nedelja, 30. oktober 2005

Noč butastih sanj #11

Z vlakom smo se peljali iz vzhodne smeri proti Ljubljani. Pot je bila dolga kakšni dve uri. Sedeži so bilo kot v avtobusu, torej malo na tesno. Sedela sem zraven nekoga, ki sem ga poznala, ampak ne vem, kdo je to bil. Pred nama sta sedela neka ženska, ki sem jo menda poznala (mogoče Irka), in moški, ki ga je ona poznala, jaz pa ne. V nekem trenutku sem se presedla nekam drugam, kjer sem pisala v svoj potovalni dnevniček (hudiča, dobro bi bilo, če bi pogruntala, kaj sem razmišljala, bi utegnilo biti uporabno!). Ko smo prispeli v Ljubljano, je snežilo, vlak je bil popolnoma zasnežen. Stopila sem z vlaka, potem pa spet nazaj, saj se je začel premikati - v tisto smer, iz katere je prišel. Nič mi ni bilo jasno, ostali potniki pa so bili povsem mirni. Spet smo se vozili celo večnost, imela sem neko idejo, da gremo do Trbovelj. Pa smo se končno ustavili nad neko cesto čisto blizu WTC-ja (ljubljanskega, ki menda sploh ni več to, ali pač?). Tam smo spet obrnili in se vrnili v Ljubljano. Ko smo se že ustavljali, sta se moški in ženska pred mano poslavljala in izkazalo se je, da se v resnici sploh ne poznata.

V Ljubljani (ki ni bila več zasnežena, ampak indijanskopoletna), sem šla potem proti mestu po Resljevi. Zdi se mi, da je bila z mano Elodie, Francozinja, ki sem jo spoznala na Danskem, srečala pa še potem na Islandiji. Imeli sva rjavega dobermana, ki pa ni bil najin, pač pa od nekoga, ki se je ravno vrnil v Ljubljano in naj bi hodil proti nama. Pes je navdušeno skakal in lajal, ampak Elodie se ga je bala. Začuda se ga jaz nisem (čeprav bi se v resnici najbž že podelala v hlače), tako da sem prevzela "nadzor" nad njim.

Interpretacija?

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

glih ta prav štof za Ruglja

BeeBee pravi ...

Hja...