petek, 15. december 2006

Da ne bom samo jamrala

Vzrok je razmišljanje izpred nekaj dni, povod (no, opomin) je bil pa tale zapis.

Torej, ja. V svojih mladih letih sem imela cel kup dopisovalcev. Kar se je začelo v 6. razredu z dopisovalkama iz Anglije in Norveške, se je hitro razraslo v blazno mrežo po celem svetu. Imela sem menda samo eno slovensko dopisovalko. Dopisovanje je preživelo celo prvih sedem let, ko smo imeli doma internet. Potem sem imela pa vsega skupaj dovolj.

V svoji 9-letni snejlmejl dopisovalski karieri sem poslala na stotine pisem. Takrat sem se naučila tudi precej angleščine. Osebno sem se srečala menda s petimi dopisovalkami, od tega sem pri dveh celo zajedala doma.

Včasih razmišljam, kje so vsi ti ljudje zdaj. Google je bolj švoh, ker se ne spomnim priimkov ali pa so ti zelo običajni.

Danes sem v rednih stikih, seveda loščastih, samo z eno. S Tino z Danske se nisva še nikoli srečali, čeprav je bila ona vmes enkrat v Ljubljani (menda leta 1996), jaz pa v bistvu petkrat na Danskem. Zdaj pa leti približno en mejl na teden. :)

(Ravno sem se spomnila, da sem jih osebno spoznala šest. In ne, ta post nima poante. Surprise, a?)

Ni komentarjev: