torek, 31. januar 2006

Kaj smo se naučili danes

1. Lokostrelstvo je nevaren šport. Ne, nikogar nisem fentala, tudi kdo drug ni mene. Me je pa tetiva prav pošteno odrgnila po notranji strani komolca. Aja, pa zdaj povsem razumem, zakaj so se šle Amazonke prostovoljne odstranitve dojk.

2. Finska mladež ima pred slovensko to prednost, da je ne razumem in jo tako veliko lažje ignoriram.

3. Učitelji niso nič bolj poslušni kot njihovi učenci. Pa tudi razmišljajo ravno toliko.

Care package

Two of them, even!

300 g of yummy chocolates, dried apples, gloves, tea, two postcards, a birthday card, and 2 silly CDs I won back in December but didn't receive until after I'd left.

ponedeljek, 30. januar 2006

Note to self 3/2006

Wear warm clothes if an observatory you are visiting in winter is in Northern Finland. They are usually, erm, quite airy.

Noč butastih sanj: vzrok in posledice?

Ravno sem se s svojo mentorico pogovarjala nekaj o sanjah. In sem jih povedala, kaj sem sanjala v noči s sobote na nedeljo (nisem nič blognila, je bilo seveda skrajno butasto). Rezultat: še bolj se je zavzela za to, da dobim sobo z oknom. Zdaj še ona misli, da se mi meša. Saj mogoče se mi pa res...

BeeBee kroti mladino (in se temu primerno opremi z bičem)

Program za ta teden:

- torek: tiskanje majic, taborni ogenj
- sreda: tiskanje majic (3×), začetna tehnična podpora za ples, taborni ogenj
- četrtek: krpljanje, plezanje

(Tokrat hokej žal odpade.)

nedelja, 29. januar 2006

Javljanje iz postelje

Cel dan nič, potem pa tole... No niin (pazite tole finščino, a?), lepo je biti brezžičen.

Ura je, kolikor je, jaz pa ne morem spati. Na Emi je torej zmagal neki Anžej. Hm. Okej, sicer sama nimam kaj dosti govoriti, ampak kakšno ime je pa to? Se starši niso mogli odločiti med Anžetom in Matejem/Tadejem? (Sanja se mi ne, kakšna je bila glasba.)

Tukaj je zmagala Tarja. Na volitvah namreč. Je bilo kar tesno na koncu. V bistvu mi ni jasno, kako je njen nasprotnik, Sauli Niinistö, ki ga nikjer nisem videla brez vsaj ene privzdignjene obrvi, sploh nabral toliko pik. No, je pa res, da sama sodim zgolj na podlagi vizualnega vtisa obeh kandidatov in Sauli je v vseh intervjujih deloval podmuklo. Mogoče je pa povedal kaj pametnega, kdo bi vedel.

No, menda se bo zdaj TV program popravil. Sem se pa vsaj naučila besedo vaalit.

Aja, pa še to: dejansko postajam pingvin - termostat imam na 17°C, oblečena sem v tanke hlače in majico s kratkimi rokavi, pokrita s precej tanko odejo, meni pa je vroče. Hmm, mogoče bi prijal kakšen polnočni prigrizek, kakšna ribica. ;)

sobota, 28. januar 2006

Včerajšnje misli perice

Spet sem začela razmišljati o Svalbardu... Nikakor ni neizvedljiv. Ne vem pa, če bi dala za 4 dni tam 600 evrov (bus Syöte - Oulu, potem Oulu - Tromsø in letalo Tromsø - Longyearbyen, 4 nočitve v hostlu in pot nazaj). Plus dva dni zajedanja pri znancih v Ouluju. In seveda hrana, čeprav bi se dalo precej nabaviti še na tej strani meje.

Hm, moram malo potipati glede dopusta. In se prepričati, da ne bom nikoli za manj denarja prišla tako daleč na sever.

Bah! Čim hočem tam kaj več kot samo dihati (torej videti kaj več kot tiste tri ulice glavnega mesta), moram plačati še vsaj pol ledvice. Torej ne bi...

Zdaj grem pa od kofeta naspidirana spet veselo na delo.

petek, 27. januar 2006

Danes do trinajstih ali naključno opažanje #2

Kup snega, ki sem ga omenila včeraj, je izginil in spet lahko med kosilom opazujem gričke. Ena čudna reč: hišnik se mi je pohvalil, kako je kup zravnal.

[spooky glas] Ali hišnik ve za blog? In še bolj somračnozonsko - [dramatična pavza] ali razume slovensko?[/spooky glas]

Vanity

Photo Friday's challenge for this week is "vanity":



With apologies to people involved. ;)

Noč butastih sanj #21

Nobene konkretne štorije, pač pa dve hecni stvari:

Prva: za nekoga sem delala torto, tako v dva štuka. Spodnji je bil precej manjši od zgornjega. Krema je bila zelo cukromaslena, po vrhu pa so bili potreseni na lističe narezani mandlji.

Druga: Spraševala sem se, koliko je ura oz. kako dolgo lahko še spim. Odgovor je prišel s televizije, kjer so ravno vrteli neko risanko, v desnem zgornjem kotu pa je pisalo 6:32. Ne vem, koliko je bila takrat dejansko ura, ampak ko je začel piskati alarm, se mi je zdelo čisto normalno, da je ravno minilo 40 minut.

četrtek, 26. januar 2006

Danes do trinajstih ali naključno opažanje

Kup snega pred oknom, kjer najraje sedim v restavraciji, je v zadnjih dneha tako narasel, da ne vidim več gričkov pod nami. No, pa tudi vidljivost je precej gnila.

Kratka stanka

Sredin hokej postaja redna zadeva, kar je fajn. No, o modricah ne bi govorila, ampak včeraj sem dala dva gola zapored.

Pa po hokeju še nisem bila zmatrana (hudiča, celo pridobila sem nekaj na kondiciji v teh dveh tednih). Po palačinkah tudi še ne (pekla na Gorenjevem štedilniku). Potem pa savna. 70°C niti ni tako huda reč, ampak včeraj me je pa čisto sesula. Sledil je še kup finščine (razumela sem samo, ko so komentirali V-jeve pisane nogavice), slab film (ampak je bilo hecno gledati) in infoklame (kaj vse se skriva pod posteljo, a?).

Zdaj imama komaj odprte oči, saj sem tudi spala ekstra malo, ker sem po prihodu domov še dolgo v noč pisarila en mejl. Uf.

sreda, 25. januar 2006

Čisto preveč telovadbe zame

1. Dvigalo je pokvarjeno, kar pomeni da grem stokrat na dan tri štuke gor in dol peš.

2. Danes sem bila že dvakrat pri našem šotoru, kjer mladina kdaj peče palačinke in klobasice. Odkidala sem vhod in bila na poti vsaj 10-krat do riti v snegu (strašno naporna reč). Še dobro, da sem imela enkrat s seboj krplje.

3. Popoldne hokej.

4. Zvečer savnanje pri hišnikovih.

BeeBee, aka Mišica

torek, 24. januar 2006

Leva roka odpadla

Desna pa bo jutri tudi neuporabna. S H. in V. smo markirali pot za krpljanje, kar pomeni, da sem dve uri prenašala deset lesenih dil z odsevnimi trakovi. No, pa vsaj mraza ni več (smo ga izvozoli v južne kraje, torej tudi v Slovenijo).

Grem zdaj na še eno rundo posladka po kosilu (jabolčna juha, mmm).

Noč butastih sanj #20

Vrnila sem se v očetnjavo. In to na Brnik. Prišla sem že do tam, kjer vzameš prtljago. Poberem en ruzak, poberem drugega. Drugega bi morala imeti pod osebno prtljago. Čudno. No, ugotovim, da večji ruzak ni moj, ker je prelahek. Aha. Okej, poiščem svojega. In grem ven. Staršev nikjer, najdem jih šele nekje na dvorišču. Aja, v mojih sanjah je Brnik velik približno toliko kot moja tukajšnja soba. No, starši me vprašajo, kje imam rdeč kufer. Opala, to sem pa pozabila. Grem nazaj iskat. Pa ne da bi šla jaz lepo tam, kjer sem prišla. Ne, jaz grem skozi kuhinjo neke restavracije, ki je vzporedna s prehodom, kjer pride folk do izhoda z letališča. No, amapk tam ne gre. Grem vprašat v (blazno zasvinjan in neurejen) carinski laboratorij, kje se gre. Pa mi moški tam reče, da naj probam tam, kjer sem prišla. In gre to čisto lepo. Najdem kufer in grem v restavracijo na dunajca. Tja me potem tudi pridejo iskat starši, ker sem se tako dolgo mudila.

Ampak spala sem pa kot dojenček. :)

ponedeljek, 23. januar 2006

Imamo zmagovalca!

Eno stran dolg CV. Pet različnih fontov. Nepopoln poštni naslov. Povsem neprimerne okrajšave (recimo startin'). Med konjički omeni degustacije slaščic. Polomljene angleščine ne omenjam, ker je to še najmanjši greh. Kandidata kar lepo ignoriram.

Frostbite

I took such good care. Used extra isolation. But to no avail. The cold took its toll. The skin is brown and unappealing. The condition is spreading and I don't think I can stop it. My poor apples:

nedelja, 22. januar 2006

-22 °C

Je dobro, ker:
- pri tej temperaturi zebe tudi najbolj divje severnofinske pse, zato se preselijo v hiše gospodarjev in ne nadlegujejo nič hudega slutečih turistk
- prodajalko v trgovini zaskrbi, da bodo jabolka v tvoji torbi zmrznila, zato ti da še nekaj papirja za izolacijo
- zaštopaš bus, ki te zategne do doma, ne da bi štopal

Ena biblijska

V tejle moji podzemni čumnati se ves čas, tudi ponoči, sliši en nenavaden zvok. Kot bi se kakšen ogromen kit pritoževal. In jaz to slišim, kot bi bila v kitu samem. Je to skrajno nesmiselna in nedosledna parafraza Jonove zgodbe? Moja pomanjkljiva neobstoječa verska vzgoja* (sem pa enkrat inštruirala verouk, ha!) in lenoba (ne da se mi brati) pa botrujeta temu, da ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Se bom s Finske vrnila kot prerojena? Ali bom samo smrdela po sesalčevi notranjosti? Ali je pa pod hrib, v katerega je čumnata vkopana, ujet finski kralj Matjaž, ki kliče brivca?


* Da za to štorijo sploh vem, je kriva Narcisa, legenda mnogih generacij več ljubljanskih gimnazij.

sobota, 21. januar 2006

Noč butatih sanj #19

Spet se je veliko dogajalo, med drugim tudi to, da sem se postrigla čisto na kratko. In nisem bila nikakor zadovoljna s tem. Najbolj sem bila vesela, ko sem pogruntala, da so to le sanje. Brezveze.

četrtek, 19. januar 2006

Vote!

So, the crystal ball fortune teller coffee grounds weatherman says it will be around -30 C tomorrow. Plus windchill, of course (funny how only people living in polar climates take that into account, but that's another story). And I have to go to the shop. OK, so it's not that important that I go, but some time by the end of the week (and it's not getting any warmer in that time) would be good as I'm running out of tissues and apples. It's a 40-minute walk each way. I have my warm clothes. And yet I'm not sure... At least I know my ice cream won't melt.

What do you think? Should I go? (I haven't been outside in two days, it's starting to get to me.)

Kič ob treh popoldne


Kako ne dobiti službe

Moje današnje delo je branje prijav za mojega naslednika na temle delovnem mestu. Se mi je najprej zdelo blazno fino, ker je toliko prijav, kar pomeni, da je bil kar uspeh, da so mene v prejšnji rundi vzeli. No, potem sem se pa lotila branja. Folk daje v ceveje in motivacijska pisma slike svojih prijateljev, se razpiše, kako ima mama raka, napiše skrajšano grško zgodovino, uporablja več fontov, ne zna napisati niti svojega celega naslova in uporablja smajlije.

Yay me?

*bruh*

Noč butastih sanj #18

Zdajle nimam časa, da bi vse podrobno spisala, zato bom verjetno pozabila, vseeno pa: nekoga sem čakala v avtu, nato so trije neznanci ukradli avto z mano vred, nekako smo se potem vse štirje znašli v Irkinem ljubljanskem stanovanju (ki je bilo ogromno). V nekem trenutku smo potem tam gledali severni sij. Takrat se nas je nabralo že vsaj 15. Aja, enkrat med temi sanjami sem se celo zbudila, ampak so se potem kar nadaljevale.

Ena runda sanj prej je bila pa na neki ladji. V bistvu ista zasedba kot na absolventskem izletu, le ladja je bila 10-krat hitejša in lokacija je izgledala zelo tropska.

Moram vstati. No, sem pa vsaj v sanjah videla severni sij, tukaj ni v resnici še nič. (Verjetnost je premajhna, da bi imela pri tej temperaturi energijo za postopanje zunaj.)

sreda, 18. januar 2006

Sredino športno popoldne

Ura in pol hokeja na parketu s petimi mulčki, pod-kuharjem, učiteljem in dvema neidentificiranima odraslima osebkoma moškega spola. Jutri bosta vsaj dve modrici, najbrž pa tudi musklfibr. Sem pa vseeno dala en prav eleganten gol. (Kolikokrat sem falila, ko ni bilo golmana, pa ne bi govorila.)

Fully equipped now


My wondefully warm children tamer uniform. With a huge STAFF sign on the back.

Note to self 1/2006

Do not watch the weather in the morning when you know you might go out later and already know it's gonna be bloody cold. You might learn that the windchill is gonna turn those -30 C into -52 C.

OK, so maybe I can not go out today.

Noč butastih sanj #17

Ne vem točno, kako se je začelo, ampak z nekom (Irka?) sem se peljala v nekakšnem protokolarnem kombiju. Ta je bil povsem nabasan, čisto na sredi njega pa je čepel (in ne sedel) nekdo, ki naj bi bil precejšnja živina v vladi (ali pa vsaj piarovec). V glavnem se peljemo čez Tromostovje, ki pa je postavljeno med resničniom Tromostovjem in Brvjo. Ravno tam nekje na sredi vidim, da se po Hribarjevem nabrežju šetata dva specialca v polni bojni opremi. Menda se ob Ljubljanici navzgor (mogoče pri Šuštarskem mostu?) zbirajo neki ljudje v zvezi z Mercatorjem in so se malo razjezili. Vidi se dim, mogoče je solzilec. Sredi Tromostovja se obrnemo in se peljemo po cesti, ki je na nivoju brega, pelje pa direktno nad reko. Prehitimo specialca, pred njima pa se sprehajata Irka (kdaj je pa izginila s sedeža poleg mene?) in A. Ustavimo se. Nekdo, ki naj bi bil vrhovni policaj, prepričuje piarovca, naj pride ven iz kombija, ta se pa upira. Medtem jaz iščem (in najdem in ponovno izgubljam) fotoaparat. Rada namreč slikam spopade divjih plemen.

In kar naenkrat smo v nečem, kar v tistem trenutku dojamem kot Atene, zraven mene pa sedi P., najboljša prijateljica iz otroštva. Peljemo se proti obali, kjer naj bi obiskali muzej kitov (a kaj takega sploh obstaja?). Zdi se mi tudi, da smo mimogrede prešaltali na vlak, ki ustavi direktno na robu obale. In glej no glej, menda zdaj nekaj štrajkajo rejci pliskavic (v sanjah se mi je pojavilo to ime in naj bi šlo za to, čemur se v angleščini reče minke whale, čeprav menda to ni isto, ampak naslov tega posta itak pove vse). Ko izstopimo na promenado ob muzeju, se izkaže, da tisti štrajk ni nič resnega, saj se rejci kot ponavadi (!) sprehajajo s svojimi živalmi (ja, delfinom podobna bitja se za šport šetuckajo po betonu). Nekaj mi pade na tla v bližino enega od teh kitov in ko stvar poberem, se kita dotaknem. In je blazno mehek. To seveda poročam P., ki je še vedno ob meni.

Gremo skozi prijetno senčen atrij muzeja, kjer imajo razstavljeni neko blazno dolgo mumificirano pliskavico. P. vprašam, če misli iti v muzej, kajti meni se ne da. Odgovori, da bo šla naslednji dan. Se izkaže, da govori o malo bolj splošnem muzeju, ki je zraven tega kitovskega. Menda je bila P. pred par leti cel teden v Atenah in se mi zdu čudno, da si vsega tega še ni ogledala.

Potem sem se pa zbudila. V neki fazi sem tudi sanjala, kako sem rekordno hitro ugasnila svojo budilko, zato me je malo pograbila panika, ker nisem imela niti približno pojma, koliko bi bila ura. In ni bila niti 6...

Hm, menda mi moje kick-ass zavarovanje za prostovoljce krije tudi psihiatra.

torek, 17. januar 2006

My shortest walk ever

Four layers on my feet (including shoes). Three on my legs. Five on top. And a scarf. And a hat. And a thick layer of famous green cream on my face. -22 C plus windchill. Eight minutes outside. Frozen snot in my nose. I turned to go back when I noticed that the air I was exhaling through my nose was freezing as it hit my upper lip.

Woohoo!

Sonce!

Juhu! Prvič po enem tednu se mi je prikazalo sonce. Kar lepo je tukaj. :)

ponedeljek, 16. januar 2006

Vremenska napoved

V sredo popoldne bajajo -29 °C. Cel žur!

Spet badminton

Prvič po osmih dneh. Kdo bi si mislil, da bom tako uničena.

Časovna guba?

Ob 8:10 ni bilo zajtrka, ki naj bi bil vsak dan med 8. in 10. Tudi od zaposlenih sem naletela samo na čistilki in receptorki. Hm, čudno.

Grem še enkrat pogledat pol ure kasneje. Isto. No, zdaj je že bila vroča voda in sem si celo lahko čaj zrihtala. Drugega pa nič. Hmm, mislim, da bom morala direkt v kuhinjo.

Ampak to ni vse: hotel je povsem prazen ali pa samo tako izgleda. V spodnjih nadstropjih so vse luči ugasnjene. Čudno.

nedelja, 15. januar 2006

Bets

When will I lock myself out of my room (i.e. forget to take the key when I leave)? Can be any time between now and June 30th (or maybe 26th, as it' not yet clear when exactly I'll be leaving this place).

Dates and even times, if you like, in comments, please. The winner gets, erm... I'll think of something.

IMPORTANT NOTICE: I'll be in southern Finland February 10-17. So those days are pretty much out.

sobota, 14. januar 2006

Izlet v mesto

V soboto opoldne se to spodobi. In sem šla. V vsako smer 40 minut (brzenje po hribu navzgor nujno zaradi čisto preobilnih večerij v zadnjih dneh). No, center sveta je trenutno tole:


Samopostrežna, pošta in bencinska črpalka v enem. Imajo presenetljivo veliko izbiro nogavic, volne, sukanca, sladoleda in cukrov. Baterij in Kismeta, Fazerjevega ekvivalenta Kraševe Tortice, nisem našla. Seveda pa imajo mojo ljubo zeleno kremo za polarni mraz. Ja, dejansko je zelene barve. Bom enkrat popisala in poslikala.

Na poti nazaj pa sem končno videla, kako izgleda kucel, vrh katerega stoji moja graščina, od daleč:


Luči osvetljujejo smučišče, ki je, kot sem ugotovila danes, direktno pod mojim gradičem.

Sliki sta bili posneti nekaj pred 13. uro po lokalnem času, torej ob višku dneva. Modrikast mrak je standard.

Infoklame po finsko

Naj vam predstavimo najnovejša ležišča Bodymodroc. Ležišče Bodymodroc podpira hrbtenico v njeni naravni legi. Bodymodroc je primeren za vsakogar, tudi za mlade dame z nosečniškimi trebuhi, ki sploh niso noseče.

Predstavljamo vam še Bodypovšter. Bolečine v vratu bodo izginile, saj je Bodypovšter dvobarven in po sredini prešit. Tudi Bodypovšter je primeren za mlade dame z nosečniškimi trebuhi, ki sploh niso noseče.

Pokličite zdaj in za samo miljavžnt evrov vam brezplačno podarimo še gratis budilko Bodypokoncmetalc - svetilko, ki vam bo s postopnim razsvetljevanjem prostora pričarala dan v depresivno temačnem severnjaškem jutru. Zbudili se boste naličeni, počesani in dobre volje.

Da pa tale infoklama ne bo prekratka in vsaj navidez smiselna, vam zdaj prikazujemo še posnetke iz salonov pohištva po celi Finski, kjer zavaljeni uslužbenci v grdo zavezanih kravatah napenjajo rjuhe na jogije, ki so ali niso Bodymodroci. Na nekaterih poležava mlada dama z nosečniškim trebuhom, ki sploh ni noseča.

Odločite se za Bodymodroc in Bodypovšter in prislužite si brezplačno gratis darilo za miljavžnt evrov - čudežno svetlobno budilko Bodypokoncmetalc. Pokličite zdaj in nehali bomo predvajati posnetke zamaščenih prodajalcev pohištva pri pospravljanju postelj!

četrtek, 12. januar 2006

Medklic

Ko sem včeraj (neuspešno) odpirala račun v banki, sem videla, da banka konec avgusta ponuja potovanje v Portorož. Ja, Portorož. Cena za en teden je ok. 1200 evrov za namestitev s tremi zvzdicami. Sploh ni poceni, ampak se mi zdi, da je vključen tudi prevoz. Mimogrede: ista poslovalnica te banke prodaja tudi očala, tista na kilo.

Zdajle delam. Očitno! :)

Ko zjutraj ni štroma

No, takrat je v hotelu kar hec, sploh če elektrike ni že tako dolgo, da crknejo še nadomestne luči, ki skrbijo za to, da se folk ne ubije, če gre recimo ravno takrat po stopnicah.

Zgodilo se je ravno prvo noč. No, zgodilo se je tudi enkrat včeraj, ampak je bilo v tistih nekaj urah dneva, tako da tistim, ki imajo v sobah okna, niti ni bilo sile. Tako sem to noč že vedela, kaj pomeni, ko se nad mojimi vrati prižge neonka. Pa sem se nekaj ponoči zbujala, kar ni nič čudnega za prvo noč v novi postelji, ko niti ne veš, koliko bi se oblekel in podobno, pa sem bila preveč komatozna, da bi se spomnila na povezavo 'ni luči, ni elektrike'. Pa saj ni bilo važno: pred seboj sem imela še več ur spanja.

Pa zazvoni moja nova budilka, katere zvok se mi je zdel zadnjič še prav human, saj ni bil tisti standardni pi-pi-pi, ampak zdaj ugotavljam, da je vsaka budilka kruta. V glavnem, zbudim se v totalno temo. Edini vir svetlobe v sobi so navodila za primer požara, ki se svetijo v temi. Okej, se spomnim na svojo ljubo naglavno lučko. Brskam po taški, ki jo rahlo osvetljujejo požarna navodila; lučke ni. Hm, kam sem jo zdaj dala? Se razgledam po sobi (kolikor se v skoraj popolni temi to sploh da) in kaj vidim – v žepu moje jakne nekaj svetlega! Lučko sem včeraj popoldne, ko sem šla ven slikat, pozabila ugasniti. Na srečo je skrajno šparovne sorte in še ni crknila. Sledila je popolna toaleta s svetilom na glavi. No, ko sem se česala, me je že osvetljeval monitor. Ja, tudi to je fajn, da sem nafutrala Svena pred spanjem.

Stopim na hodnik, ker si ne predstavljam, kako zrihtajo 100 ljudi brez štroma. In je blazno luštkano: ob robu so postavili svečke. Grem zdajle kar slikat, če se kaj vidi. Ja, kar všečno:



Post je bil napisan ob osmih zjutraj. Zdaj seveda imamo štrom.

sreda, 11. januar 2006

It iz aj, BiBi

Zdaj sem se priklopila direkt v žilo (beri: na kablu, ne na nekem brezžičju v kleti). In sem bila že prej pridna in malo slikice porihtala.

Okej, gremo naprej od prejšnjega posta...

4. Najprej še zadnja zadeva glede celovškega letališča: namreč jaz z vso svojo prtljago:



5. Fotke moje nove sobe (se mi še ni dalo razpakirati). Kot lahko vidite, ni majhna. Imam celo hladilnik. In še TV so ravno zdaj nov kupili. Ampak – ni okna! Mogoče se čez nekaj tednov preselim čez hodnik, kjer je soba z oknom. Trenutno me to niti ne moti, ker je zunaj itak ves čas tema, ne vem pa, kako bo čez tri mesece, ko bo tu na severu dan že pošteno dolg.




Sicer pa je zgradba, v kateri stanujem, cel labirint. Danes sem šla vsaj kakšnih osemkrat od svoje sobe v minus tretjem nadstopju (uradno 2.) v pritličje (menda pa 5. nadstropje) in mogoče sem šla dvakrat po isti poti. Izgubila se še nisem, čeprav je enkrat kar zmanjkalo stopnic, da bi prilezla do svoje sobe. Hm.

6. Čeprav je po cestah in pločnikih plast zbitega snega (ali pa prav zato), se folk kar množično prevaža z bicikli. To je ob 8. uri zjutraj seveda v temi.

7. Prejle sem se spravila na čisto kratek razgled po okolici tegale CŠOD-a. Snega je za izvoz:



8. Naporno je biti prvi dan v novi službi. Pa niti delati še nisem začela!

9. Za večerjo sem jedla severnega jelenčka. Njam!

Tuki

Evo mene! Dobro ste držali pesti, vse je šlo kot po surovem maslu, to je putru. (prosto po Vodniku).

Nekaj vtisov:

1. Lep trenutek: ko čakaš na letališkem busu, Lou Reed poje o popolnem dnevu, mimo pa se pripelje tvoja prtljaga, ki je ravno na poti z enega aviona na drugega.

2. Nekateri veste, da občasno napišem kakšno pritožbo na slabo oprabljeno storitev. Tokrat bom napisala pohvalo Austrian Airlines. Ne, to da niso izgubili moje prtljage, ni poseben dosežek. Tudi to, da so kljub precejšnji zamudi ob vzletu vseeno pristali le kakšnih 10 minut kasneje, kot je bilo načrtovano, je sicer manjši čudež, vendar te od letalske družbe, ki ji pustim 107 tisočakov, pričakujem. Pohvalo si zasluži čisto konkretna uslužbenka, ki si je moje pohvale zaslužila s - slovenščino! No, tudi 11 presežnih kil mi je spregledala, ampak, hudiča, ob taki prijaznosti bi tudi brez pritoževanja plačala. V glavnem: od tiste slovenščine sem bila prav ganjena. Če bi mi bila prtljaga spregledana v nemščini, ne bi bila pol toliko navdušena. Torej bom pisala na Austrian Airlines, da je Susanne S. totalna carica, ki si zasluži povišico. Pa da jim bo zaposlovanje koroških Slovencev na celovškem letališču gotovo prineslo dodatne pike pri neredkih slovenskih potnikih tam. Mogoče to že vedo, ampak ne bo škodilo, če se jim še enkrat pove.

3. Še en plus celovškega letališča: če le vreme ni prekislo, se takoj po vzletu vidi Triglav.

Naprej kasneje, trenutno imam malo omejen dostop do neta.

ponedeljek, 09. januar 2006

Grem...

Držite pesti, da:
- pridem v ranih jutranjih urah gladko do Celovca
- mi ne zaračunajo tistih 9 kil preveč prtljage (a bi palilo, če jim rečem, da sem pa sama več shujšala?)
- frčoplan iz Celovca na Dunaj ne bi imel prehude zamude, tako da brez pretirane naglice ujamem povezavo v Helsinke
- mi dobrih šest ur v Helsinkih hitro mine
- mi nadaljnih devet ur na vlaku v Oulu mine brez pretresov (zadnje izkušnje z dolgimi vožnjami so ukrajinske, tako da bi bila zdaj za kaj bolj mirnega)
- da se z mojo mentorico na postaji v Pudasjärviju ne zgrešiva (kar pa bi moralo biti z vso mojo prtljago precej nemogoče)
- se v svojem novem bivališču brez težav priklopim na svet :)
- aja, pa da bi imelo moje novo bivališče okno - menda ni samoumevno...

Za moje najbolj vnete zalezovalce pa tole: na rodno grudo se vrnem 9. julija. Pričakujem rdečo preprogo, fanfare in slavnostni govor. Pa kulturni program z baletkami. Zakuska ni nujna. (V vsakem primeru pa vas še spomnim na to. Itak bom omrežena.)

Pok

Spakirano imam vse razen tehnikalij, ki bodo počakale do večera. Izkazalo se je, da z mano ne gre moj ljubi, turkizni in že osem let zvesti Yak 70 (tista velika zverina na sliki, ki ni od zdaj). Kil je zdaj menda kakšnih 29. Torej preveč. Bo že. Se mi pa niti ne sanja, kje imam kaj spakirano, ker sem vse tolikokrat preložila. No, vsaj za nujne stvari vem, kje jih imam. Se mi zdi.

Hm, hrana...

Odštetje

Samo še dan v očetnjavi (torej zadnji dan).

Uf.

nedelja, 08. januar 2006

Goodbyes suck

This was originally a very long post of nothing but rather senseless drivel and I decided to spare you the psychological and possibly even physical pain you'd have to endure to read it. So just a short recap:

Goodbyes suck.

Friends rock.

Change is imminent, expected or not.

Don't worry about it, but if it's important to you, make an effort.

(And just in case you were wondering, this is actually a pretty happy post.)

Strogi plan za svaki dan

No, za jutri:

- reši problem s pakiranjem, ne pozabi na odločitev glede spalke
- posesaj sobo
- nesi diplomsko literaturo na pošto
- nabavi hrano za prihodnji dan, pri tem ne pozabi na flašo vode
- pred spanjem skini z mašine certifikat za Klik, spakiraj še Svenove kable in polnilec za telefon
- spomni se vse, kar si pozabila

Countdown

Only days left!

*panic ensues*

sobota, 07. januar 2006

Obleka

Danes sem si šla kupit kaj za dedka Mraza in rojstni dan. Kaj malo- ali neuporabnega za ne preveč skromen denar, lahko tudi kaj uporabnega za še bolj neskromen denar.

Rezultat: božanska obleka, ki mi je kot ulita, primerna za poznopopoldanske in večerne zabave ob koktajlih in kanapejčkih. (Kar seveda počnem vsaj enkrat mesečno... hmm.)
Praktičnost (na lestvici od 1 do 10, kjer 1 pomeni, da stvar še za podlogo v smetnjaku ni, in 10, da je stvar nosljiva kadarkoli in kjerkoli): 6
Cena: ne preveč, sploh na razprodaji, vseeno pa gre za trenutno najdražji kos moje garderobe (če izvzamemo razne gojzarje in podobno)

UPDATE: Evo, slika!

Odštevanje

Še dni.

Auva.

Noč butastih sanj #16

Vsebina sploh ni pomembna, čeprav je tudi butasta. Tema dokaj standardna: blazno se mi je mudilo nekaj narediti/dokončati, jaz pa niti nisem našla mesta, kjer bi to naredila. Nekje sredi sanj sem se spomnila, da se mi take neumne stvari vedno dogajajo v sanjah, da pa je tokrat to še kako kruta resničnost. Res sem bila prepričana, da sem budna.

No, izgleda, da so moji možgani opazili, da nekaj sumim, zato so hitro speljali štorijo v drugo smer, kjer sem v nečem, podobnem knjižnici, kupovala nekakšno po-novoletno darilo za kdo-ve-koga (zdaj sem prepičana, da za nekega brezdomca), ki pa je bilo najbrž bolj zame, saj je bilo vse nekam karamelno. Pa še kakšnih 40 ur badmintona na neki neznani lokaciji sem hotela kupiti (fizično je to izgledalo kot malo večji obesek za ključe), pa sem se spomnila, da bo brezdomcu to bolj malo koristilo, zase sem bila pa preškrta. Aja, pa notranja stran vhoda v knjižnico je bila zastavljena z ogromnimi rožami in sem komaj prišla ven.

Grem zdaj vprašat, če je moja stalna postelja v Polju pripravljena.

petek, 06. januar 2006

SBM2k6

Siblogs.Meet2006 je minil. Invalida sem dostavila na njegov stalni naslov, našla še doma parking in ob prihodu skozi vrata prav ogabno rignila. Zlasti to zadnje vas najbrž ni zanimalo. Mogoče pa vas zanima moja veleslavna nagrada:



Typo v imenu bloga bom obravnavala kot rusofilijo (ali pa oblikovalčevo podzavestno ljubezen do cirilice).

Hvala!

(Slike bo pa kdo drug objavljal. Ali pa tudi jaz, ampak zdajle se mi ne da.)

Countdown

more days!

Panorama

Photo Friday's challenge for this week is "panorama":


Kangua (erm, The Glacier) near Sermermiut, Ilulissat, Greenland, July 2002

I have posted this before, but not that many people saw it, so no hurt in posting it again. And I happen to like the obviously stitched aspect of this picture. :)

sreda, 04. januar 2006

[jamranje]

1. Izgleda, da imamo (vsaj začasno) drugega poštarja. Kar ni po svoje nič takega, ampak prejšnji je bil pravi car: če je bilo kaj za podpisati, ni delal problemov, enkrat je celo založil nekaj denarja zame, če sva se srečala kje drugje, sva se pozdravila itd. Pa pošta je bila do 10h dostavljena. Novi pismonoša dostavlja med 13:00 in 15:30. Brezveze, sploh če pričakuješ pošiljko.

2. Deda Mraz mi je prinesel tudi bon za parfumerije Limoni. Ker imajo tam tudi ene resnično super maske za lase in druge lepo dišeče pomadice, sem se šla včeraj malo past. Pa sem hitro odnehala. Po praznikih je bila štacuna izropana, na živce mi je šla pa tudi zdolgočasena prodajalka, ki me opazovala vsak moj gib, kot bi nameravala kaj ukrasti. Grem v soboto spet poskusit srečo. Bon je namreč veljaven samo 3 mesece.

3. Vedno sem dokaj dobro prenašala zobarje. Najbrž zato, ker nikoli nisem imela večjih težav. Zdaj že skoraj eno leto na nekaj mesecev hodim menjat stare plombe. To ponavadi ni nič posebneg, vendar kaže, da je bila moja zobarka v osnovni šoli jako površne baže in ni zob dobro očistila gnilobe, preden jih je zaplombirala. Rezultat: cel Teksas pod plombami, ki mi jih nova in zelo temeljita zobarka zdaj meče ven in nadomešča z novimi. Tako je vsak obisk blazno naporen. Sem bila danes dopoldne. V petek pa spet! Jao.

[/jamranje]

Countdown

6! days left!

torek, 03. januar 2006

Zimsko čiščenje

Včeraj sva z mami malo pospravili igrače (ne samo moje), ki so se nabrale v škatli za vrati moje sobe. Na večino sem že zdavnaj pozabila.



Postavilo se je tudi vprašanje, katera žival bi bila tole. Meni se zdi še najbolj podobna kakšni kapibari:

Odštevanje

Še dni!

ponedeljek, 02. januar 2006

I would like to thank the Academy si.blogs

Woohoo, I've won the silver Golden(!) beef soup award!

And there's this tiny little soirée happening on Friday, that apparently has nothing to do with the awards. Anyway, unlike certain savages, I'll be accepting all kinds of gifts (preferrably but not necessarily in the form of Nordic gods.)

Noč butastih sanj #15

Pa saj niti niso bile sanje, bolj prve jutranje misli. Te so namreč že zeloooo dolgo vedno na isto temo. Danes pa, Oh, glory!, nova tema - še vedno nepredstavljivi par iz prve letošnje bombe (čeprav sem videla skupno sliko, mi še vedno nikakor ne gresta skupaj).

Zelo pozdravljam spremembo teme, čeprav se bo verjetno stara še kar pojavljala, po Mrfiju jo bajam jutri. Nova tema kmalu ne bo več prav zanimiva, saj bo parček tako ali drugače postal predstavljiv. No, jaz jemljem vse skupaj kot napredek.

Countdown

days left!

nedelja, 01. januar 2006

Darile*

Včeraj se je pri nas in sorodnikih oglasil Mrazov najstarejši in izjemoma se je prej dobil še z rojstnodnevnimi vilami. Te so namreč bolj lene sorte in se jim ne da priti na Finsko, zato so kar včeraj posredovale svoje daritve. No, večina daril je bila pričakovana (se zgodi, če imaš seznam), najbolj zabavno pa je nepričakovano darilce. Namreč Kuharske bukve Valentina Vodnika iz 1799 (spet izdala Mladinska knjiga leta 1999).

Jezik je skoraj tuj, pisava pa tudi precej nedomača. Vidi se, da knjižna slovenščina še ni bila standardizirana, brez meni dojemljivega pravila se izmenjujeta navadni s in tisti s, ki izgleda kot f brez vodoravne črtice in ga seveda niti s pomočjo goljufije ne morem tukaj skupaj spraviti. Sestavine so pogosto neznanka, količine pa sploh. Kaj bi bila sladka skorja, če nismo ugotovili. Po neki logiki smo sklepali, da bi utegnil biti to cimet v skorji, vendar nekje nastopa tudi v stepeni obliki. Torej cimet ni. Tudi uvod je nadvse zanimiv:



* To je zanalašč.

Odštevanje

Še dni!

Prva bomba za letos

Tega pa res nisem pričakovala, čeprav sem zadnje dni nejeverno slutila (beri: pomislila in zavrgla kot nemogoče). Sploh si ju ne morem predstavljati skupaj, res ne... Hecno. In ja, se zavedam, da je to blazno kriptično spisano, ampak ne morem kar naravnost povedati - čeprav nihče od vpletenih ne razume slovensko, pa oba vesta za ta blog in ga ena oseba tudi redno bere in prepozna kakšno besedo.