nedelja, 31. december 2006

Letos

Januar: končno sem nehala z odštevanjem in se spokala na Finsko. Tamkajšnja tema in mraz me niti nista tako zelo motila.

Februar: čisto po urniku se je pojavilo domotožje, ki pa ga je pregnala obilica dela. Menda sem bila ena redkih prostovoljk, ki je celo delala.

Marec: v kupu dela sta posvetili dve svetli lučki - planiranje potovanja po Novi Angliji in Planica. Slednjo sem po TV z užitkom spremljala iz postelje, saj je bil tisto tudi moj prvi prost vikend po dolgem času.

April: dnevi so se z naglico podaljševali, kar je pomenilo samo to, da smo lahko zunaj delali dlje. Tudi malo topleje je postajalo. Po veliki noči pa hop na jug Finske, potem pa še malo v Ameriko.

Maj: iz Amerike sem se vrnila v pravo pomlad. Sicer je bilo še nekaj zaplat snega, vendar se je začela sezona kolesarjenja, dnevi so bili pa že res dolgi. Okej, malo je potem vseeno še snežilo.

Junij: minil je v znamenju zaključevanja mojih nalog na Finskem. Pisala sem poročila, se šla administracijo in gledala fuzbal, da sem potem naslednji dan pri zajtrku z V. lahko sledila. Temno pa itak ni bilo nikoli.

Julij: po Finntouru 06 z zasavsko odpravo sem pristala v resničnem svetu. Po enem tednu sem ugotovila, da me daje malo krize. Rodila se je moja častna nečakinja.

Avgust: sredi meseca je bilo krize nekako konec. In malo kasneje sem snela Odjemalcačokoladnetorte. Prvi zmenek je trajal 22 ur v dveh polčasih. :)

September: ne vem, kam je šel ta mesec. Osvojili smo Lisco, jaz pa potem še Prekmurje. In preživela.

Oktober: dobila sem Zlato župo ter veliko in butasto sanjala.

November: po več kot enem letu sem šla spet malo v kino. Štirikrat v dveh tednih. Še vedno sem veliko in butasto sanjala. Kuhala in pekla.

December: delala. Kuhala in pekla. Iskala in našla tapravi turški med.

Leto v številkah
Voženj z vlakom: 7
Ur na vlakih: ok. 45
Železniških postaj: 6
Vzletov in pristankov: 6
Ur na avionih: ok. 20
Letališč: 4
Roadtripov: 2
Kilometrov: ok. 4500
Ur badmintona: 39
Pikov komarjev: ogromno, a vseeno manj, kot bi mi kdo morda napovedal
Spečenih tort: menda 4
Izpopolnjenih receptov: tudi kakšni štirje
Na 60°C opranih volnenih nogavic: samo en par, ampak ta dvakrat in toliko bolj temeljito

Končna ocena leta: sploh ne švoh. V bistvu zelo fajn.

sobota, 30. december 2006

Eni si pa vzamejo čas...

Zaradi prehoda na evro NLB Klika ne bo mogoče uporabljati od 29. decembra 2006 od 18.30 do 3. januarja 2007 do predvidoma 6. ure.

petek, 29. december 2006

Sovražim Smrkce

Ne vem, ali je kdo vlomil v ali pa se je avtu samo zmešalo, ampak enemu biseru avto na parkirišču pred blokom že sedem ur (torej od 3:30) non-stop hupa. Saj človek od izčrpanosti nekako le zaspi nazaj, ampak potem te v trenutku zavesti spet zbudi tista butasta hupa.

Danes ne odgovarjam za svoja dejanja.

APDEJT: Takoj ko sem tole blognila, je bilo žurke konec. Mogoče bi morala to narediti že ponoči.

četrtek, 28. december 2006

Napad sladoledožerskih slonškotov

Recept je tukaj. Pojma nimam, kakšni so zvezškoti, lunškoti ali pa smreškoti. To pride zdajle na vrsto.



APDEJT: Zvezškoti, lunškoti in smreškoti so ravno tako dobri.

Vsebina moje torbice

Začela Kameleonka, nadaljevala Hirkani, zdaj pa še jaz.

Moja zimski torbica (tale, ampak v svetlo modri) je veliko manjša od poletne (a vseeno sposobna prenesti pol pretljage za pol leta) in je trenutno presenetljivo prazna. V njej so tole dopoldne:
- dva kulija
- čaf (črn alkoholni flomaster)
- ena velika plastična vrečka (ker je torbica kdaj premajhna)
- naglavna in zadenjska lučka (ker na kolesu nobena ne dela)
- karta za kino (stara več kot 1 mesec)
- novoletna voščilnica moje častne nečakinje in njenih staršev
- Boris (the all-weather fotoaparat)
- zanič plastična vrečka (neuporabljena)
- knjižica kuponov za popuste pri DM (ki jih itak ne mislim uporabiti)
- USB ključ z ljubkim kravjim obeskom
- nekaj dnevnih vložkov v modri škatlici (ne vem, zakaj jih imam)
- švicar (pipec)

Na torbici je pa navešen še mucek, ki je drugače sorodnik kravice na USB ključu, in mehka kresnička v obliki žarnice, pod pravim kotom se pa na njej ugleda še Lenin. Denarnica je trenutno v badmintonskem ruzaku in jo bom seveda pozabila, ko se odpravim v mesto.

Poletna torbica (marimekko) je veliko prostornejša in vanjo lahko zbašem še rezervni komplet perila, krtačo za lase, torbico z raznimi lekadoli, obliži, tamponi (spet ne vem, zakaj, ker sem tudi jaz na mooncupu) in podobno šaro, jopico, MP3 plejer, zložljivo marelo, najde pa se seveda tudi prostor za kakšno čokolado.

Ojej.

torek, 26. december 2006

Opala?

Zdajle sem strašno zadovoljna sama s sabo, ker sem čisto slučajno skupaj spackala nekaj zelo luštkanega, pol družabnosti za danes je že mimo, druge polovice se pa tudi veselim. Zelo okvirni plani za naslednji mesec tudi izgledajo precej čedno.

No, lahko je pa samo to, da sem prvič po enem mesecu pila kavo.

Spodnje majčke

Že poleti ne maram zračiti svojih ledvičk (sem pač navezana nanje), pozimi jih pa rada še posebej toplo zadekam. Če imam še tako rada spodnje perilo, pa trpim za kroničnim pomanjkanjem spodnjih majčk. Mogoče so moji kriteriji čudni, ampak meni se zdijo kar logični:

1. Majčka naj bo dovolj dolga. Če naj majčka opravlja svoje delo, jo je treba zabasati v hlače (pa ne spodnje), torej je pri današnjih nizkih pasovih idealna dolžina nekje do sredine Venerinega grička. (A je to z veliko? Tale ognjenolisični črkovalnik pravi, da ja.)
2. Majčka naj se lepo oprijema telesa. To pomeni, da ko jo zabašem v hlače, ne nastanejo kakšne kepe blaga, pa tudi manjša verjetnost je, da se bo kaj odbasalo.
3. Naj bo iz bombaža, lahko ima pa par procentov kakšnega drugega materiala. Razna mikrovlakna in te reči so fajn, ampak naj ostanejo pri modrcih.
4. Nočem nobenih čipk in dekoracij in podobne šare. Ne maram, da skozi zgornjo majčko proseva kič, ki me po možnosti še grize, majčko pa samo podraži.
5. Ja, cena. Ne dam več kot 2000 SIT po komadu, veliko raje pa še kaj prišparam.

Vsem tem kriterijem ustreza zgolj in samo ena majčka v moji lasti. Izdeluje Galeb. Občasno imajo v Leclercu, ampak ponavadi samo velikosti nad milijon. Pa imam samo črno, kar torej ni za pod svetla oblačila.

(Pa menda je moda nagih ledvičk in okolice v zadnjih letih precej pripomogla k bolj pogostim težavam z zanositvijo. No, nimam še namena preizkušati...)

ponedeljek, 25. december 2006

Blodnje po predolgem spancu

Ne, jaz nikoli ne spim do devetih. Jaz vedno vstanem zgodaj. Najkasneje ob osmih. To je tudi skoraj res, kajti če grem spat pred polnočjo, nimam do devetih v postelji (sama) kaj početi.

Ampak danes je bilo drugače. V komi sem bila od 22:30 do 9:10. Tega jaz seveda ne počnem. Zato je edina možnost, da mi je Božiček ponoči presadil osebnost. In to s tistimi debelimi, zamaščenimi prsti, pa še brado je sigurno namakal kam, kjer ne bi bilo treba.

Okej, priznam, da je še ena varianta: da sem polh že od nekdaj, ampak sem do zdaj skrivala.

nedelja, 24. december 2006

Še, več!

Pa smo preživeli prvo praznično družinsko druženje. Nič pretresljivega, na srečo niti ni bilo preobilice hrane in ni bilo treba odpeti gumba na hlačah.

Nivo v škatli čokoladnih evrov se je sicer že precej znižal, ampak recimo, da sem nekaj raztalala. Sploh so se v trezor zdaj spravili še eni drugi cukri. Lahko se zgodi, da bo stiroporasta kocka kmalu premajhna. Potem se bo pa edino spodobilo, da se višek poje. Ne?

sobota, 23. december 2006

Tipično

Ojej. Trenutno sem malček poškodovana in pri zdravljenju bi mi najbolj prav prišlo sekundno lepilo. Kot se zame spodobi. Ampak, lo and behold, nimam ga! Pa prazniki so. Nekateri za čez praznike nabavijo zadostne količine šunk in cukrov, jaz bi pa najbrž morala začeti razmišljati o prazničnih zalogah sekundnega lepila.

Me bo pač palec še nekaj časa bolel. Bah!

četrtek, 21. december 2006

Pa smo na beti

Blog (uspešno?) preseljen na novo verzijo. Zaenkrat še ne opazim razlike. Kaj bo, ko objavim tole?

Aha, nič. Tudi prav. Ko mi bo še posebej dolgčas (beri: ko se mi res ne bo dalo delati), se bom pa kaj več ukvarjala s tem.

Note to self 14/2006

Move chocolate euro coins out of reach.

Pa jo imamo!

Motivacijo namreč. Sven se mi hoče na vsak način resetirati, pa ga ne pustim, ker bom najprej dokončala, kar packam že cel dan. Ha!

Lenoba

Končno me je Blogger spustil k sebi, zdaj pa ne vem, kaj sem hotela napisati. Hm.

Sem pa prejle dobila eno kul voščilnico. Če bi toliko domišljije spravila skupaj zdajle jaz, sploh ne bi bilo švoh. Počasi mi pa tudi godba iz Predbožične more najeda. Saj je fajn, ampak njen pozitiven vpliv na produktivnost je jako kratkega veka.

Meh, raje bi šla zavijat darila!

sreda, 20. december 2006

Paket presenečenja

Zjutraj, preden sem odskakljala proti zobarju (čakala samo dve uri), sem v nabiralniku zagledala listek, da me na pošti čaka paket. (Zakaj poštar ni pozvonil, mi ni jasno, doma sem bila vse jutro.) Sem se čudila, kaj bi bilo, v glavi sem celo imela kakšna dva možna scenarija. No, pa ni bilo časa iti po paket in sem šele zdaj, ko sem prišla z veriimportntbiznismitinga, odkrila, kaj je s tem paketom.

Aha, NLB. Se mi je bliskalo, da sem pred časom izpolnjevala neko nagradno igro, ampak sem seveda pozabila, za kaj je šlo. Najprej sem seveda besno odvila paket. Okej, stiroporasta škatla. Sicer ima na strani deklaracijo, ampak to berejo samo kreteni. Navali torej BeeBee in glej, kaj se sveti! Čokoladni evri. Je kje kakšno spremno pismo? Je. Piše, da je moja nagrada 2 kg cukra. Juhu!

(Je bil že skrajni čas - zadnjič sem kakšno nagrado zadela pred več kot enim letom.)

torek, 19. december 2006

Samo še za zavarovalničarje moram kaj najti

Prejle je klicala Gabrijela z Dela. Če smo pred dnevi dobili brezplačni izvod njihovega časopisa in če bi naročili... Pa sem jo kar prekinila: "Mi se pa ne strinjamo z vašo uredniško politiko in ne bomo naročili, hvala."

nedelja, 17. december 2006

Turški med: mišn akomplišd

Pred enim tednom sem se hudovala, ker na ljubljanskem novoletnem sejmu ni bilo najti Albanca in njegovega turškega medu. Danes pa - oh, radost! - čisto slučajno zagledam svojo ljubo zimsko poslastico na čisto neopaznem štantu, kjer drugače prodajajo kokice. Če še koga zanima, to je nekje nasproti Mačka. Cene so pa enake lanskim, se mi zdi. :)

Spet ena polnočna

Bi rada rekla, da sem budna. Pa niti nisem. V bistvu sem noro zaspana, samo zaspati ne morem. Neke nedefinirane sanje ciklajo brez prestanka. Pa še lačna sem, ampak zdajle ne mislim jesti.

Grem nazaj pod deko.

petek, 15. december 2006

Da ne bom samo jamrala

Vzrok je razmišljanje izpred nekaj dni, povod (no, opomin) je bil pa tale zapis.

Torej, ja. V svojih mladih letih sem imela cel kup dopisovalcev. Kar se je začelo v 6. razredu z dopisovalkama iz Anglije in Norveške, se je hitro razraslo v blazno mrežo po celem svetu. Imela sem menda samo eno slovensko dopisovalko. Dopisovanje je preživelo celo prvih sedem let, ko smo imeli doma internet. Potem sem imela pa vsega skupaj dovolj.

V svoji 9-letni snejlmejl dopisovalski karieri sem poslala na stotine pisem. Takrat sem se naučila tudi precej angleščine. Osebno sem se srečala menda s petimi dopisovalkami, od tega sem pri dveh celo zajedala doma.

Včasih razmišljam, kje so vsi ti ljudje zdaj. Google je bolj švoh, ker se ne spomnim priimkov ali pa so ti zelo običajni.

Danes sem v rednih stikih, seveda loščastih, samo z eno. S Tino z Danske se nisva še nikoli srečali, čeprav je bila ona vmes enkrat v Ljubljani (menda leta 1996), jaz pa v bistvu petkrat na Danskem. Zdaj pa leti približno en mejl na teden. :)

(Ravno sem se spomnila, da sem jih osebno spoznala šest. In ne, ta post nima poante. Surprise, a?)

četrtek, 14. december 2006

Pozor, manj huda BeeBee!

Dan se potem niti ni tako zelo katastrofalno obrnil. V bistvu skoraj idealno v dani situaciji. Pa še čokoladni puding sem skuhala za konec. :)

Pozor, huda BeeBee!

Čeprav sem zaspala šele po eni, sem zdajle že v polnem pogonu. In ni bilo predvideno. In ni nič luštnega in prijetnega. In po včerajšnjem dnevu tečnobe to za danes ne obeta nič dobrega.

sreda, 13. december 2006

Noč butastih sanj #50

Piškot je rodil. Ne, ne Baya, Piškot. In potem je razlagal meni, Centrifuzni in še nekomu, kako sta z Bayo brez večjih težav našla porodnišnico v tujem mestu. Je pa tudi omenil, da je bil porod kar naporen.

torek, 12. december 2006

Tole sem omenjala danes

Noč butastih sanj #49

Eni imajo resne plane, kako bodo začeli teči, nekateri pa o tem samo sanjamo.

Z Odjemalcemčokoladnetorte sva se nekaj skregala in hop, grem jaz tekat, da ne bom tečna. Spet me vodi pot proti Rožniku. Najprej sem sploh planirala iti čez, ampak na vznožju sem pogruntala, da bo za prvič čisto v redu, če izpustim vzpon. Okej, tekam, niti nisem še utrujena, tekam naprej, ugotovim, da bi se bilo fino ustaviti. Pridem do neke skoraj graščine. Iz neznanega razloga grem noter. Tam je neka bogatašinja srednjih let, ki je zapustila moža, zato je prišla v družinsko vikend rezidenco. Gospa se me usmili, ker sem utrujena in ker sva se z Odjemalcem skregala, in mi ponudi sobo za goste. Je celo prinesla dodaten komplet posteljnine. V predsobi se medtem pojavi njen odrasli sin, ki izgleda kot Berlusconi, samo mlajši je. Je prišel malo zajedat k bogati mamici, ki ga pa tudi promptno nažene. Ne vem, kako sem potem razlagala Odjemalcu, da sem tekla 5 km, ampak menda sem mu. Pa se mu je kar fajn zdelo.

Ko sedim na frizerskem stolu, razmišljam

Kako sem pristala na temle seznamu, mi ni čisto jasno. Razen zato, ker se s Piškotom poznava že več kot dve leti in ker mu, kadar mi dovoli, popravim kakšno vejico. No, recimo, da sem povabljena kot najbolj žlahtnožupa blogerka (glej tu in tu), ampak te župe so itak čisto, a nenamerno zavajanje statistike.

Kaj bom torej tam povedala? Pojma nimam. Ima moj blog kakšno sporočilno vrednost? Se mi zdi, da bolj redko. Meh, Piškot že ve.

nedelja, 10. december 2006

Sramota neznanska!

Ravno sem se dobro vrnila z nadvse neuspešnega pohoda na štante. Vse, kar sem si želela, je bil turški med pri Albancu. Čeprav so letos vse stojnice razporejene točno tako kot zadnjih 5 let ali več, je ena napaka - Albanca ni nikjer! Videla sem ga zadnjič na Miklavževem sejmu, kjer sem ga potem tudi za 5 minut zamudila. Na standardnih štantih pa nič. Tisti kerlc, ki prodaja lectove srčke in čisto predrage cukrene palčke čisto pri Tromostovju ima pa slab in drag turški med.

Bah. Še malo pa bom stvari vzela v svoje roke. Recept nekje imam.

četrtek, 07. december 2006

Opa!

A je še kdo opazil tiste tri žarke sonca, ki se vsake toliko prebijejo do dna naše kotlinice? Bom še oslepela!

Zviranje in Žile

Če bi mi Blogger že omogočal kategorije, bi tale post spadal v kategorijo Freak aches & pains. Ne samo da sem specialistka za nego nohtov in žuljev s sekundnim lepilom (pa še kaj bi se našlo), da se znam na badmintonu mimogrede čisto nevidno tako pokvariti, da še vsaj en teden nisem za ponovno igro in da sem sploh nagnjena k raznim heksenšusom.

Ne, dosegla sem čisto nov nivo v svoji bogati ponesrečenski karieri: zasedela sem se. Pa ne tako, ko sediš tri ure v kinu in te rit boli. Ali pa 6 ur na avionu, potem pa malo ne čutiš nog. Ali pa malo nerodno za računalnikom in je hrbet ves čuden. Ne. Jaz dejansko težko hodim, ker sem se včeraj med delom za računalnikom tako zvirala (saj se vedno), da me zdaj noro boli desni kolk. In kako sedim tole pišoč? Eh, saj mi ni pomoči. (Mimogrede, tudi ležanje ni ravko pis of kejk v vsakem položaju, o čem drugem sploh ne morem razmišljati.)

In tako ob pol treh zjutraj ždim tukaj. Zbudila sem se in začela ugotavljati, če se je stanje mojega kolka kaj čudežno izboljšalo, odkar sem šla spat. (Malo se je.)

Da sem se zbudila, je pa kriv nek Žile in globalno ogrevanje ozračja (če verjamete v to). Namreč... Ker je 7. decembra ob 2:33 zjutraj 12,3°C, imam seveda na stežaj odprto okno. In pred eno uro so se pod njim sprehodili trije mladci (sploh ne vem, zakaj sem določila, da so bili trije) in glasno govorili o nekem Žiletu. To mora biti en blazno kul tip.

In sem se tudi začela spraševati, kako izgleda nekdo, ki se mu reče Žile. Sem dobila fiksno idejo, da mora biti noro podoben enemu mojemu sošolcu iz gimnazije. In tega, da je temu sošolcu, kadar se je razkuril, vidno utripala vratna žila, sem se spomnila šele naknadno. Mogoče je bilo pa govora prav o njem?

torek, 05. december 2006

Vse je za nekaj dobro

Kolikor si želim, da bi že končno bila zima in bi se pošteno ohladilo, je pa po svoje fino, da se lahko 5. decembra peljem s kolesom, ne da bi bila zavita v dvajset plasti medvedjega krzna. Danes sem tako že prišparala pol ure. :)

ponedeljek, 04. december 2006

Mala bela bundica

Zadnji krik mode med srednješolkami?

Bile so tri. Imele so čisto enake frizure in strašno podobne bele bundice. Take, ki sežejo ravno nekje do ledvičk, imajo pa tudi kapuco, obdano s krznom (umetnim). Najprej sem pomislila, da so bile vse tri bundice enake. Ampak ne, vsaka je bila malo drugače prešita. Ko sem trojico srečala še kasneje, se je pogovarjala s še enim svojih klonov. Ta je sicer zavajal sovražnike z drugačno frizuro, ostalo je bilo pa enako.

Čudno prečudno.

Now that's a first!

A postcard from Albania. Excellent! It looks surprisingly pretty.

Thanks, Irka!

nedelja, 03. december 2006

Impromptu midi* blog meet

Na katerega nisem bila povabljena, sem pa vseeno prišla. Ha!

No, v glavnem, v svetlo opravljeni možicelj Had je že čakal pred Skalco, potem sem prišla jaz, sledili so Tomaž, David in Mitja. Prišla sta še Piškot in Baya, z največjo zamudo pa je priskakljal še Matej. Govora je bilo o marsičem, menda smo celo čisto malo sledili tudi dnevnemu redu, veliko opravljali osebo iks, ki je ne bomo klicali po imenu (še manj pa linkali), se ji je moralo pa včeraj blazno kolcati. Po zaključku uradnega dela dnevnega reda smo se vsi razen Davida spakirali v Piazzo, kjer smo nadaljevali z neuradnim delom srečanja. Kako je pogovor zašel na odpadle roke, bruhice in spolno življenje blogerjev, ne vem, ampak smo preživeli.

:)

* Zanimivost: prvi plenarni slovenski blog meet, ki se je zgodil pred več kot dvema letoma, je imel točno toliko udeležencev kot sinočnji navratnanosni. Stopnja prekrivanja: 25%.

sobota, 02. december 2006

Računovodstvo

Na Finskem sem si zapisala čisto vsak izdatek (in prejemek), vse je lepo zapakirano v eni Excelovi tabelici. En majhen košček je pa v enem zvezčiču in nekaj malega v telefonu. Vsega skupaj še nisem preučila in seštukala.

Se mi zdi, da je vse skupaj rahlo nesmiselno, če skoraj pet mesecev po vrnitvi ne vidim nobene potrebe po kakšnem konkretnem finančnem poročilu. Meh.

petek, 01. december 2006

Veseli december

Ojej, pa je tu. In že sem nabavila prvo darilno zadevo. Groza.

(Za iskalce naslova Božička ali dedka Mraza, ki priguglate do mene: beri tu!)

sreda, 29. november 2006

nedelja, 26. november 2006

Kriejtiv Komns

Tale moj blogec ima v sajdbaru, tam, globoko na dnu, že kakšni dve leti eno lepo sivo pravokotno slikico, kjer piše CC. To ne pomeni Canadian Club in moj blog, ne tako kot viski, lahko kupite kadarkoli in kjerkoli. No, celo v prosti distribuciji je, lahko pride celo v vaš nabiralnik (kot Žurnal, samo približno 100 % manj reklam je, pa tudi nabiralnik je e-sorte). V glavnem... Klik na tisto čudovito sličico radovednega bralca popelje na stran, kjer so zapisane podrobnosti o Creative Commons licenci, ki naj bi ščitila moje bložne stvaritve pred uporabo, kakršne si ne želim.

Težko sledim, kam zaidejo moje veleumne izjave in fotografije, in pravzaprav nisem nikoli veliko razmišljala o tem. Do prejšnjega tedna. Takrat se je na novonastalem blogu Verslaven v glavi pojavil moj kolaž mojih fotografij (vse je moje!), in to nekoliko predelan. Nekje v komentarjih na eno prvih objav na blogu je nekdo vprašal, od kod ta slika. Avtor bloga je šele takrat podal link in rekel, da upa, da nimam nič proti. V komentarju. Šele ko me je linkal, sem ta blog našla in celo dala dovoljenje.

Potem pa sem se spomnila na tisti CC link v sajdbaru. Klik in grem pogledat, kaj točno pravi (občasno je moj spomin kot švicarski sir):
Priznanje avtorstva. Pri uporabi dela morate navesti izvirnega avtorja na način, ki ga določi izvirni avtor oziroma dajalec licence.
Hm. Okej, ne vem, če sem kdaj omenila, ampak linkanje s strani, kjer se delo uporablja, bi se mi zdelo korektno. V konkretnem primeru torej kar z osnovne.

Nekomercialno. Tega dela ne smete uporabiti v komercialne namene.
V redu, mislim, da s Verslaven nihče ne služi.

Brez predelav. Dela ne smete spreminjati, preoblikovati ali ga uporabiti v svojem delu.
Ja. Tako torej. Preoblikovano. Primerjajte: original in predelava.

Pri vsaki uporabi ali distribuiranju morate uporabnike seznaniti s pogoji licence za to avtorsko delo.
Kje? Tudi tu bi zadoščal link. Vsaj meni. Od začetka.

Kateri koli od teh pogojev se lahko razveljavi, če za to dobite dovoljenje imetnika avtorskih pravic.
Kiks ali dobra volja z moje strani? Bolj slednje, ker me dejansko ne moti, če kdo moje delo takole uporabi. Ampak potem CC nima dosti smisla.

Kaj hočem povedati? To se sprašujem tudi jaz. No, poglejmo. V konkretnem primeru je bila nekaj ur kršena moja licenca. Pravzaprav je bilo čisto naključje, da sem tisti blog odkrila. Pa okej, sem dala dovoljenje. Bi mi bilo pa veliko ljubše, če bi me avtomatično linkali in/ali vprašali, če smejo moje delo uporabiti. Najboljši hec vsega skupaj pa je, da ima tudi kršiteljski blog CC licenco. Malo drugačno, pa vseeno.

V izogib dilemam ima tale blog še eno lepo lastnost: nekje precej pri vrhu sajdbara je moj lošč (emajl) in tam sem dosegljiva za vsa morebitna vprašanja. Pa še kar prijazna sem. Do zdaj nisem še nikogar pojedla!

Pa še tole: tale zapis nikakor ni uperjen proti Verslaven. Tam je prišlo do napake, ki se je precej po naključju hitro za silo zadovoljivo rešila. Zapis naj bo primer, zakaj je fajn, če se upošteva Creative Commons. Ali po domače: Kriejtiv Komn Sens - ju lajk, ju link, aj lajk.


(Matej ima pa CC licenco zato, ker jo imajo vsi blogi, ki so bolj kul od njegovega.)

APDEJT: Lepa beseda lepo mesto najde. V zadnji vrstici. :)

ponedeljek, 20. november 2006

Leto gre proti koncu

Zadnje čase veliko razmišljam o Finski. No, bolj o tem, kako sem bila jaz tam in vse to, kako je zdaj itd.

1. Se kdo spomni, kako mi maja kolesarjenje ni prav nič dišalo? Ahem, ta teden sem naredila skoraj 100 km. Ti hudič!

2. Seznam stvari, ki sem jih pogrešala in stvari, ki naj bi jih pogrešala zdaj. Še vedno bi imela tak tuš, kot sem ga imela tam, in res je fino, če je zajtrk že pripravljen, ko zjutraj dvigneš rit. Pa savna je super stvar. Testenine, mesto in badminton so mi pa res manjkali. Pa pogled na hribe (čeprav sem bila v tem času na samo enem izletku).

3. Pišuka, brskam po blogu za tole finsko polovico leta in... Madona, kako sem bila plodovita!

nedelja, 19. november 2006

Noč butastih sanj #48

Odpravljala sem se na Dansko, menda prostovoljit. V bistvu se mi ni dalo spet na pot. Pa sem se pakirala in spravljala. In se spraševala, zakaj grem spet z vlakom in se mi je še manj dalo. Potem sem se spomnila, da ni tako hudo, ker je prestopanje v Münchnu in Hamburgu čisto enostavno. Prav. Pa sem se spomnila, da v bistvu nimam karte. Okej, bom že menda nabavila. Ampak - kam sploh grem? Se je izkazalo, da nimam pojma. Potem sem se spomnila, da za prostovoljenje sploh nisem dobila potrdila, da sem sprejeta. Pa da se sploh nisem prijavila. Je bilo kar olajšanje, da mi ni bilo treba iti.

petek, 17. november 2006

Iščemo ideje

Zadnjič sem že omenjala skrivnega Božička. Moj obdarovanec je nek avstralski kerlc, o katerem ne vem nič, razen da izgleda, da se rad potaplja. Darilo mora biti čim bolj poceni (a ne ceneno) in čim lažje, ker gre stvar pač v Avstralijo, pa fino bi bilo, da bi bilo vsaj Made in Sončnastranalp.

A obstaja kakšen potapljaški koledar? Mayhem?

četrtek, 16. november 2006

Morala bi biti zaspana, a ne?

0:30 spat
7:16 lulat
8:15 vstajanje, čaranje v kuhinji in po računalniku
10:13 čaj in še marsikaj
12:00 na kosilo
13:30 posladek
14:00 počitek
15:08 se zavem, da je ura že precej
15:10 dogovarjanje o naslednji točki
15:30 od doma z manjšim ovinkom v kino
20:40 končno spet doma
21:30 pa na badminton
23:34 pišem tole, budna kot angora zajc

torek, 14. november 2006

Ena gorenjska

Hribolazci, ki skozi dolino Belce lazijo npr. na Kepo, niso nič več nič hudega sluteči - če si mislijo svoj izletek skrajšati in se raje malo dlje peljati z avtom, jim grozi, da se ne bodo več vrnili. (Fotografirali so pa moji roditelji. Ki so šli peš.)

ponedeljek, 13. november 2006

V trgovini

1. Za kupce: ko ste na vrsti pri blagajni, ne bodite presenečeni, ko morate plačati. Čas, da izvelečete svoje dragocene denarce iz najbolj skritih žepov z najbolj pokvarjenimi zadrgami, imate, ko prodajalka vleče vašo kramo čez čitalec črtne kode. Izkoristite ga!

2. Za prodajalke (in tistih nekaj moških primerkov te vrste): tekoči trak ima to lepo navado, da se premika. In to celo na vaš ukaz! To pomeni, da si lahko kramo požrtnih kupcev približate dobesedno na dohvat ruke, torej se vam ni treba stegovati dvajset metrov stran, da zagrabite zadnjo konzervo turistične paštete. Namesto tega lahko zelo priročno (no, bolj prinožno) potegnete trak malo naprej, pašteta je direktno pred vami, za pašteto pa se je, vidi, vidi! na traku naredil prostor za kramo naslednjega požrtnega kupca.

nedelja, 12. november 2006

Noč butastih sanj #47

Dobila sem dohodninsko odločbo. No, niti ne, dobila sem samo pildek, ki te čaka, ko ne moreš prevzeti paketa ali priporočene pošte. Na pildku pa je tudi pisal znesek, ki ga dobim nazaj. Takoj privlečem na dan svojo napoved in ugotovim, da je znesek par jurjev večji, kot sem računala. Gledam še v polje dividend, nekako misleč, da dobim tudi tisti davek nazaj. No, pa itak znesek potem ne bi bil pravi. Za kakšne zamudne obresti bi bilo pa to itak čisto preveč.

Pustimo se presenetiti. Menda real-life odločba pride v drugi polovici meseca.

sobota, 11. november 2006

Kibersorodstvo

Evo, moj KiberDedek ima blog!

BAR, sanje, pred-PMS (?) in dinamo

1. Včeraj sem čutila, kako mi skozi ušesa odteka IQ, ko sem gledala BAR. Pa nič nisem razumela, še najmanj pa to, kako lahko to kdo redno spremlja. Priznam pa, da sem danes pogledala, kaj je dil z eno od "tekmovalk" (ki jo celo bežno poznam).

2. Ob 0:40 sem se zbudila noro tečna (mislim, da nekaj v zvezi s sanjami). Šla sem lulat in se zjutraj zbudila veliko boljše volje.

3. Volja je cel dan nihala. Ali obstaja kakšen pred-PMS? Ali se temu reče samo biti ženskega spola?

4. Moje kolo je staro kakšnih 12 let. V bistvu luči na njem nisem nikoli uporabljala, večino časa sem bila sploh prepričana, da dela samo zadnja. In lo and behold, danes zaradi pozabljivosti (opa, pozabila "mobilno" zadnjo lučko) zaženem dinamo (do 3. razreda OŠ je bil to zame zgolj in samo športni klub, potem pa športni klub z neumnim imenom). In je vse štimalo. Spredaj bela, zadaj rdeča luč. Da o kresnički (z Leninovo sliko!) na taški ne govorimo.

četrtek, 09. november 2006

Noč butastih sanj #46

Pekla sem čokoladno skutno torto. Ta del še ni butast. Tudi uspela je zelo lepo. Še nismo pri butastem delu. Vse vmes pa je bilo vrhunsko. Ni čisto jasno, ali sem se po čudežno razširjenih kolesarskih stezah tam med živalskim vrtom in Vičem vozila s kolesom ali sem tekla, ampak premikala sem se blazno hitro. Z mano so bili še vsaj trije, od tega dve osebi ženskega spola, ki sta v zabaviščnem parku (jep, tam je bil) na vsak način hoteli na en beden vrtiljak. Sta bili čisto evforični, ko sta se vrnili. (V tem času je nekdo še čofnil v vodo v nekakšni čolnarni.) Na koncu sem le videla ta famozni vrtiljak. Bila je okrogla dila, mogoče pet metrov v premeru, ki je stala na vrtljivem podstavku. "Vožnja" je izgledala tako, da se je vse skupaj obrnilo največ dvakrat. Ampak, opa!, v tem času se je "upravljalka" te strašne naprave peljala okrog vrtiljaka za krmilom nakupovalnega vozička (enkrat). Posebni učinki in to.

Tako. Iz najbolj normalnih sestavin dneva skuham butaste sanje. Sploh ne rabim delfinov.

sreda, 08. november 2006

Znak usode?

Torej. Po zelo dolgem času me (čisto nežno) zagrabi neka volja do pisanja diplome. Prav. Odprem ustrezni fajl. In takrat se mi Sven upre. Ga resetiram, medtem pa se volja izgubi v neznano. (Sem pa zdaj stvar še enkrat odprla. Da ne bo ob naslednjem napadu volje kakšnih težav.)

torek, 07. november 2006

Mali naslov sprevrženca

Plan je bil, da pokličem, če je sploh še kakšna karta za katerega od treh filmov frej. Računala sem mogoče na enega, največ dva. In končam z vsemi tremi. Zdaj bo samo še treba dvigniti rit in iti po te karte.

ponedeljek, 06. november 2006

Skriti deda Mraz

Na forumukjerimamčistoprevečobjavčepravzadnjidveletiprecejmanj se gremo letos skrivnega Božička. Torej dobiš naslov od nekoga in mu pošlješ kakšno fino darilce. In nekdo drug, čigar identitete naj ne bi poznal, pošlje tebi. Za primerno izbire daril je priporočeno tudi spimpati profil. Enivej... Lani smo se šli isto. Neki dami sem v Kanado poslala dve klobki volne in bila je navdušena (namreč dama, ne volna). Sama pa nisem dobila nič. Najprej mojemu skrivnemu Božičku (ki ni več skrit, berem pa tudi blog) ni zneslo pravočasno poslati darilca. Potem sem šla na Finsko in sem omenila, da nimam dostopa do kuhinje. Božiček (Američan) se je odločil, da nima smisla, da mi darilo pošilja takrat. Septembra je rekel, da mi lahko pošlje zdaj. In čakamo. In čakamo. In čakamo. (Kot tudi dohodninsko odločbo.)

četrtek, 02. november 2006

Po naše

Evo, pred kakšnim tednom dni sem inštalirala OgnjenoLisico 2.0 in vse gre prav lepo. Danes sem prilimala še spelčeker za slovenščino in angleščino (slovenski mi je ravno podčrtal besedi "prilimala" in "spelčeker") in zdaj smo na konju. Nč več lublanščine end bed ingliš.

In other news: butaste sanje me nemoteno zabavajo še naprej in danes so bile napol v angleščini (brez spelčekerja). Danes sem prvič peljala na sprehod svoj novi zimski koc in imela sva se prav lepo. Aja, pa Borisov predhodnik, ki se zdaj imenuje Sonja (drugače Sony DSC-P72), je popravljen. Slava Odjemalcučokoladnetorte!

torek, 31. oktober 2006

Noč butastih sanj #45

Okej, skoraj deset ur spanja pač ne more miniti brez butastih sanj. Tokrat ni bilo neke zgodbe, pojavljal pa se je San Francisco (nikoli bila), pot v Los Angeles, od koder naj bi se po pol leta prostovoljenja vrnila domov (toliko o evropski prostovoljni službi), Traudi, moja po rodu avstrijska gostiteljica iz Seattla, ki je imela zdaj nenadoma neke slovenske korenine in kup služinčadi v vili v SF, ter Angelina Jolie. Pa pot med SF in LA je izgledala kot kakšne Murgle. Se pač malo sprehodiš.

petek, 27. oktober 2006

High

It could be that giant cup of cocoa I had with my breakfast.
It could be all those lovely happy endomorphines after a good game of badminton.
It could be that my boy is coming back today.
It could be the coconut experiment I'm conducting in the kitchen.
It could be a part of that rollercoaster called PMS.

I'll just enjoy it, I guess.

Accidental

Photo Friday's challenge for this week is 'accidental':

sreda, 25. oktober 2006

Sezona mandarin

V bistvu se je zame začela že prejšnji teden, zdaj pa se je razrasla v obsesijo, ki pa k sreči ne bo trajala več kot en teden oz. dokler ne naletim na kakšno posebej pečkato oranžno kuglico. Na srečo ima PaurSut™ (to je naš lokalni zelenjadar, ki, odkar se je vrnil s poletnih počitnic, naokrog hodi v obleki, opaženi pa so bili tudi hozentregerji) kar veliko zalogo in celo nekaj izbire. V glavnem, zdaj me je samo zdravje in rumene roke.

Hmm, v bistvu mi je jasno, od kod PaurSutu™ obleka. Moje količine mandarin vsekakor niso poceni...

nedelja, 22. oktober 2006

sobota, 21. oktober 2006

Butaste sanje

Že zadnjič sem omenila, da zadnje čase prav pridno sanjam. Tudi Irka mi je potem omenila, da ona jeseni veliko sanja. Je to povezano? Ima kdo kaj povedati na to temo? (Prej sem intenzivnost sanj povezovala z luninimi menami oz. mesečnim ciklusom, ampak zdajle pa to traja že skoraj cel mesec.)

sreda, 18. oktober 2006

Ene tri

1. Badminton po več kot enomesečni pavzi rezultira v musklfibru. Auva, moja rit.

2. Če je Rožnik popoldne poln nadebudnih maratoncev, je PST dopoldne poln mamic z vozički.

3. Te hladne dni v zavračanju zimskega koca hodim naokoli oblečena v aro - sem vsa pisana. Menda pa ni prehudo.

Tragedy!

Time to stock up on chocolate, methinks. And now there's even a semi-valid excuse: Chocolate prices to jump.

Link via the fabulous (well, in this case not so fabulous) Hoohoo.

torek, 17. oktober 2006

Noč butastih sanj #43

Bila sem v precej veliki učilnici s še kar nekaj vrstniki. Imeli smo odprta okna. Zunaj je prav pošteno snežilo. Pred okni se je pojavila skupina (ogromnih!) medvedov. Nekateri so jih hoteli božati, ampak smo kaj hitro pozaprli okna. Okna so bila bolj ruske sorte: lesene deščice, pri robu katerih je pihalo. Le tu in tam je bil kakšen del iz stekla. Medvedi so bili še kar tam in gruntali smo, kako bomo šli domov, ne da bi jih srečali. Sem ugotovila, da moram jaz del poti peš (ker sem namreč stanovala na svojem finskem hribčku, bus je pa peljal samo do vasi), in sem prav zavidala tistim iz Lahtija, ker naj bi bilo to blizu. Hudiča, to je kakšnih 600 km stran od mojega kucla. Le kje smo bili?

Zanimivo, kako pridno sanjam te dni. Včasih so se te ekstrabutaste sanje pojavljale le nekaj noči na mesec, zdaj pa kar ves čas. Hm.

APDEJT: Pogledala sem vremensko napoved za Malomestonepredalečodmojegakucla: vsak čas bo res sneg.

ponedeljek, 16. oktober 2006

Look, it's me!



More at Klemen's.

Jao meni

Zbudim se iz butastih sanj s heksenšusom v hrbtu, Šifrerjem na radiu in Petro Kovič takoj za njim. Če bi bilo to prejšnji petek (trinajstega), bi postala še vraževerna. (Mimogrede: Petra je pisno veliko manj nadležna. Celo berljiva. Petra, lepo te prosim, da se preusmeriš v pisoče novinarstvo. Hvala.)

nedelja, 15. oktober 2006

Noč butastih sanj #42

No, seveda so bile tudi tokrat butaste, ampak je vsaj jasno, kako so se vse traparije prikradle v mojo bučo. V iskanju nekih uradov (nekaj sličnega temu, ampak menda je bilo povezano z mojim avtom, ki ga nimam) sem prišla do blaznega nakupovalnega centra, kjer je bil po Tamarinih pripovedovanjih tudi zelo fajn frizer, za katerega se od zdaj naprej ne bo več potrebovalo gesla (ampak centrifuzna se tokrat ni pojavila kot nastopajoča v sanjah in tako tudi ni imela čopkov in obrite glave). Ja, torej v tistem centru itak nisem imela namena iti k frizerju, sem pa našla neko bajno čokoladno trgovino, skozi katero je bil potem prehod v špecerijo. In jaz sem se v nasprotju z zdravo pametjo (kajti sanje so sicer res zgled ratia in realen odsev sanjačevega življenja) podala precej naravnost v špecerijo. Krneki.

četrtek, 12. oktober 2006

Spavica

Odkar sem v nedeljo(?) zvečer gledala dokumentarec o narkolepsiji, sem ves čas zaspana. Okej, čisto naključje, ampak lahko bi se šla pa hipohondra in šla svoji zdravnici težit, da me dajejo napadi spanja.

nedelja, 08. oktober 2006

Menda sem en malček trčena

1. Ob vsakih lokalnih volitvah podrobno preučim vse kandidatne liste za Mestni svet in za Svet četrtne skupnosti Trnovo. Okej, lahko bi rekla, da želim biti obveščena volivka, ampak bolj drži to, da sem firbčna in gledam, pri kateri stranki je kdo iz soseske. Zanimivo. (Zabavno je tudi, da pri določeni listi, katere imena se ne spomnim, poiskati se mi ga pa tudi ne da, pri delu kandidatov napišejo preprosto samostojno. Pa kako na nekaterih listah kandidirajo cele družine.)

2. Že nekaj časa se mi je cefrala kožica ob nohtu levega kazalca. Spet se je izkazalo sekundno lepilo.

sobota, 07. oktober 2006

Krogla

Med večje uspehe prejšnjega (ne iztekajočega se) tedna je vsekakor sodila odprava na najvišji vrh Prekmurja, 418 m visoko Kuglo. Čeprav šerpa Odjemalecčokoladnetorte (pa kje najdejo ta imena?!) genetsko ni alpska duša, sva vzpon oba zmogla brez dodatnega kisika. Povzpela sva se po nevarni Kostanjevi smeri, ki zahteva veliko pazljivosti in koncentracije, še posebej na strmem zahodnem grebenu. Sestop je potekal po nekoliko bolj priljubljeni Smeri traktorjev in avtomobilov, ki se z vršaca spusti malo bolj proti vzhodu. Alpinista sta ob vrnitvi v bazni tabor sporočila, da se morda po tem najnovejšem drznem podvigu po malem že spogledujeta s severno steno Rožnika, po krajšem predahu pa mogoče celo s Šmarno goro.

Razgled na Goričko s Kugle

četrtek, 05. oktober 2006

Čas leti in to

Po dolgem času sem bila danes spet na faksu. Res bo čas, da diplomiram: od študentov ne poznam nobenega več, kar me ne preseneča, pa tudi profesorji se me ne spomnijo več (kar je v primeru mentorja za diplomo celo dobrodošlo).

torek, 03. oktober 2006

Blogosfera

Keks in Vidmar se zmenita* za kategorizacijo blogov na si.blogs in juhej, ta veseli opravek nekako pristane pri meni. Trenutno sem približno na tretjini in izmozgana do konca. Pa ugotavljam, da čeprav velike večine vseh teh blogov sploh ne spremljam, niti nič kaj dosti ne zamujam.

* taka je moja interpretacija, ki je lahko seveda zgrešena

nedelja, 01. oktober 2006

A la prochaine!

My time as a guest blogger has come to a close and BeeBee should be back any day now.

Mini sock monkey says, "Welcome back BeeBee!"

petek, 29. september 2006

četrtek, 28. september 2006

Javni promet alias javna stala

V bistvu obstaja zelo enostavna formula. Za to, kaj me vedno maksimalno spravi v slabo voljo. Ce se obetajo hudi nalivi, ki se potem v ranem jutru tudi zgodijo, tako da ze v postelji vem, da bom primorana uporabiti javni prevoz, takrat je dan ze vnaprej pokvarjen. Redkokdaj se zgodi, da bi voznja minila brez kaksnih cudnih pripetljajev, brez zamud, brez ... Vedno je nekaj. Nikoli avtobus ne pelje tako, da ne bi opazil. Da bi mestna pokrajina drvela mimo tebe, ti pa bi v miru bral, opazoval ljudi ... To je pac nemogoce. Zaradi vecih razlogov:
  • vecina soferjem misli, da je ravno takrat najprimernejsi cas, da izzivijo svoje sanje po voznji formule 1
  • vsi potniki morajo opraviti vsaj en telefonski klic oziroma svoje polifonicne melodije zaigrati se drugim
  • vsak avtobus odpelje vsaj enemu zamudniki, ki je najveckrat starejsi clovek
  • soferji enostavno uzivajo, ce ti lahko zaprejo vrata pred nosom
  • takrat ko se ti najbolj mudi, bo imel avtobus najvecjo zamudo
  • ceprav si preprican, da takrat MORA peljati avtobus in da vedno pelje, se to v danem trenutku ne bo zgodilo
  • avtobus je edini mozni javni prevoz v Ljubljani
  • placevanje dragih adrenalinskih paketov je nesmiselno, ko pa lahko ze s 190 tolarji dozivite neprimerno vec
  • prijazni soferji so izumirajoca vrsta
  • zadnji avtobus nikoli ne pelje, takrat kot bi moral, ampak pet minut prej
Zato javni prevoz, ce ravno ne padajo preklje z neba, uporabljam le izven Ljubljane - zeleznica do rodnega kraja in pa v tujini, se najraje v Nemciji ...

Kje so alternative? In predvsem, kje je toliko denarja, da jih bodo uresnicili?

Nasvet gledalke

To je nasvet gledalke Greysa paru, ki se sele uvaja v serijo.

"Rada bi te opozorila na mogoce stranske ucinke.

1. (pojavi se s 15% verjetnostjo) mozno je, da nikomur od vaju prvi sus ne bo vsec, kar privede do tega, da bosta dilerka in ena njena malo bolj diskretna spremljevalka, delezni graj in zgrazanj in posledicno tudi ne vec zmenkov z vama.

2. (pojavi se s 65% verjetnostjo) mozno je, da bo tebi sus "cist mem", t. pa "ful lustn", kar lahko posledicno privede do locenih interesov in manjsih konfliktov v druzini (na primer, kako preziveti vecernih 42 ali 84 minut), v skrajnem primeru tudi nekuhanja kosila sicer vestne zene, zmanjsanja spolne aktivnosti ali celo vecno umazanih cunj.

3. (pojavi se z 20% verjetnostjo) obema bo seveda vsec. upam, da se v tem primeru zavedata, da bosta vsako popoldne po sluzbi komaj cakala, da prizgeta televizijo, da bosta nekoliko pridobila na tezi in malo zmanjsala na telesni aktivnosti, da bo stanovanje vedno umazano, in da ko bosta prisla do tretje sezone, da bosta ugotovila, da so tisti, ki snemajo izredne pocasnele, saj proizvajajo le en del na teden. v vmesnem casu pa ne bosta vedela, kaj bi sploh se lahko na tem planetu delala drugega, kot gledala stare dele, ki jih sicer znata ze na pamet.

zato vama svetujem, da se enkrat premislita o vajinem das eksperimentu, saj menim, da se zadeva sploh ne more resiti pozitivno.
"

p.s.: Objavljeno z dovoljenjem.

Ever the idiot

I had another funny dream last night. Funny odd and funny haha.

I dreamt that George W. Bush was taking some important political figure on a tour of very dangerous area. Everyone was carrying rifles to protect themselves but Bush, the southern gentleman that he is, carried both his and his guest's rifles in the same hand. You know, for easier access. :P They walked by a guard who needed a secret password from them and Bush couldn't remember what it was. The guard rolled his eyes and waved them through anyway, seeing as it was the president, and then Bush exclaimed, "Alligator! Alligator!" and beamed proudly that he finally remembered the password.

(This is the kind of dream that happens after watching the news and then three hours of Band of Brothers.)

sreda, 27. september 2006

Noč butastih sanj, hoohoo style

Slept awfully last night but managed to have lots of dreams anyway. Here's a sampling:

1. I caught up on Stoo's blog, although as far as I know he doesn't have one in real life. It's been a while since I've been in contact with him and in my dream his blog entries ended around the last time we did chat. Anyway, the funny bit was that in his profile pic he had a massive mullet. Stoo, if you're reading this please don't ever grow a mullet. It did not look attractive on you. :P

2. The river in the town I was in had swelled and the current was moving dangerously fast. I spotted a dog on a piece of wood being carried away by the water in the middle of the river and I felt really sad for it. Then a bigger piece of wood floated by with 4 or 5 dogs on it but they were too far away for me to save. Later on this same group of dogs came by the same spot (it was a dream, logic is irrelevant :P) and I tried again to save them by throwing out a long rope for one of them to grab but no luck. Thankfully, a rickety raft appeared in the river with a person on it who was saving the sudden masses of dogs floating on planks of wood in the river.

3. Something to do with BeeBee although what exactly I don't remember anymore.

4. A recurring dream of mine. I looked out the back window of my house and saw a plane flying low overhead, tilting side to side like it was out of control. I saw it roll over so that it was upsidedown and then lost sight of it before hearing a loud crash. I ran to the front of the house to see what had happened and to make sure my parents hadn't left yet for their early morning trip to the movies to see Forrest Gump. They were fine, asleep in the living room, actually, and the plane was more or less fine, too. It had crashed across the street but was upright and intact and there were already neighbours outside running to help the people who were sliding down the plane's emergency slides. I remember thinking that all those recurring dreams of mine about planes crashing across the street had finally come true, and then I woke up.

Advertising Space

Maybe its official, maybe its just so that certain people will always stay in your heart no matter how much damage they have already made in your life. In your soul ... In your goddamit way of living ... They just wont go away ... No matter what you do, no matter how far away you go.

Listening to this song of RW because of the melody, because of the words ... oh hell, because of everything ...

There's no earthly way of knowing
What was in your heart
When it stopped going
The whole world shook
A storm was blowing through you

Waiting for God to stop this
And up to your neck in darkness
Everyone around you was corrupted
Saying somethin'

There's no dignity in death
To sell the world your last breath
They're still fighting over
Everything you left over
...

And
No one learned from your mistakes
We let our profit s go to waste
All that's left in any case
Is Advertising space

Through your eyes
The world was burning
Please be gentle
I'm still learning
You seemed to say
As you kept turning up

They poisoned you with compromise
At what point did you realise
Everybody loves your life
But you ahahh ...

Kje so nase ladje?

Spet bo treba popisati, kje plujejo/bodo plule nase ladje:
  • M. se seli na Nizozemsko, bolj ali manj za stalno,
  • K., J. in O. se vracajo v Dresden, samo za eno leto,
  • T. gre v Gradec na Socrates Erasmus,
  • D. se sonci na egiptovskih plazah,
  • B. je v daljnji dezeli Prekmurje,
ostali nesrecniki pa uzivamo bodisi v Ljubljani bodisi na domaci, rodni grudi ...

p.s.: Aja, sem pozabila, da sta S. in Š. na Kubi ...

First there were Blue Racers ...



... a project group in the fourth year of study and then ...

then they got Oskar ...

ponedeljek, 25. september 2006

Greys Anatomy vs. Scrubs

Ok, slej ko prej bi prislo do posta, ki bi vseboval besedo Greys. Zacensi novo sezono mi je BeeBee posredovala 5 sezon Scrubsov. Prvi pogled me ni blazno navdusil, ker je nekako... Hm. Cuden?! Ze tako so v GA vsi junaki premaknjeni, ne da bi se sploh trudili. V Scrubsih se stopnjujejo vso rec, da jih naredijo se bolj "prsekane". Ker je bil prvi vtis dokaj mlacen, sem preskocila kar na peto sezono, kjer je stvar ze bolj zanimiva. Mogoce je kriva tudi kvaliteta piratske (Im not deeply proud of it) kopije, ki ni ravno vrhunska, mogoce ...

GA zaenkrat se vedno prednjaci. Kaksno pa je vase mnenje?

Hoohoo pops a cherry (again!)


It's been such a long time since I've really tried doing something new that new cherries have grown where the old ones used to be. Well, I'm proud to announce that I am once again able to pop a cherry in front of BeeBee's loyal readers. This weekend I've taken up a new hobby - knitting! After a brief period trying to teach myself to crochet I was afraid I'd end up hating knitting and coming out of the lesson cross-eyed, but so far so good. The first time wasn't painful at all and my teacher even complimented me on my "manual dexterity". ;)

I'm looking forward to learning even more. :)

nedelja, 24. september 2006

The Answer Is No. Still...

Vsak mesec se spomnim na to, da bi bilo prijetno kdaj kaj napisati v svoj blog. In deliti s svetom. Ker bi mogoce komu kaksna stvar dejansko koristila. Prav tako se vcasih prija izpovedati. Svoje obcutke, svoje tezave. Dobiti povsem drugacen pogled na problem, ki se zdi neresljiv. Po drugi strani pa je lepo imeti svoje zivljenje, dalec stran od spleta, kilo in mega bitov. Tisto, skrito pod odejo in izziveto v naravi, ne na spletni strani. Seveda se da oboje prav v redu skombinirati, vendar se ponavadi ustavi pri casu ... Edini pametni rek, ki vedno in povsod drzi. Cas je denar ... zato zaenkrat le gostujem ... Kar mi povsem zadosca.

Lepo je biti spet z vami.

sobota, 23. september 2006

Prvi jesenski dan

Bil je en tak mini-reunion s faksa (s priveski). Lisca je padla, nekako pa mi je uspelo pozabiti Borisa (to je moj fotoaparat), tako da nimam slikovnih dokazov. Ja bilo pa prav luštno, čeprav se datum že kar konkretno pozna, sploh ko se sonce malo skrije.

petek, 22. september 2006

Kdo ve?

Menda je tisti člančič izšel. Se mi pa ne sanja, če so uporabili kaj mojih blodenj. Si upa kdo priznati, da bere Cosmo?

We're hiring!

I'm off to foreign lands on Sunday afternoon and I'm looking for someone to look after MSCB while I'm away (a week or so). Guest blogger gets my eternal gratitude, not to mention all that fame and fortune I'm showered with daily.

Let me know if you're interested!

Girl

Photo Friday's challenge for this week is "girl":

sreda, 20. september 2006

Učinkovitost

In to že zgodaj zjutraj. Ker sem se spet zbudila ob 6:30, sem se do 7:20 že podučila o urejanju obveznega zavarovanja za občane brez prihodkov (recimo za študentko, ki čez nekaj dni izgubi status). Ob 8:00 sem že poklicala pristojno uradnico, da mi je potrdila, katere papirje potrebujem, ob 8:15 sem bila že na poti in ob 9:30 že doma (pa sem vmes naredila še nekaj ovinkov, recimo čez trgovino).

Zdaj razmišljam, da bi posesala sobo.

ponedeljek, 18. september 2006

nedelja, 17. september 2006

Joj, kakšen dan...

Čaj: padel (več kot eden).
Vroča čokolada: ena.
Zelenjavna župica: bila.
Kolesarjenje: juhu, konec pred dežjem!
Budna: še par ur, če bo šlo.

četrtek, 14. september 2006

Spešl ofr

Samo danes! V čaju si privoščite še nekaj trdih delcev kdovečesa!

(Imamo nove števce za vodo, kar nosi svoje začasne posledice.)

nedelja, 10. september 2006

Jaz, jast in jest

To je mogoče sicer bolj tema za Piškota, ampak vseeno. Razumem, da ima kdo več blogov, ki se vsebinsko pravzaprav ne prekrivajo. Zakaj bi pa nekdo imel kar tri (3) bloge, ki so si vsebinsko zelo podobni, pogosto celo identični, mi pa res ni jasno. Dvomim, da gre za testiranje različnih brezplačnih blogišč.

Nič ne sme iti v nič

Ura je osem, suče se mi Norah Jones (ob koncu pisanja že Barenaked Ladies), malček sem zaspana (danes sem prvič v 22 letih, kar živim tukaj, ugotovila, da cerkev cinglja za mašo tudi ob 6h*), kofetek sem že spila, v kuhinji pa mi vzhaja kruh, ki se mu bo od zdaj naprej reklo kruh iz ostankov. No, ostanka sta bila samo dva (koruzna moka in sezam), ampak ime mi je jako všeč. V njem je še mešanica rženih, ovsenih in ječmenovih kosmičev, polnozrnata in bela pšenična moka ter bučna semena.

Skoraj popolno nedeljsko jutro je tole. Še lepše bi bilo, če bi tole recimo pisala na kakšni sončni verandi.

* Vseeno se mi zdi, da je to novost. V luči prenove, ki jo doživlja trnovska cerkev zdaj še od zunaj (notranjost so prenavljali pred nekaj leti, ko so menda pri maši povedali, da bi bilo primerno, če bi vsaka družina prispevala 100.000 SIT), se mi ne bi zdelo čudno, če bi bilo več mašnih terminov pravzaprav namenjenih zbiranju sredstev. Ampak kdo bi vedel, mogoče je pa kaj prazničnega. Moja verska izobrazba pač temelji zgolj na inštruiranju verouka za tretji razred, biblija je pa pekovske sorte.

sobota, 09. september 2006

Dva meseca

Pred dvema mesecema sem se po pol leta na Finskem (okej, vmes je bil še dopust v Ameriki in skok na Švedsko) vrnila v očetnjavo. Najprej sem rabila celo večnost, da sem prišla k sebi. Prvo jutro doma sem se oblačila celo uro, ker sem imela toliko izbire. Julijski vročinski val me ni ganil - celo prijal mi je, saj sem se končno malo pogrela. Tudi Sven je začuda povsem nehal s popadki.

Finske pravzaprav ne pogrešam. Ni mi všeč, da s tako hitrostjo pozabljam tiste drobce finščine, ki sem jih spotoma nabrala. Morda pogrešam nekatere sodelavce. Vsekakor pa ne pogrešam dela. Vem, da imajo denimo ta teden neznansko gnečo in prav res sem vesela, da me ni tam. Najbrž so za večerjo ribe in krompir. Okej, priznam, da so bili zajtrki super.

Lepo je tu pri nas. :)

Menda še zadnja bohinjska za nekaj časa

četrtek, 07. september 2006

Cukerpekerska dilema

Evo, o tem pa ne vem čisto nič. Vse moje znanje o peki tort iz nule izvira iz bibilije, ki ji sledim do črke (razen pri nekaterih kruhih in kdaj pri količini čokolade). In biblija vedno reče, da je treba speči vsako plast torte posebej. To pomeni, da imam dva tortna modela (pa bi pogosto potrebovala tri, ampak trije ne grejo naenkrat v pečico, zato to nima smisla). Torej... V kratkem se mislim spet lotiti karamelne torte in študiram, da bi biskvit spekla kar v enem šusu in ga potem prerezala. Tako ali tako ni kaj posebej rahel, zato najbrž ne bi smelo biti hujših težav, pa če sem še tako nerodna. Slabost peke v dveh kosih je, da se pri konkretnem biskvitu zelo dvigne sredina, ki se ob ohlajanju ne posede nazaj.

Moje vprašanje: ali kdo pozna prednosti in slabosti peke bisktvita v enem kosu oz. v več kosih?

Sicer bom pa stvar itak sprobala. ;)

sreda, 06. september 2006

Alo, svojat!

To rečem sebi. Res se ne spodobi, da mine dan brez posta, če ravno ne potujem in mi gostujoči blogerji ne zatajijo. Torej... Ni lepo, da me komarji ožrejo septembra. Sploh tisti, ki si je hotel prisvojiti mojo levo nogo, je bil zoprn in bi mirno konkuriral finskim vrstnikom.

Ker sem izpustila popoldanski počitek, me zdaj že močno vleče v mižule. Sem si določila, da je ob 21h že čisto spodobno, če se odklopim od sveta. Mislim, da bom prehitela celo svojo častno nečakinjo. Hm, torej še ura in pol. Veke postajajo težke, sanjski svet je vse bolj sanjski...

*budna*

ponedeljek, 04. september 2006

nedelja, 03. september 2006

Topšop

Ponavadi je TopShop stvar, ob kateri hitro preklopim program. A ne tokrat! Danes sem se zvijala od smeha, ko sem gledala reklamo za tale čudežni napihljivi kavč. Žal je internetna predstavitev odločno preskopa. TV različica nam pove, da je npr. ogled filma v dvoje na tem kavču še bolj romantičen. Jaz si pa samo predstavljam, kako se zašvica v rit.

sobota, 02. september 2006

Reševanje blogerja Keksa

Lani so reševali Humarja iz Pakistana, letos Križnarja iz Sudana. Predlagam, da naslednje leto v kakšni zakotni državi v težave zaide kakšen bloger. Po možnosti vsaj malo junaško (in neumno). Ker je Keks po nekaterih interpretacijah guru, vsekakor pa promotor slovenske blogosfere, predlagam, da ga določimo za prostovoljca in pošljemo v Molvanijo ali kaj takega, kjer bi ga obtožili recimo kraje zobnih protez. Ko bi ga si.blogs skupnost rešila, bi se vrnil kot narodni heroj. Kdo je za?

:)

Popoldanska malica

Ravno sem se slastila z zadnjimi oblizki špekulas sladoleda iz Anike in gruntala, kako bom blogala o tem najnovejšem odkritju božanskega statusa, ko je bilo sanj konec in zadnje kapljice sladoleda so kanile na koleno. Čista potrata!

četrtek, 31. avgust 2006

Zgodnja jesen

Hudiča, saj se niti obleči več ne znam. Flis zvečer skoraj malo premalo, čez dan čisto preveč. Potem zapiha, spet zebe. Na soncu bi bila lahko v kopalkah. Potem se usedem na kolo in po možnosti še malo zašvicam. Eh. Ampak na sončku je pa res lepo.

sreda, 30. avgust 2006

Danes sem

- kupila nove čevlje (rdeče)
- srečala sošolko iz gimnazije in prav lepo poklepetala z njo
- oprala za cel stroj perila (ne vem, od kod mi toliko)
- spala 9,5 ur :)

ponedeljek, 28. avgust 2006

Dezek pada, dezek gre

Ni ga cez dez, ki zacne padati, ravno ko se dobro vrnes z izleta. Ga
imam pa na sumu, da bo vztrajal (in se se krepil) do mojih vecernih
prostovoljskih dolznosti (in Keks, kolikor se to hecno slisi,
<i>ni</i> oksimoron).

*zeh*

nedelja, 27. avgust 2006

Ha!

Nikoli povsem neomrezena! :)

Pozabila sem, kako lepa je Ljubljana v nedeljo zjutraj, ko se bolsjak
ravno zbudi, prvi turisti prilezejo na plano, jaz jo pa s soundtrackom
v usesih maham na stacion. Bohinj drugace v svoji standardni vremenski
podobi, seveda pa ne manjka niti casovna guba, v katero se vsako leto
z veseljem ujamem.

Odjemalcu cokoladne torte: ce bo slo tako naprej, se bos moral
preimenovati, kajti ime bo cista laz! Mogoce bo bolj primerno Lacni
ali kaj podobnega. :D

Ni bilo časa

Preveč dogaja, da bi pisala. Jutri odhajam za dva dni v Bohinj. Bodite pridni in nikar ne izvajajte kakšnih plesov za dež (ne, ne grem kampirat, pa vseeno).

torek, 22. avgust 2006

Noj!

Evo, tudi noji so doma v Ljubljani. No, da jih je moč srečati marsikje po Sloveniji, ni več posebna novost, ampak tale, na katerega sem naletela danes, je bolj miniaturne sorte. Pa dvomim, da sproducira kakšna jajca. :)

nedelja, 20. avgust 2006

Any takers?

Dear Friend,

I Dr. Edmund Reeds; staff of metropolitan and Allied Bank, Nigeria, have a business proposal for you.

On June 6, 2002, a foreign mining consultant/contractor with the
National mining corporation, Paulo Garcia made a numbered time [fixed] deposit for twelve [12] calendar months, valued at us$25,000, 000.00 [twenty five million us dollars] in my branch. Upon maturity, l sent a routine notification to his forwarding address but got no reply. After a month l sent a reminder and finally discovered from his contract employers, the national mining corporation that Paulo Garcia died from an automobile accident. On further investigation, l found out that he died without making a [WILL] and all attempts to trace his next of kin were fruitless.

I therefore made further investigation and discovered that Paulo
Garcia did not declare any kin or relation in his official
Documents, including his bank deposit paper work in my bank. This sum us$25,000,000.00 is still sitting in my bank and the interest is being rolled over with the principal sum at the end of each year. According to our National Law, at the expiration of five [5] years, the money will revert to the ownership of the government, if nobody applies to claim the funds.
Consequently, my proposal to you is that l would like you to stand as the next of kin to Paulo Garcia so that the fruits of this old man's labors will not get into the hands of some corrupt government officials, this is simple, l will like you to provide immediately your full name, address, brief profile of you including your telephone and fax numbers so that an attorney will prepare the necessary documents and affidavits which will put you in place as the next of kin.

We shall employ the service of an accredited attorney for the drafting and notarization of the [WILL] and to obtain the necessary documents and of probate/administration in your favors for the transfer. A bank account in any part of the world which you will provide will then facilitate the transfer of this money to you as the next of kin/beneficiary. The Money will be paid into your account for us to share in the ratio of 60% for me and 40% for you. There is no risk at all as the paper work for this transaction will be done by the attorney and my position as the branch manager of my bank guarantees the successful execution of this transaction. lf you are interested, please reply immediately via email address below.

Upon your response, l shall then provide you with more details and
relevant documents that will help you to understand the transaction. Please observe utmost confidentiality, and be rest assured that this transaction would be most profitable for both of us because l shall require your assistance to invest! my share in your country. If you are interested, please send your reply to my private email address:
edmundreeds04@yahoo.es

Regards,

Dr. Edmund Reeds.
Metropolitan and Allied Bank
Mobile: +234 803 384 8734
Email: edmundreeds04@yahoo.es

Povzetek tedna

- moralno-etična tuhtanja (rešena)
- štirikrat badminton
- ravno prava mera dojenčkastih opravkov za častno teto
- presenetljive debate (in razmišljanja...)
- ena torta, ena runda kruhkov, ena runda palačink, eno pranje, več kot en zalit balkon, pomita cela Himalaja posode
- kofetkanj za izvoz
- diploma... eh.

sreda, 16. avgust 2006

Noč butastih sanj #41

Delala sem v neki pisarni, kjer v bistvu nihče ni nič delal. Nekdo je pogruntal, da tudi jaz v bistvu ne počnem nič, in me zašpecal nekemu nadrejenemu. Ta je imel glas in stas Stojana Auerja in mi je najprej povedal, za kaj naj bi bila zadolžena - menda nekakšno urejanje pisarn in pripravljanje sestankov. Pa sem se obrnila in mu pokazala, da sem pripravila pisarno za sestanek. Torej sem nekaj različno velikih miz postavila skupaj v neko brezoblično neravno površino, ki je zasedla 80% pisarne). In je Auer rekel, da okej, potem gremo pa lahko tekmo gledat.

Takrat sta se prikazala dva študenta, ki so ju imeli zaposlene, in tista dva sta celo nekaj delala. Pa sem se pogovarjala z enim, da jaz pridem tja zkodaj zjutraj samo zato, da sem plačana za več ur. Nato pa sem hotela malo na zrak stopiti in tam so me zahaklali trije z nekakšnim sodnim pozivom. Nekdo me je zašpecal, ker nič ne delam. Sem se samo smejala in gospe iz trojice sunila še marelo (pa sem jo tudi vrnila).

Tistega, kako sem odkrila še enega neznanega storilca v nekakšnem blaznem kriminalnem dejanju, ne pišem, ker se ne spomnim, kaj točno je bilo.

torek, 15. avgust 2006

Layers are in!

I think. Not that I really follow fashion. But the soles of my feet seem to - at the moment, they are sporting several blisters in more than one layer. Style galore!

nedelja, 13. avgust 2006

What brings you here?

vroče zgodbe (posebej popularne poleti)
mednarodni vlak do moskve, mednarodni vlak za moskvo (iz Ljubljane približno 48 ur s prestopanjem v Budimpešti)
what can I do with "used teabags" (erm)
osebni podatki (jih imam)
bi ki ni (aha)
busty (riiight)
nogavice, free (I wish)
tabu teme (ne glih)
zgodbe (okej)
čokolada (80. stran!)
clitoris, ukraine (there must be one or two there)
bolezen (ljubezen?)
krst (ne vem, jaz sem antikrist)
fredy miler note (oh dear flying spaghetti monster/invisible pink unicorn!)
življenjska priložnost (aja?)
my hoohoo (perverts!)
recepti za čokolado (mislim, da sem svojo nalogo na Zemlji opravila)
maid apron (still have it)
peko flake recipe (kaj?)
isce suznja (kdo?)
"razredni blagajnik" (išče online priročnik? ne izgubljaj denarja in ne zalagaj, pa bo!)
maid wearing apron pics (none here)
is my BO ok (probably not)
fuk v živo (tuki ne)
čokoladno čokoladna torta (vsake toliko, ja)
what present to give to a slovenian grandmother (from Canada... I don't know!)
porno filmi ki jih lahko gledaš na internetu (www.xtube.com? absolutely NSFW!)
dostava cvetja (tudi to sem že počela, ja)
nikolaj pečenko (ahja)
čokoladni mousse (mogoče kdaj)
dolgčas (lepo, da to pripelje do mojega bloga...)
seminarska naloga- drejček in trije marsovčki (lenoba lena, preberi pa napiši!)
navodila za my * (kaj?)
monstruosus boobs (not mine)
beebee boobs (ok, I have them, I admit)
iskat avto v ukraine (pojma nimam...)

Noč butastih sanj #40

Snežilo je. In to prav konkretno. Ja, zdaj in tukaj.

Na srečo so moje sanje samo občasno preroške...

četrtek, 10. avgust 2006

Zakaj bekapiramo

Ker, kot se je nekoč izrazil Keks, v navalu kreativne energije vse zbrišemo. Moj, moj Lexi. :)

Noč butastih sanj #39

1. S Svenom sva bila pri Š. in Š. je dobila preblisk, da mi lahko na Svenu pokaže nek video, ki ga ima na CD-ju. Zakaj tega ni mogla na svojem računalniku, ne vem. Vem pa, da sem enkrat že sanjala, da Sven tega CD-ja ne mara. Ravno ko sem tokrat vzela ta CD v roke, sem se pa zbudila.

2. Hoohoo in Si. Namreč da sem šla jaz k njima v London. Si me je prišel iskat in potem sva jo peš mahnila proti domu. Nekje na poti naju je pričakala Hoohoo polna daril zame. Jaz sem seveda pozabila tisto skromno darilce, ki ga imam za njiju. (Mimo njive, danes v resnici prideta v Slovenijo.)

3. V nagradni igri sem zadela avto. Sicer je bil šele neka tretja nagrada, ampak je bil to en luštkan avto, zraven sem dobila še za prvih 50.000 km bencina. Avto sem odpeljala kar z razstavnega prostora, ampak nekje na poti do doma sem se pa tudi z avtobusom vozila (s sedemko, če koga zanima). Aja, avto je bil zlate in črne barve. Stajliš, ni kej.

sreda, 09. avgust 2006

Tale je sicer od včeraj, ampak...

Pozvoni zvonec, grem odpret.
Gospa običajnega videza in srednjih let: Je gospa doma?
Jaz: Zakaj pa?
Gospa običajnega videza in srednjih let:Mi pa v vašem bloku izvajamo meritve sevanja pa...
Jaz: Ne, pri nas pa nič ne seva, hvala.
In zaprem vrata.

Hudiča. Trije mobiteli, dva do trije računalniki, TV in pamet v glavi nas bojo obsevali še naprej.

Manjšina

Skupina preb., ki se po raznih znakih (narodnost, jezik, vera, rasa itd.) razlikuje od večine preb. istega območja. V največ primerih večina teži asimilirati m. Dosedanja zgodovina je pokazala, da izkoriščevalski razredi nočejo in ne morejo rešiti manjšinskih problemov. Da bi ohranili svoje privilegije, jih celo razpihujejo. Ustava SFRJ vsebuje zelo napredne rešitve manjšinskih vprašanj, ki kažejo, da je manjšinska vprašanja sposobna reševati le napredna socialistična družba, za narodnostno manjšino uporablja izraz narodnost, te pa imajo v SFRJ enake pravice kot narodi.

iz tretje izdaje Leksikona Cankarjeve založbe Geografija, 1985

torek, 08. avgust 2006

Note to self 8/2006

When you email a document to yourself for safe-keeping, don't be surprised when you see there's one new email waiting for you immediately afterwards. You've just sent it to yourself!

ponedeljek, 07. avgust 2006

Bling-bling


Apparently my not-so-new-but-not-old-either shoes are bling-bling. See?

Ugibajmo z BeeBee #9


a) Od kod je ta reč? (Odgovor poznam.)
b) Kaj bi to bilo? (Odgovorov milijon.)

Pa se odrešimo muk: stvar je iz Gruzije. Menda je miniatura nekakšne tradicionalne čepice. Meni pa še vedno bolj izgleda kot pokrivalo za malo večja jajčka.

nedelja, 06. avgust 2006

Dej tole mal spimpej

Preparations for si.blogs meet 2k7

Generični kruhki

Torej za tele iz prejšnjega posta.

Sestavine:
700 g bele moke
30 g svežega kvasa (od oka)
pol žličke sladkorja
ena žlica soli
topla (a ne prevroča!) voda
še nekaj moke
5 žlic olivnega olja

Postopek:
Moko hop v skledo. S kuhalnico narediš jamico, noter nadrobiš kvas. Zraven daš še sladkor in zaliješ z nekaj vode in iz tega narediš gladko zmes. Aja, menda naj se kvas ne bi bratil s kovinskim orožjem, tako da priporočam plastiko ali les. No, to zmes potem pokriješ z moko z roba sklede in pustiš kakšnih 10 minut. V tem času moka na vrhu razpoka ali pa se celo gladka zmes razlije ven.

V ne preveliki količini vode raztopiš sol. Primešaš moki. In mešaš. Če je vse skupaj še vedno presuho, dodaš vodo. Če je premokro, moko. Ko se ti zdi, se zadeve lotiš z roko. To lahko sicer na mizi, ampak jaz kar v skledi (čim manj stvari umazat!). Načelno naj bi bilo testo precej mehko, vseeno pa mora iti brez večjih težav od rok(e). Na tej točki dodaš olivno olje in ga dobro "vtreš" in pridno mesiš naprej, dokler se ti pač da. Ampak je vse nad 15 minut precej nesmiselno in čista potrata časa in moči.

Testo v skledi pokriješ s čisto krpo in če se da, postaviš kam na toplo (ampak ne pretiravaj!). Pustiš vzhajati 30 do 45 minut. Potem preluknjaš testo, da pade skupaj, a ne mesiš. Razdeliš na primerno velike kose in razporediš po pekačih. Pustiš še kakšne pol ure, da kruhki malo vzhajajo.

Hop v pečico pri 225°C. Pečeš 15 minut in vmes na vsakih 5 minut poškropiš z vodo. Ko pridejo iz pečice, jih zaviješ v krpo. Naj bi pomagalo, da je skorja hrustljava, ampak meni to še ni prav uspelo. V vsakem primeru pa uživaš v slastnih hlebčkih.

sobota, 05. avgust 2006

I rock!

Noč butastih sanj #38

Dva kosa:

1. Nekdo mi je dal neke nove slušalke (ali nekaj podobnega) za računalnik. Stvar v bistvu ni delala, je bila pa v precej veliki škatli, kjer je bil tudi bonus: miška. Ta je izgledala skoraj kot moja (torej ferrarirot), samo kakšnega pol centimetra manjša je bila. In sem pomislila, kako trapasto, da sem pred enim mesecem kupovala svojo, ko sem zdaj to dobila zastonj.

2. Nisem našla svojega telefona. Vedela sem, da je nekje v sobi (moji, ampak je itak izgledala čisto drugače). Nisem ga mogla najti, saj kljub polni bateriji (to sem si pa le zapomnila) ni spustil zvoka. Panika je bila, ker bi morala nekoga poklicati. Dva dni kasneje sem se končno dokopala do telefona (pojma nimam, kako) in poklicala tega človeka, ki je namesto pozdrava najprej težil, zakaj sem rabila dva dni. Eh.

petek, 04. avgust 2006

Moje uho je lahko USB vhod

Rabila bi eno spominsko kartico, ki bi si jo zvečer zataknila recimo za uho. In potem bi ta kartica beležila bistre ideje, do katerih pridem, ko poskušam zaspati (okej, ni treba čisto vsega). Sinoči sem se recimo spomnila dveh z diplomo povezanih stvari (ena je reč, ki je ne smem pozabiti omeniti, druga pa verjetno zelo primerna rešitev problema neobstoja podatkov), kar nekaj stvari, ki sem jih potem pozabila (uporabno, kaj?), in enega totalno random dogodka izpred treh let, ki bi ga mogoče lahko kdaj blognila.

Če sem si toliko zapomnila, kdo ve, koliko sem pa pozabila, a? Še dobro, da kdaj kar vstanem in vse te blodnje kar takoj zapišem.

sreda, 02. avgust 2006

O mojem najdražjem Svenu

Za neposvečene: Sven je moj najljubši (pa tudi edini) laptop. Čez dober mesec bo star eno leto in takrat se mu izteče garancija. Na Finskem je bil pogosto precej bolehen. Par mesecev mu ni pasalo, da je bil priklopljen direktno na štrom, potem mu ni pasalo, če ni bil na štromu. Skratka, ena cela muhasta žival je bil in sklenila sem, da ga po vrnitvi v očetnjavo odpeljem na pregled k stricu serviserju, ki bi moral biti še zastonj. Vrnila sem se, Svena pa še nisem dala k dohtarju. Izgleda namreč, da se poba boji dohtarjev in je čudežno ozdravel, kajti že cel mesec dela, kot je treba.

Zdaj pa samo napol resno vprašanje: tam daleč na severu se je rahlo mešalo tudi mojemu MP3 playerju, ki ga pa zmede tudi letališki rentgen. Bi lahko kaj podobnega matralo Svena? Namreč severne geografske širine pa magnetno polje in to? (In ja, priznam, da dejansko nimam pojma, o čem govorim, zato brez nesramnih komentarjev.)