nedelja, 31. december 2006

Letos

Januar: končno sem nehala z odštevanjem in se spokala na Finsko. Tamkajšnja tema in mraz me niti nista tako zelo motila.

Februar: čisto po urniku se je pojavilo domotožje, ki pa ga je pregnala obilica dela. Menda sem bila ena redkih prostovoljk, ki je celo delala.

Marec: v kupu dela sta posvetili dve svetli lučki - planiranje potovanja po Novi Angliji in Planica. Slednjo sem po TV z užitkom spremljala iz postelje, saj je bil tisto tudi moj prvi prost vikend po dolgem času.

April: dnevi so se z naglico podaljševali, kar je pomenilo samo to, da smo lahko zunaj delali dlje. Tudi malo topleje je postajalo. Po veliki noči pa hop na jug Finske, potem pa še malo v Ameriko.

Maj: iz Amerike sem se vrnila v pravo pomlad. Sicer je bilo še nekaj zaplat snega, vendar se je začela sezona kolesarjenja, dnevi so bili pa že res dolgi. Okej, malo je potem vseeno še snežilo.

Junij: minil je v znamenju zaključevanja mojih nalog na Finskem. Pisala sem poročila, se šla administracijo in gledala fuzbal, da sem potem naslednji dan pri zajtrku z V. lahko sledila. Temno pa itak ni bilo nikoli.

Julij: po Finntouru 06 z zasavsko odpravo sem pristala v resničnem svetu. Po enem tednu sem ugotovila, da me daje malo krize. Rodila se je moja častna nečakinja.

Avgust: sredi meseca je bilo krize nekako konec. In malo kasneje sem snela Odjemalcačokoladnetorte. Prvi zmenek je trajal 22 ur v dveh polčasih. :)

September: ne vem, kam je šel ta mesec. Osvojili smo Lisco, jaz pa potem še Prekmurje. In preživela.

Oktober: dobila sem Zlato župo ter veliko in butasto sanjala.

November: po več kot enem letu sem šla spet malo v kino. Štirikrat v dveh tednih. Še vedno sem veliko in butasto sanjala. Kuhala in pekla.

December: delala. Kuhala in pekla. Iskala in našla tapravi turški med.

Leto v številkah
Voženj z vlakom: 7
Ur na vlakih: ok. 45
Železniških postaj: 6
Vzletov in pristankov: 6
Ur na avionih: ok. 20
Letališč: 4
Roadtripov: 2
Kilometrov: ok. 4500
Ur badmintona: 39
Pikov komarjev: ogromno, a vseeno manj, kot bi mi kdo morda napovedal
Spečenih tort: menda 4
Izpopolnjenih receptov: tudi kakšni štirje
Na 60°C opranih volnenih nogavic: samo en par, ampak ta dvakrat in toliko bolj temeljito

Končna ocena leta: sploh ne švoh. V bistvu zelo fajn.

sobota, 30. december 2006

Eni si pa vzamejo čas...

Zaradi prehoda na evro NLB Klika ne bo mogoče uporabljati od 29. decembra 2006 od 18.30 do 3. januarja 2007 do predvidoma 6. ure.

petek, 29. december 2006

Sovražim Smrkce

Ne vem, ali je kdo vlomil v ali pa se je avtu samo zmešalo, ampak enemu biseru avto na parkirišču pred blokom že sedem ur (torej od 3:30) non-stop hupa. Saj človek od izčrpanosti nekako le zaspi nazaj, ampak potem te v trenutku zavesti spet zbudi tista butasta hupa.

Danes ne odgovarjam za svoja dejanja.

APDEJT: Takoj ko sem tole blognila, je bilo žurke konec. Mogoče bi morala to narediti že ponoči.

četrtek, 28. december 2006

Napad sladoledožerskih slonškotov

Recept je tukaj. Pojma nimam, kakšni so zvezškoti, lunškoti ali pa smreškoti. To pride zdajle na vrsto.



APDEJT: Zvezškoti, lunškoti in smreškoti so ravno tako dobri.

Vsebina moje torbice

Začela Kameleonka, nadaljevala Hirkani, zdaj pa še jaz.

Moja zimski torbica (tale, ampak v svetlo modri) je veliko manjša od poletne (a vseeno sposobna prenesti pol pretljage za pol leta) in je trenutno presenetljivo prazna. V njej so tole dopoldne:
- dva kulija
- čaf (črn alkoholni flomaster)
- ena velika plastična vrečka (ker je torbica kdaj premajhna)
- naglavna in zadenjska lučka (ker na kolesu nobena ne dela)
- karta za kino (stara več kot 1 mesec)
- novoletna voščilnica moje častne nečakinje in njenih staršev
- Boris (the all-weather fotoaparat)
- zanič plastična vrečka (neuporabljena)
- knjižica kuponov za popuste pri DM (ki jih itak ne mislim uporabiti)
- USB ključ z ljubkim kravjim obeskom
- nekaj dnevnih vložkov v modri škatlici (ne vem, zakaj jih imam)
- švicar (pipec)

Na torbici je pa navešen še mucek, ki je drugače sorodnik kravice na USB ključu, in mehka kresnička v obliki žarnice, pod pravim kotom se pa na njej ugleda še Lenin. Denarnica je trenutno v badmintonskem ruzaku in jo bom seveda pozabila, ko se odpravim v mesto.

Poletna torbica (marimekko) je veliko prostornejša in vanjo lahko zbašem še rezervni komplet perila, krtačo za lase, torbico z raznimi lekadoli, obliži, tamponi (spet ne vem, zakaj, ker sem tudi jaz na mooncupu) in podobno šaro, jopico, MP3 plejer, zložljivo marelo, najde pa se seveda tudi prostor za kakšno čokolado.

Ojej.

torek, 26. december 2006

Opala?

Zdajle sem strašno zadovoljna sama s sabo, ker sem čisto slučajno skupaj spackala nekaj zelo luštkanega, pol družabnosti za danes je že mimo, druge polovice se pa tudi veselim. Zelo okvirni plani za naslednji mesec tudi izgledajo precej čedno.

No, lahko je pa samo to, da sem prvič po enem mesecu pila kavo.

Spodnje majčke

Že poleti ne maram zračiti svojih ledvičk (sem pač navezana nanje), pozimi jih pa rada še posebej toplo zadekam. Če imam še tako rada spodnje perilo, pa trpim za kroničnim pomanjkanjem spodnjih majčk. Mogoče so moji kriteriji čudni, ampak meni se zdijo kar logični:

1. Majčka naj bo dovolj dolga. Če naj majčka opravlja svoje delo, jo je treba zabasati v hlače (pa ne spodnje), torej je pri današnjih nizkih pasovih idealna dolžina nekje do sredine Venerinega grička. (A je to z veliko? Tale ognjenolisični črkovalnik pravi, da ja.)
2. Majčka naj se lepo oprijema telesa. To pomeni, da ko jo zabašem v hlače, ne nastanejo kakšne kepe blaga, pa tudi manjša verjetnost je, da se bo kaj odbasalo.
3. Naj bo iz bombaža, lahko ima pa par procentov kakšnega drugega materiala. Razna mikrovlakna in te reči so fajn, ampak naj ostanejo pri modrcih.
4. Nočem nobenih čipk in dekoracij in podobne šare. Ne maram, da skozi zgornjo majčko proseva kič, ki me po možnosti še grize, majčko pa samo podraži.
5. Ja, cena. Ne dam več kot 2000 SIT po komadu, veliko raje pa še kaj prišparam.

Vsem tem kriterijem ustreza zgolj in samo ena majčka v moji lasti. Izdeluje Galeb. Občasno imajo v Leclercu, ampak ponavadi samo velikosti nad milijon. Pa imam samo črno, kar torej ni za pod svetla oblačila.

(Pa menda je moda nagih ledvičk in okolice v zadnjih letih precej pripomogla k bolj pogostim težavam z zanositvijo. No, nimam še namena preizkušati...)

ponedeljek, 25. december 2006

Blodnje po predolgem spancu

Ne, jaz nikoli ne spim do devetih. Jaz vedno vstanem zgodaj. Najkasneje ob osmih. To je tudi skoraj res, kajti če grem spat pred polnočjo, nimam do devetih v postelji (sama) kaj početi.

Ampak danes je bilo drugače. V komi sem bila od 22:30 do 9:10. Tega jaz seveda ne počnem. Zato je edina možnost, da mi je Božiček ponoči presadil osebnost. In to s tistimi debelimi, zamaščenimi prsti, pa še brado je sigurno namakal kam, kjer ne bi bilo treba.

Okej, priznam, da je še ena varianta: da sem polh že od nekdaj, ampak sem do zdaj skrivala.

nedelja, 24. december 2006

Še, več!

Pa smo preživeli prvo praznično družinsko druženje. Nič pretresljivega, na srečo niti ni bilo preobilice hrane in ni bilo treba odpeti gumba na hlačah.

Nivo v škatli čokoladnih evrov se je sicer že precej znižal, ampak recimo, da sem nekaj raztalala. Sploh so se v trezor zdaj spravili še eni drugi cukri. Lahko se zgodi, da bo stiroporasta kocka kmalu premajhna. Potem se bo pa edino spodobilo, da se višek poje. Ne?

sobota, 23. december 2006

Tipično

Ojej. Trenutno sem malček poškodovana in pri zdravljenju bi mi najbolj prav prišlo sekundno lepilo. Kot se zame spodobi. Ampak, lo and behold, nimam ga! Pa prazniki so. Nekateri za čez praznike nabavijo zadostne količine šunk in cukrov, jaz bi pa najbrž morala začeti razmišljati o prazničnih zalogah sekundnega lepila.

Me bo pač palec še nekaj časa bolel. Bah!

četrtek, 21. december 2006

Pa smo na beti

Blog (uspešno?) preseljen na novo verzijo. Zaenkrat še ne opazim razlike. Kaj bo, ko objavim tole?

Aha, nič. Tudi prav. Ko mi bo še posebej dolgčas (beri: ko se mi res ne bo dalo delati), se bom pa kaj več ukvarjala s tem.

Note to self 14/2006

Move chocolate euro coins out of reach.

Pa jo imamo!

Motivacijo namreč. Sven se mi hoče na vsak način resetirati, pa ga ne pustim, ker bom najprej dokončala, kar packam že cel dan. Ha!

Lenoba

Končno me je Blogger spustil k sebi, zdaj pa ne vem, kaj sem hotela napisati. Hm.

Sem pa prejle dobila eno kul voščilnico. Če bi toliko domišljije spravila skupaj zdajle jaz, sploh ne bi bilo švoh. Počasi mi pa tudi godba iz Predbožične more najeda. Saj je fajn, ampak njen pozitiven vpliv na produktivnost je jako kratkega veka.

Meh, raje bi šla zavijat darila!

sreda, 20. december 2006

Paket presenečenja

Zjutraj, preden sem odskakljala proti zobarju (čakala samo dve uri), sem v nabiralniku zagledala listek, da me na pošti čaka paket. (Zakaj poštar ni pozvonil, mi ni jasno, doma sem bila vse jutro.) Sem se čudila, kaj bi bilo, v glavi sem celo imela kakšna dva možna scenarija. No, pa ni bilo časa iti po paket in sem šele zdaj, ko sem prišla z veriimportntbiznismitinga, odkrila, kaj je s tem paketom.

Aha, NLB. Se mi je bliskalo, da sem pred časom izpolnjevala neko nagradno igro, ampak sem seveda pozabila, za kaj je šlo. Najprej sem seveda besno odvila paket. Okej, stiroporasta škatla. Sicer ima na strani deklaracijo, ampak to berejo samo kreteni. Navali torej BeeBee in glej, kaj se sveti! Čokoladni evri. Je kje kakšno spremno pismo? Je. Piše, da je moja nagrada 2 kg cukra. Juhu!

(Je bil že skrajni čas - zadnjič sem kakšno nagrado zadela pred več kot enim letom.)

torek, 19. december 2006

Samo še za zavarovalničarje moram kaj najti

Prejle je klicala Gabrijela z Dela. Če smo pred dnevi dobili brezplačni izvod njihovega časopisa in če bi naročili... Pa sem jo kar prekinila: "Mi se pa ne strinjamo z vašo uredniško politiko in ne bomo naročili, hvala."

nedelja, 17. december 2006

Turški med: mišn akomplišd

Pred enim tednom sem se hudovala, ker na ljubljanskem novoletnem sejmu ni bilo najti Albanca in njegovega turškega medu. Danes pa - oh, radost! - čisto slučajno zagledam svojo ljubo zimsko poslastico na čisto neopaznem štantu, kjer drugače prodajajo kokice. Če še koga zanima, to je nekje nasproti Mačka. Cene so pa enake lanskim, se mi zdi. :)

Spet ena polnočna

Bi rada rekla, da sem budna. Pa niti nisem. V bistvu sem noro zaspana, samo zaspati ne morem. Neke nedefinirane sanje ciklajo brez prestanka. Pa še lačna sem, ampak zdajle ne mislim jesti.

Grem nazaj pod deko.

petek, 15. december 2006

Da ne bom samo jamrala

Vzrok je razmišljanje izpred nekaj dni, povod (no, opomin) je bil pa tale zapis.

Torej, ja. V svojih mladih letih sem imela cel kup dopisovalcev. Kar se je začelo v 6. razredu z dopisovalkama iz Anglije in Norveške, se je hitro razraslo v blazno mrežo po celem svetu. Imela sem menda samo eno slovensko dopisovalko. Dopisovanje je preživelo celo prvih sedem let, ko smo imeli doma internet. Potem sem imela pa vsega skupaj dovolj.

V svoji 9-letni snejlmejl dopisovalski karieri sem poslala na stotine pisem. Takrat sem se naučila tudi precej angleščine. Osebno sem se srečala menda s petimi dopisovalkami, od tega sem pri dveh celo zajedala doma.

Včasih razmišljam, kje so vsi ti ljudje zdaj. Google je bolj švoh, ker se ne spomnim priimkov ali pa so ti zelo običajni.

Danes sem v rednih stikih, seveda loščastih, samo z eno. S Tino z Danske se nisva še nikoli srečali, čeprav je bila ona vmes enkrat v Ljubljani (menda leta 1996), jaz pa v bistvu petkrat na Danskem. Zdaj pa leti približno en mejl na teden. :)

(Ravno sem se spomnila, da sem jih osebno spoznala šest. In ne, ta post nima poante. Surprise, a?)

četrtek, 14. december 2006

Pozor, manj huda BeeBee!

Dan se potem niti ni tako zelo katastrofalno obrnil. V bistvu skoraj idealno v dani situaciji. Pa še čokoladni puding sem skuhala za konec. :)

Pozor, huda BeeBee!

Čeprav sem zaspala šele po eni, sem zdajle že v polnem pogonu. In ni bilo predvideno. In ni nič luštnega in prijetnega. In po včerajšnjem dnevu tečnobe to za danes ne obeta nič dobrega.

sreda, 13. december 2006

Noč butastih sanj #50

Piškot je rodil. Ne, ne Baya, Piškot. In potem je razlagal meni, Centrifuzni in še nekomu, kako sta z Bayo brez večjih težav našla porodnišnico v tujem mestu. Je pa tudi omenil, da je bil porod kar naporen.

torek, 12. december 2006

Tole sem omenjala danes

Noč butastih sanj #49

Eni imajo resne plane, kako bodo začeli teči, nekateri pa o tem samo sanjamo.

Z Odjemalcemčokoladnetorte sva se nekaj skregala in hop, grem jaz tekat, da ne bom tečna. Spet me vodi pot proti Rožniku. Najprej sem sploh planirala iti čez, ampak na vznožju sem pogruntala, da bo za prvič čisto v redu, če izpustim vzpon. Okej, tekam, niti nisem še utrujena, tekam naprej, ugotovim, da bi se bilo fino ustaviti. Pridem do neke skoraj graščine. Iz neznanega razloga grem noter. Tam je neka bogatašinja srednjih let, ki je zapustila moža, zato je prišla v družinsko vikend rezidenco. Gospa se me usmili, ker sem utrujena in ker sva se z Odjemalcem skregala, in mi ponudi sobo za goste. Je celo prinesla dodaten komplet posteljnine. V predsobi se medtem pojavi njen odrasli sin, ki izgleda kot Berlusconi, samo mlajši je. Je prišel malo zajedat k bogati mamici, ki ga pa tudi promptno nažene. Ne vem, kako sem potem razlagala Odjemalcu, da sem tekla 5 km, ampak menda sem mu. Pa se mu je kar fajn zdelo.

Ko sedim na frizerskem stolu, razmišljam

Kako sem pristala na temle seznamu, mi ni čisto jasno. Razen zato, ker se s Piškotom poznava že več kot dve leti in ker mu, kadar mi dovoli, popravim kakšno vejico. No, recimo, da sem povabljena kot najbolj žlahtnožupa blogerka (glej tu in tu), ampak te župe so itak čisto, a nenamerno zavajanje statistike.

Kaj bom torej tam povedala? Pojma nimam. Ima moj blog kakšno sporočilno vrednost? Se mi zdi, da bolj redko. Meh, Piškot že ve.

nedelja, 10. december 2006

Sramota neznanska!

Ravno sem se dobro vrnila z nadvse neuspešnega pohoda na štante. Vse, kar sem si želela, je bil turški med pri Albancu. Čeprav so letos vse stojnice razporejene točno tako kot zadnjih 5 let ali več, je ena napaka - Albanca ni nikjer! Videla sem ga zadnjič na Miklavževem sejmu, kjer sem ga potem tudi za 5 minut zamudila. Na standardnih štantih pa nič. Tisti kerlc, ki prodaja lectove srčke in čisto predrage cukrene palčke čisto pri Tromostovju ima pa slab in drag turški med.

Bah. Še malo pa bom stvari vzela v svoje roke. Recept nekje imam.

četrtek, 07. december 2006

Opa!

A je še kdo opazil tiste tri žarke sonca, ki se vsake toliko prebijejo do dna naše kotlinice? Bom še oslepela!

Zviranje in Žile

Če bi mi Blogger že omogočal kategorije, bi tale post spadal v kategorijo Freak aches & pains. Ne samo da sem specialistka za nego nohtov in žuljev s sekundnim lepilom (pa še kaj bi se našlo), da se znam na badmintonu mimogrede čisto nevidno tako pokvariti, da še vsaj en teden nisem za ponovno igro in da sem sploh nagnjena k raznim heksenšusom.

Ne, dosegla sem čisto nov nivo v svoji bogati ponesrečenski karieri: zasedela sem se. Pa ne tako, ko sediš tri ure v kinu in te rit boli. Ali pa 6 ur na avionu, potem pa malo ne čutiš nog. Ali pa malo nerodno za računalnikom in je hrbet ves čuden. Ne. Jaz dejansko težko hodim, ker sem se včeraj med delom za računalnikom tako zvirala (saj se vedno), da me zdaj noro boli desni kolk. In kako sedim tole pišoč? Eh, saj mi ni pomoči. (Mimogrede, tudi ležanje ni ravko pis of kejk v vsakem položaju, o čem drugem sploh ne morem razmišljati.)

In tako ob pol treh zjutraj ždim tukaj. Zbudila sem se in začela ugotavljati, če se je stanje mojega kolka kaj čudežno izboljšalo, odkar sem šla spat. (Malo se je.)

Da sem se zbudila, je pa kriv nek Žile in globalno ogrevanje ozračja (če verjamete v to). Namreč... Ker je 7. decembra ob 2:33 zjutraj 12,3°C, imam seveda na stežaj odprto okno. In pred eno uro so se pod njim sprehodili trije mladci (sploh ne vem, zakaj sem določila, da so bili trije) in glasno govorili o nekem Žiletu. To mora biti en blazno kul tip.

In sem se tudi začela spraševati, kako izgleda nekdo, ki se mu reče Žile. Sem dobila fiksno idejo, da mora biti noro podoben enemu mojemu sošolcu iz gimnazije. In tega, da je temu sošolcu, kadar se je razkuril, vidno utripala vratna žila, sem se spomnila šele naknadno. Mogoče je bilo pa govora prav o njem?

torek, 05. december 2006

Vse je za nekaj dobro

Kolikor si želim, da bi že končno bila zima in bi se pošteno ohladilo, je pa po svoje fino, da se lahko 5. decembra peljem s kolesom, ne da bi bila zavita v dvajset plasti medvedjega krzna. Danes sem tako že prišparala pol ure. :)

ponedeljek, 04. december 2006

Mala bela bundica

Zadnji krik mode med srednješolkami?

Bile so tri. Imele so čisto enake frizure in strašno podobne bele bundice. Take, ki sežejo ravno nekje do ledvičk, imajo pa tudi kapuco, obdano s krznom (umetnim). Najprej sem pomislila, da so bile vse tri bundice enake. Ampak ne, vsaka je bila malo drugače prešita. Ko sem trojico srečala še kasneje, se je pogovarjala s še enim svojih klonov. Ta je sicer zavajal sovražnike z drugačno frizuro, ostalo je bilo pa enako.

Čudno prečudno.

Now that's a first!

A postcard from Albania. Excellent! It looks surprisingly pretty.

Thanks, Irka!

nedelja, 03. december 2006

Impromptu midi* blog meet

Na katerega nisem bila povabljena, sem pa vseeno prišla. Ha!

No, v glavnem, v svetlo opravljeni možicelj Had je že čakal pred Skalco, potem sem prišla jaz, sledili so Tomaž, David in Mitja. Prišla sta še Piškot in Baya, z največjo zamudo pa je priskakljal še Matej. Govora je bilo o marsičem, menda smo celo čisto malo sledili tudi dnevnemu redu, veliko opravljali osebo iks, ki je ne bomo klicali po imenu (še manj pa linkali), se ji je moralo pa včeraj blazno kolcati. Po zaključku uradnega dela dnevnega reda smo se vsi razen Davida spakirali v Piazzo, kjer smo nadaljevali z neuradnim delom srečanja. Kako je pogovor zašel na odpadle roke, bruhice in spolno življenje blogerjev, ne vem, ampak smo preživeli.

:)

* Zanimivost: prvi plenarni slovenski blog meet, ki se je zgodil pred več kot dvema letoma, je imel točno toliko udeležencev kot sinočnji navratnanosni. Stopnja prekrivanja: 25%.

sobota, 02. december 2006

Računovodstvo

Na Finskem sem si zapisala čisto vsak izdatek (in prejemek), vse je lepo zapakirano v eni Excelovi tabelici. En majhen košček je pa v enem zvezčiču in nekaj malega v telefonu. Vsega skupaj še nisem preučila in seštukala.

Se mi zdi, da je vse skupaj rahlo nesmiselno, če skoraj pet mesecev po vrnitvi ne vidim nobene potrebe po kakšnem konkretnem finančnem poročilu. Meh.

petek, 01. december 2006

Veseli december

Ojej, pa je tu. In že sem nabavila prvo darilno zadevo. Groza.

(Za iskalce naslova Božička ali dedka Mraza, ki priguglate do mene: beri tu!)