, kjer pravi odgovor ni niti guglabilen, se po resnici obračam na vas, mojblogberoče duše!

nedelja, 01. julij 2007

Se je pujskov bati?

Menda sem že (pred davnimi časi) omenila, da se kar bojim psov, ki niso na štriku. Pri tem mi gre najbolj na živce, če me hoče kdo opogumiti z besedami, da pes zavoha strah, saj mi to čisto nič ne pomaga, samo še bolj strah me je.

V glavnem so psi, ki se sprehajajo po PST-ju, ali na štriku ali pa toliko navajeni raznih pobesnelih rekreativcev, da niso napadalni. Meni je sicer še vedno pogosto neprijetno ob srečanjih s psi, ki jih ne poznam, ampak se potrudim in sem pogumna in zaenkrat imam še vse okončine.

Tako danes zjutraj, polna energije in polovice banane tekam proti PST-ju in najprej prehitim bokserja z lastnico, ki štrik prav zgledno skrajša, ko se približam. Potem mene prehiti kolesarka, za kar se niti ne zmenim. Tekam naprej in se približam domovanju majhnega kužka, ki vedno vztrajno laja, ampak več kot kakih 5 metrov od svoje hiše si pa ne upa. Vidim, da se je kolesarka, ki me je malo prej prehitela, ustavila in se ukvarja s tem kužkom. Opa, ne, to pa ni ta kužek. Pujsek je! Tiste vietnamske trebušaste sorte, še majhen. In porodi se vprašanje: Se je treba pujskov bati? (Vsekakor me tale ni gledal posebej zaupljivo, je pa mahal z repkom, a ne vem, kaj v pujščini to pomeni.)

147 km

petek, 29. junij 2007

Znamke

Z veliko pospravljalno akcijo po montaži novih oken je v našem stanovanju na površino ponovno priplavalo nekaj znamk. Tokrat nudimo Zahodno in združeno Nemčijo, Italijo, Kenijo, Francijo, ZDA in Nepal.

Če je komu kaj do omenjenih znamk, naj se javi v komentarjih ali pa kar pošlje svoj poštni naslov na beebeeblog@gmail.com.

Vsak izgovor je dober

Obstajajo ljudje, ki jih jutranji tek poživi in napolni z energijo, da so potem cel dan budni, pozorni in učinkoviti.

Sama nisem ena takih. Dve uri in pol po sploh ne dolgem teku sem skoraj mrtva in bi šla najraje nazaj spat. Najbrž je to namig, da si skuham kofe.

141 km

četrtek, 28. junij 2007

Sedem, sedeš, sede

Random reči, ki jih mogoče še nisem popisala v tistih 400 rečeh o sebi in se mi ne da preverjati za nazaj. Ker je Tumaš tko reku.

1. Rokov se držim kot pijanec plota in jih nikoli ne zamujam. Neredko svoje delo končam že prej in potem počakam do roka, razen če imam kaj od tega, da prehitevam. Nima smisla razvajati raznih šefov.

2. Ne maram raznih polivk, omak in dresingov. Ne velja za čisto vse, vedno pa hočem imeti možnost izbire, ali bom nekaj jedla z omako ali ne, torej nočem, da je omaka že polita po jedi. Vsekakor omaka odpade, če je v njej majoneza, raje se izognem tudi raznim paradižnikovim zadevam. Podobno tudi ne maram, če je v hrani kup začimb, ki povsem prikrijejo osnovni okus hrane, v mojem srcu pa je posebej sovražno mesto rezervirano za rožmarin v kombinaciji z ribami.

3. Vrtca nisem imela posebej rada. Zdaj se mi dozdeva, da sem že takrat vedela, da sem introvertirana, in se nisem čisto znašla v ekstrovertirani družbi. Sčasoma sem se tega seveda naučila in dandanašnji bi koga, ki me ne pozna dobro, lahko nenamerno celo prepričala o nasprotnem. (Sicer pa je luštkan članek na temo introvertiranih tukajle.)

4. V vseh mogočih torbicah in žepih imam razne babje maže, kot temu reče Odjemalecčokoladnetorte. Torej labello in podobno.

5. V dnevnem ruzaku, ki ga nucam predvsem za potovanja in krajše izletke, imam še vedno (torej dve leti) nedotaknjeno rolo ukrajinskega toaletnega papirja (skret papirja po domače).

6. Ko sem lačna, postanem še posebej zoprna.

7. Rada imam marcipan, kar je kar prikladno, saj ga recimo Odjemalecčokoladnetorte ne mara.

Za naprej naj sedmerijo Keks, Baya, Robert, Mitja, Mayhem, itn@ in ta štorasta.

sreda, 27. junij 2007

Športni dan

Včeraj je bil. Kot da štiriurno čofotanje in parjenje (v parni kopeli, ne kakšne packarije, perverzneži! ;) v Atlantisu ne bi bilo dovolj, me je Odjemalecčokoladnetorte popoldne odvlekel še tekat, na eno "mojo". Zanj raztekavanje po nedeljskem maratonu, zame pa malo mučenja, a v končni fazi zmaga duha nad telesom.

(O svoji sedmici pa še razmišljam.)

135 km

sreda, 20. junij 2007

Dobro in malo slabše

Dobro: levji delež zamenjave oken v našem stanovanju je za nami in nisem ostala brez okna.
Malo slabše: okna so en dan lahko odprta samo na špranjo, ne pa povsem, tako da mi bo to noč malo vroče.
Pa vseeno ne tako slabo: ker se danes menda v Križankah nariše Marilyn Manson, ki bo najbrž precej glasen (trenutno je še znosno), skoraj zaprto okno sploh ni tako slaba stvar. (Zadnjič so me Hari Mata Hari držali pokonci dolgo v noč.)
Pa spet malo slabše: do jutri sem brez rolete, zavese pa itak nimam. Torej se bom jutri zbudila s ptiči. Bom vežbala finske variante, čeprav se ne spomnim več, kako je to šlo. No, tukaj se vsaj ob spodobni uri stemni.

torek, 19. junij 2007

Pišuka

Pod mojim oknom so ravno vklenili nekega mladca in mladenko.

Par minut kasneje je mladec že v marici. Mladenka tudi.

Evo, kolikor sem razumela do zdaj: dva bloka naprej se je nekaj zgodilo in neka ženska je poklicala policijo. Prišla sta dva policaja v navadnem policijskem avtu in pod mojim oknom takoj zahaklala menda domnevna storilca. Ko sta ju popisala in uklenila, je prišla gospa, ki je policijo klicala, povprašat, če mislijo priti do njenega bloka. Sta ji smrkca povedala, da so storilca že kar ujeli. Potem je prišla marica, ki je mladca in mladenko odpeljala. Originalna policaja pa sta šla zdaj poslikat kraj prijavljenega dogodka.

ponedeljek, 18. junij 2007

BeeBee, univ. dipl. geogr.

Takole gre v 48 preprostih korakih:
1. Najprej "študiraš" pet let namesto štiri. V tistem dodatnem letu si narediš toliko rezerve, da ni nikoli več panike s pogoji, čeprav to ne pomeni, da lahko čisto zabušavaš.
2. Vmes čim več potuješ.
3. Pomisliš, da bi bilo fino iti kam v tujino za malo več časa. Fino bi tudi bilo, če bi ti na ta račun podaljšali absolventa.
4. Z mentorjem se dogovoriš za naslov diplomskega dela, ki ti ga tudi potrdijo. Zdaj bi bilo dobro tudi res dobiti tisto mesto na projektku na Finskem, drugače bo diploma precej mimo usekala (oz. tako misliš).
5. Juhu, Finci te imajo radi!
6. Opa, bi bilo pa le dobro opraviti še zadnje izpite, preden se spokaš za pol leta. Torej se učiš (zmerno).
7. Vmes se vrine še kakšno potovanje v daljne kraje.
8. Aha, kmalu greš na sever. Mogoče bi imel mentor kakšne napotke... Nima. Eh.
9. Si sredi divjine na Finskem. Ker si priden, ti uspe v pol leta celo prebrati tistih 400 strani literature (od oka), kaj drugega pa niti ne (priden si namreč tudi pri delu).
10. Vrneš se domov in en mesec najprej travmiraš, ker si doma (je pač šok).
11. Lotiš se diplome in en teden ti gre jako fajn.
12. Spoznaš Odjemalcačokoladnetorte in delovne vneme je konec. Tako mine en mesec, dva, trije, štirje.
13. Vmes nekaj služiš.
14. Pogruntaš, da bi bilo lepo diplomirati še v tem študijskem letu. Ker so diplomski roki na tvojem faksu zelo redka in neprilagodljiva vrsta, to pomeni, da je skrajni čas, da se resno lotiš dela, de še katerega ujameš.
15. Nekaj tednov te daje neznosna lenoba in dosežek je, če se z diplomo ukvarjaš po dve uri vsakih par dni. Skoraj do neznosnega bleska počistiš sobo.
16. Dobiš prijazno (ha!) pisemce štipenditorja, ki je opazil, da še kar nisi diplomiral, kar mu ni všeč. To ti nenadoma da ustvarjalna krila in naslednjih nekaj tednov delaš pridno in skoraj vsak dan in začneš slutiti luč na koncu tunela.
17. Kupiš paket papirja in končno zamenjaš kartuše na printerju. Začneš preučevati zapleten dokument, ki sliši na ime Diplomski red.
18. Mentorju dostaviš prvo verzijo diplome.
19. Ker ti je tista tema diplomskega dela v dveh letih zapadla, je čas, da prosiš za podaljšanje. Stvar je precej skrivnostna, ampak na koncu oddaš lično prošnjo, ki je še nekaj časa ne bodo obravnavali.
20. Imaš predstavitev svojega izdelka pred študenti in mentor ti pove, kaj si misli o vsej stvari.
21. Popraviš, kar se da, in mentorju dostaviš novejšo verzijo diplome.
22. Vmes spet nekaj služiš.
23. Pridejo prazniki, ko nimaš kaj početi, delati se ti pa ne da. Izdelaš ekšn plen nadaljnjih aktivnosti, pri tem pa ti je v oporo biblija, ki se ji reče Diplomski red.
24. Zglasiš se pri mentorju. Zmenita se, da je diploma z nekaj popravki nared, da se rodi.
25. Popravljaš in slediš navodilom vsemogočnega reda.
26. Zaradi nepredvidenih aktivnosti na faksu se rok za prijavo podaljša za dva dni. Torej tiskanje svojega izdelka prestaviš za en dan.
27. Med sledenjem bibliji izveš, da je ta pravzaprav zastarela in da velja njen (nikjer objavljeni) naslednik. Na srečo to ni posebej hudo, vseeno pa se prepustiš vodenju Vsemogočnega Boga (oddelčne tajnice), ki ti pove, kakšni so postopki za naprej. Ekšn plen dokončno propade.
28. Dan pred tiskanjem diplomskega dela rešiš veliko uganko, povezano s printanjem iz pdf-ja.
29. Med tiskanjem na tuje stroške odkriješ še nekaj napak, zato štiri strani printaš še enkrat.
30. Vse skupaj daš v vezavo.
31. Dvigneš vezane izvode in jih ne pogledaš, ker se bojiš, da še vedno kar mrgoli napak.
32. Vključiš se v vrtiljak referat - tajništvo - knjižnica - tajništvo - referat in se končno prijaviš na diplomski izpit.
33. Greš na krajši dopust, kjer se čisto malo poukvarjaš tudi s svojo diplomico. Najdeš še eno tipkarsko napako, ki se ponovi vsaj dvakrat.
34. Dobiš datum, uro in komisijo za zagovor. Vse v redu.
35. Malo predelaš predstavitev.
36. En teden pred zagovorom se spomniš, da bi bilo dobro še enkrat prebrati tole remek delo.
37. Izogibaš se vsem z diplomo povezanim opravilom.
38. Končno se lotiš branja in najdeš še kup tipkarskih napak.
39. Vežbaš predstavitev, tajming začuda špila.
40. Začne te skrbeti, kaj vse te lahko povpraša komisija.
41. Dobiš mejl od mentorja, ki ne ve, da je Vsemogočni Bog malo spremenil Diplomski red. Menda vse rešeno.
42. Kaj naj oblečem? Prostor je majhen in obrnjen na jug, ura ravno lepo topla. Preveč slečen se pa tudi ne spodobi biti.
43. Še malo vežbaš.
44. Hudiča, kaj bi me lahko vprašala komisija?
45. Spet vežbaš predstavitev, odločiš se, da dodaš še en slajd.
46. Na dan D iz čistega miru (ha!) vstaneš ob 6h. Spet gruntaš, kaj bi te lahko komisija vprašala.
47. Odločiš se, da ne greš še enkrat čez predstavitev. Živci na delu.
48. Zagovarjaš svoje delo in postaneš univerzitetni diplomirani geograf.

Ho-

ruk!

sobota, 16. junij 2007

Nepremičnine padec cen

Če kdo slučajno kdaj pogleda na moj cager kilometrov na dnu nekaterih postov, lahko ugotovi, da sem imela pred včerajšnjim tekom dolgo pavzo. Pravzaprav je trajala cele tri tedne. Težko je reči, zakaj, poškodb vsekakor ni bilo, nezanemarljiva pa je bila seveda lenoba, ki je rasla z vsakim novim dnem brez teka.

Včeraj je tako padlo sedem kilometrov. Najprej sem ciljala na šest in se pri koncu tretjega odločila, da grem še 500 metrov naprej, čeprav me je malo matralo koleno. Tako sem sedem kilometrov pretekla, ne da bi spustila dušo in v čisto spodobnem času. Kot da ne bi bilo tiste pavze. Ha!

Ne vem, kako bom šla danes, kaj šele jutri, po stopnicah, kajti moja stegenca (no, stegna) so prepojena z najpristnejšim musklfibrom. Tudi rame se gredo nekaj podobnega, kar jim res ne paše in jim ne štejem v plus.

Konec jamranja. (Še bom šla tekat.)

Naslov je pa navdahnil optimist, ki je s tem iskalnim pojmom zašel sem.

petek, 15. junij 2007

Sladoledu ni konca

V Tržiču je kepica 90 centov. Ne vem, kakšna je kvaliteta, ker se mi je zdela gorenjska cena previsoka za moj ljubljanski žep. (Tromostovje zadnjič plačal žep z več cekini.)

124,5 km

sreda, 13. junij 2007

Še eno sladoledno poročilo

Pločnik (menda se zdaj imenuje Tromostovje) nikoli ni imel poceni sladoleda, ampak kolikor se spomnim, ni bil kaj dražji od ostalih. Zdaj kasira 1 evro po kepici, kar se mi zdi odločno preveč, ker čisto enak sladoled dobiš kjer koli drugje v Ljubljani za vsaj 10 centov manj.

(Winter v Murski Soboti ima pa itak čez teden akcijo in dobiš kepico za 50 centov. Samo kaj, ko je več kot 200 km stran...)

nedelja, 10. junij 2007

Kako je šla BeeBee na Blogres in postala blogon

Končno imamo slovenski prevod za besedo bloger. Namreč blogon (izg. blogón). Na majčkah in torbicah, ki smo jih dobili udeleženci včerajšnjega Blogresa, je pisalo, tako da je gotovo res (kajti kot je vedel že Jos v Periskopu, kar piše, to drži). Vidi, kako je Hirkani poslikala Hada z njegovo novo pridobitvijo!

Nekateri bi morda trdili, da je pisalo BLOG ON, kar bi v angleščini najbrž pomenilo kaj strašno pametnega, vendar sem sama prepričana, da je tisti presledek pred zadnjima dvema črkama zgolj napaka.

Pišem blog, torej sem blogon! (Po neki malo drugačni definiciji so blogoni bitja, ki živijo v blogih. Kdaj kaj napišejo, kdaj preuredijo stanovanja v skladu z načeli feng shui, kdaj se jim poruši stanovanje, kdaj pa se dobijo tudi na srečanju blogonov, npr. na Blogresu.)

Za razna blogresna poročila in fotke bo treba pa drugam. Fotke ima recimo Brumčev poba, poročil pa zaenkrat še nisem kaj dosti opazila (niti nisem gledala). Menda nekaj obljublja kar že omenjeni bodoči paparaco, nekaj ima pa tudi emeš.

sobota, 09. junij 2007

Kako primerno

Ravno danes, ko se stvari začnejo skoraj nekulturno zgodaj, se moja narava odloči, da ima dovolj ptičjega prebujanja ob zori in da lahko spi, kolikor pač nese. In potem sanja, kako sem dobila SMS od ne najbolj tehničnega profesorja na faksu, da sem opravila izpit in da mi jih ostaja še 11, in to v angleščini. Ha! No, na srečo (?) zdaj nisem več sama v stanovanju in me roditeljica zbudi, če imam kakšne posebne zajtrkovalne želje iz štacune. Nimam.

Hop na noge in razmišljat, ali bi le vzela Svena ali ne. Vsekakor vzamem Borisa, ampak mu bo med veliko bolje raščenimi fotoaparati nerodno.

Blogger priložnostno protestira in vprašanje, če bo šlo tole objaviti vsaj po mejlu. (EDIT: Je šlo!)

Nič, treba najti kaj za jest.