sobota, 19. november 2005

Noč butastih sanj #12

Nekaj čez peto zjutraj se sredi strašno bebastih sanj obrneš v postelji. Roka, ki si jo imel pod blazino, je zaspala. No, to je mogoče premil izraz. Recimo, da je v komi. Je ne čutiš, ona pa ne čuti tebe. Ko jo je treba torej izveli izpod blazine, moraš zato uporabiti drugo roko. Sledi oživljanje, ki je še napol v bebastih sanjah kar napor, a vendarle uspe. Rezultat: malo čez peto zjutraj si buden, kot bi bilo vsaj štiri ure kasneje.

Aja, pa še sanje:
Odločena sem bila, da bom šla turno smučat na Grenlandijo. Celo neke flešbeke sem imela, ko je folk smučal po asfaltu in so od robnikov na smučah letele iskre. Torej... V polni opremi (pancerji, smuče, neka lahka bundica) sem tako zapustila stanovanje (pete vezi sem imela odpete, da je bilo bolj zabavno), mama mi je dala še kakšnih 100 SIT v kovancih (ja, res!), odskakljala sem po stopnicah (in niti malo čudno se mi ni zdelo) in potem v vhodu čakala sneg. Ne vem, ali sem mislila kar peš tja na sever, ampak samo malo me je skrbelo, kdaj bo sneg. Pa v vhodu bloka mi je družbo delal sošolec iz osnovne šole (ki drugače živi v sosednjem bloku), ki se je odpravljal na skrajni sever Norveške. Vsaj na zemljevidu je bilo tako videti.

Ni komentarjev: