nedelja, 01. januar 2006

Darile*

Včeraj se je pri nas in sorodnikih oglasil Mrazov najstarejši in izjemoma se je prej dobil še z rojstnodnevnimi vilami. Te so namreč bolj lene sorte in se jim ne da priti na Finsko, zato so kar včeraj posredovale svoje daritve. No, večina daril je bila pričakovana (se zgodi, če imaš seznam), najbolj zabavno pa je nepričakovano darilce. Namreč Kuharske bukve Valentina Vodnika iz 1799 (spet izdala Mladinska knjiga leta 1999).

Jezik je skoraj tuj, pisava pa tudi precej nedomača. Vidi se, da knjižna slovenščina še ni bila standardizirana, brez meni dojemljivega pravila se izmenjujeta navadni s in tisti s, ki izgleda kot f brez vodoravne črtice in ga seveda niti s pomočjo goljufije ne morem tukaj skupaj spraviti. Sestavine so pogosto neznanka, količine pa sploh. Kaj bi bila sladka skorja, če nismo ugotovili. Po neki logiki smo sklepali, da bi utegnil biti to cimet v skorji, vendar nekje nastopa tudi v stepeni obliki. Torej cimet ni. Tudi uvod je nadvse zanimiv:



* To je zanalašč.

8 komentarjev:

Lilit pravi ...

Huuudo kaksna slovenscina!
in
"Spodobnost je, da ženske kuhajo" :) LOL

ill-advised pravi ...

Glede navadnega "s" in tistega drugega "s" (ne vem, ali ima slednji v slovenščini kakšno posebno ime ali ne -- v angleščini mu rečejo "long s") je načeloma tako, da navadni "s" predstavlja tisti glas, ki ga dandanes pišemo "z", tisti drugi "s" pa predstavlja tisti glas, ki ga dandanes pišemo "s". V kombinaciji s črko "h" pa sta predstavljala glasova "š" in "ž". Kot se vidi tudi iz besedila na tvoji sliki, je bil pravopis glede tega takrat že kar dosleden.

Tule je poskus, da bi ga napisal (ne vem, če se bo obneslo ali ne): ſ --> ſ.

ill-advised pravi ...

Aha, očitno sem pretiraval z entitetami. Bom poskusil še enkrat: ſ -> ſ.

BeeBee pravi ...

Hm, najbrž imaš prav. Se je pa težko navaditi, da se 'zh' prebere kot 'č'.

owwwca pravi ...

Tale ſ je očitno standardiziran in ga lahko kar copy-pastaš od tule ali pa kje stakneš digitalnega Dalmatina.

ill-advised pravi ...

Se strinjam, da je "zh" kot "č" res malo neobičajen. Mislim, da je naše protestantske pisce motiviralo dejstvo, da se "z" v nemščini prebere kot "c". Do šumnika so se potem pač odločili priti z dodajanjem črke "h" (kar samo po sebi niti ni tako nerazumna odločitev).

Mene bohoričica še najbolj zmede v primerih, ko vsebuje beseda več različnih sičnikov in šumnikov. Sicer pa za obilo užitkov v starinskem jeziku in pravopisu priporočam Trubarjev Katekizem, ki je pred nekaj leti tudi izšel v faksimilni izdaji. Tam je pravopis še bolj nedosleden, poleg tega pa je zadeva večinoma natisnjena v gotici :)

BeeBee pravi ...

Saj je logika v zh = č, samo malo hecno je.

Haha, Trubarju v gotici se bom pa najbrž odpovedala, čeprav imam menda rada bolečino.

cookie pravi ...

ahem. problematika z čšž v slovenskem jeziku trubarja in dalmatina je bila čisto tehnične narave. Kako hudiča narediš, da ti mašina tisto črtico vdari? pa je bilo lazje dve crki skupaj dati, kot pa se jebati s printerjem. ;)

some things never change