ponedeljek, 31. oktober 2005

Jamranje

Boli me glava, nekaj me boli ena od stegenskih mišic, pravkar sem se šla najbolj čuden telefonski pogovor v življenju pa en mejl v francoščini sem dobila. Samo slednje se mi zdi, da je dobro, ampak čakam, da mi Hoohoo prevede. Bah!

nedelja, 30. oktober 2005

Hudiča!

Zebe me kot psa. Če bi zdajle hotela igrati badminton, bi ga bolj slabo. Spati tudi najbž ne bi mogla. Ne morem tipkati, ne da bi naredila milijon napak. Fizično sem zdrava. (Anonymous bi mi najbrž predpisal vsaj lobotomijo, če ne še kaj bolj drastičnega, recimo kaj v smeri evtanazije, ampak to nima veze s trenutnim stanjem.)

No, sama vem, kaj mi fali, rešitev pa še iščem. Močno upam, da jo najdem, in to hitro.

Noč butastih sanj #11

Z vlakom smo se peljali iz vzhodne smeri proti Ljubljani. Pot je bila dolga kakšni dve uri. Sedeži so bilo kot v avtobusu, torej malo na tesno. Sedela sem zraven nekoga, ki sem ga poznala, ampak ne vem, kdo je to bil. Pred nama sta sedela neka ženska, ki sem jo menda poznala (mogoče Irka), in moški, ki ga je ona poznala, jaz pa ne. V nekem trenutku sem se presedla nekam drugam, kjer sem pisala v svoj potovalni dnevniček (hudiča, dobro bi bilo, če bi pogruntala, kaj sem razmišljala, bi utegnilo biti uporabno!). Ko smo prispeli v Ljubljano, je snežilo, vlak je bil popolnoma zasnežen. Stopila sem z vlaka, potem pa spet nazaj, saj se je začel premikati - v tisto smer, iz katere je prišel. Nič mi ni bilo jasno, ostali potniki pa so bili povsem mirni. Spet smo se vozili celo večnost, imela sem neko idejo, da gremo do Trbovelj. Pa smo se končno ustavili nad neko cesto čisto blizu WTC-ja (ljubljanskega, ki menda sploh ni več to, ali pač?). Tam smo spet obrnili in se vrnili v Ljubljano. Ko smo se že ustavljali, sta se moški in ženska pred mano poslavljala in izkazalo se je, da se v resnici sploh ne poznata.

V Ljubljani (ki ni bila več zasnežena, ampak indijanskopoletna), sem šla potem proti mestu po Resljevi. Zdi se mi, da je bila z mano Elodie, Francozinja, ki sem jo spoznala na Danskem, srečala pa še potem na Islandiji. Imeli sva rjavega dobermana, ki pa ni bil najin, pač pa od nekoga, ki se je ravno vrnil v Ljubljano in naj bi hodil proti nama. Pes je navdušeno skakal in lajal, ampak Elodie se ga je bala. Začuda se ga jaz nisem (čeprav bi se v resnici najbž že podelala v hlače), tako da sem prevzela "nadzor" nad njim.

Interpretacija?

sobota, 29. oktober 2005

Unintentional shopping expedition

, 1× (no, not shoes), and 1× .

Guess what cost the most?

Noč butastih sanj #10

Pravzaprav je bilo jutro, radio na nočni omarici je že igral. In so (zares) spraševali folk, v kateri (edini) evropski državi ne prestavljajo ure. Toliko sem še bila budna, da sem slišala en kup napačnih odgovorov, hkrati pa sem v sanjah že klicala na radio. Je pa moj telefon nekaj štrajkal. Na zaslonu se je nekaj izpisovalo, jaz pa sem bila (še vedno v sanjah) preveč jutranje slepa in nisem mogla prebrati, kaj piše. No, v tem času je na radio v resnici poklicala tudi poslušalka s pravilnim odgovorom, jaz pa sem utonila globlje v sanje, kjer sem staršem razlagala, kako me je tisti kup napačnih odgovorov razjezil in zbudil.

V budnem stanju pa res ne bi pričakovala, da bi folk to kar tako vedel, no!

petek, 28. oktober 2005

Another private message from a stranger

[BeeBee's forum handle]
Hellaciously pretty one
A storm in a teacup
Or a langorously lazy Sunday

A day in the park
Fond memories and dreams
On a sunny day
On that grasses knoll
Where misgivings pass away
And more bad poetry
(hopefully) induces adequate lunacy

[stranger's forum handle]

Delicate

Photo Friday's challenge for this week is "delicate":

Noč butastih sanj #9

Mularija iz bloka, med njimi tudi jaz, je posedala pred blokom. Zasedba je bila tista izpred 15 let, ampak smo bili že odrasli. Od nekod je nekdo privlekel nekega res majhnega in čisto nebogljenega kužka. In sva se s sosedo [ki ni soseda že 13 let, če se ne motim] odločili, da bi ga bilo mogoče le pametno spraviti h kakšnemu veterinarju. Okej, jaz letim še nekaj gor v stanovanje. Moji so se ravno spravljali jest, bili tečni, ker nisem nič povedala, kje sem [kako to, da me brat ni videl, ko je prišel?], brat je kuhal, na mizi so bili pa neki strašno nobel krožniki. Meni se je malo mudilo in sem se spomnila, da imamo v špajzi neke pasje brikete [to je celo res]. Sem jih poiskala in pogruntala, da je kužek najbrž dehidriran, zato sem hitro še narezala eno jabolko na krhlje [pa saj ni papagaj!]. Sedla sem za mizo, kjer mojih ni bilo več, bila pa je soseda s kužkom. Tudi ona je pomislila na dehidracijo in je kužka futrala z breskovim kompotom [ki sem ga včeraj res jedla]. Aja, niti na kompot niti na jabolko ni ravno trzal. Je bilo pa konec, preden sem poskusila z briketi.

Bi kdo interpretiral?

Uf...

Spet na Leonarda Cohena tripam. To ni zdravo (pa če je gospod še tako fajn).

sreda, 26. oktober 2005

It's the little things

I've got seven new pairs of socks!

*bounces off walls almost as if on caffeine high*

Mission: Possible

You bought a 310 g container of Pingvin salt liquorice in August 2004. It's now close to its expiration date. Your mission, should you choose to accept it, is to eat the remaining 60 g (rough estimate) salt liqorice by the expiration date, that is 3rd November.

Can I do it?

torek, 25. oktober 2005

Pa še nekaj nepovezanih stvari

Tale bo spet v točkah, ker nimam štofa za en cel post na eno temo.

1. Svet je grozljivo majhen. Danes sem bila znova opozorjena. Pa saj ne vem, če je to slabo, samo čudno je pa res...

2. Heksenšus, ki sem ga omenjala v četrtek, še zmeraj ni čisto popustil. Vseeno se pa veselim nocojšnjega badmintona, kot da že vsaj en teden ne bi igrala.

3. Enkrat kmalu se moram resno spraviti in si nabaviti kar konkretno količino novih nogavic. Imam samo še nekaj parov, ki so čisto brez lukenj.

4. Zdajle jem meni precej ljub jogurt s karamelo in delci karamele (pozor: stran lahko užali marsikateri estetski čut!).

5. Čudni dnevi so tole. Š. je rekla, da se zdim tako skrivnostna. Sebi se ne zdim. Me pa dela živčno, če ima najboljša prijateljica občutek, da kaj prikrivam. Hm.

6. Finci so še naprej čisto neuporabni. Pred kakšnim tednom sem jim poslala mejl, če moram še kaj urejati zdaj, pa niso še nič odgovorili. To bo še hec - bodo presenečeni, ko se jim bom prikazala na vratih.

7. Sicer sem pa včeraj dobila fin mejl z Norveške. Sem že skoraj pozabila, da sem pisala K. Z njo sva se namreč nekaj menili, da bi mogoče tam enkrat spomladi spravili pod streho Svalbard (štart malo bolj severno kot predvideno), ampak najbrž ne bo nič. Se pa kuha nekaj v Helsinkih okrog prvega maja. Bomo videli...

8. Presenetljivo malo manj težim.

sobota, 22. oktober 2005

četrtek, 20. oktober 2005

Spet nekaj nepovezanih stvari

1. Evo, spila sem svoj kofetek. Mater, pasal je, bi najraje še enega. (Brez skrbi, ne bom.) Zdaj čakam, kaj se bo zgodilo, kdaj bom postala vsa bouncy. Zaenkrat nič ne kaže na to, sem preveč slabe volje. Bah!

2. Včeraj me je v vrat usekal skrajno zoprn heksenšus, tako da ne vem, če bi bila danes sploh sposobna igrati badminton. No, ni dileme, ker danes Irka praznuje rojstni dan in rekreacija odpade.

3. Fotka s sobotne trgatve (slikal A.):



4. Zadnjič mi je uspelo naštrikati tako grdo oblekico za moj novi telefon, da je niti ne morem dokončati. Nove se mi ne ljubi začeti, zato bo telefon tako kot pogosto jaz v prevelikih oblačilih.

5. Fotoaparat mi ga že prav pošteno serje. Kje je bogat in radodaren stric, ki bi mi kupil novega, preden grem na Finsko?

6. Danes pa kar jamram, kaj?

sreda, 19. oktober 2005

Obmesečnica

Danes minevajo štirje tedni, odkar sem v Algajoli na severozahodu Korzike pri zajtrku popila svojo zadnjo kavo. Ne, nisem čisto zares nehala (bilo je bolj slučajno) in na Finskem se ji gotovo ne bom mogla upreti. Te dni razmišljam, če bi si kdaj mogoče vseeno dovolila kakšen dopoldanski kofetek. Ne bi me bilo konec...

Note to self 30/2005

When you want to make a chocolate cake, it is a good idea to actually have chocolate.

Sanje: They're back!

Ne vem, ali zaradi mojega naključnega brskanja po arhivu tegale bloga, kjer sem srečala dosti Sanj, ali zaradi drugih stvari. Bi se reklo, da se nadaljujejo čisto drugače, kot so se prej končale, kar ni dobro.

torek, 18. oktober 2005

Please vote

Traditional Chocolate Cake (seems simple enough, looks great) or Best-Ever Chocolate Sandwich (a bit more complicated, uses an obscene amount of eggs, looks fabulous, would be like giving my sister-in-almost-common-law a heart attack for her birthday)?

UPDATE: Best-Ever Chocolate Sandwich it is! Well, making a test cake tomorrow. Can't give an experimental cake as a present, can I? :P

ponedeljek, 17. oktober 2005

Torta!

Kako naj resno delam, ko pa moram tudi izbrati, kakšno torto bom naredila ne-svakinji za rojstni dan? Kakšen predlog (namreč za torto, ne moje delo)? Je en nesramen pogoj: po možnosti naj ne bo preveč čokoladna. Uf, zdajle se blazno težko upiram brskanju po bibliji.

UPDATE: Rešeno! Čokolada odobrena. :)

nedelja, 16. oktober 2005

Certain people better not look #7



Photo taken by my dad.

Seznami mojega vsakdana

Zadnje čase pišem na kupe seznamov. Imam celo določeno, kaj gre na listek katere barve. Zaenkrat še nisem vsega zamešala. Je pa fin občutek, ko pogledam npr. bel listek in ugotovim, da ga lahko vržem stran, ker sem vse opravila. Seveda pa se ne morem znebiti občutka, da sem kaj pomembnega pozabila napisati na seznam. Sploh ko imam še v glavi vzporeden seznam, ki se samo delno prekriva z listki.

sobota, 15. oktober 2005

En hribček...

Zdaj zdaj me ima kruta roka iztrgati iz varnega zavetja mesta in me prestaviti med plebejske trte v okolici Krškega.

Alo, gremo!

četrtek, 13. oktober 2005

Souvenirs from Pisa

I got one of those yesterday. Erm, not passing any judgement, but two of my regular readers [please note how I'm protecting their privacy] have already commented:
Oh my God. It looks like it was carved out of corn and then set on a block of tofu!
and
*puke*
What do you think:



One of the two aforementioned regulars also presented me with these two links: Leaning Tower of Pisa (I find the "used" condition slightly worrying, or maybe that's just my impure mind) and Italian Pisa Souvenir Incence (sic) Stick Holder (exactly the same as my souvenir, only tackier).

Now, where should I put this thoughtful present?

Gruntam...

Hudiča, zdaj naj mi pa kdo to razloži: v zadnjih dneh (ali tednu) mi velik del ne-regular prometa ustvarijo ljudje z vsega sveta, ki pridejo sem ali sem. In kako pridejo do mene? Menda preko Google Images, ampak kaj iščejo? Sama se nisem našla nikjer na prvih straneh zadetkov; priznam pa, da se mi prav daleč ni dalo iskati.

No? Kdo mi lahko to pojasni? ß? Kdo drug?

sreda, 12. oktober 2005

Dodgy

Weird stuff going on just outside my window. Spanish is spoken. One Spanish guy (top three buttons on his shirt undone), two Slovene - one nervous and a bit lost, one calm and confident and speaks some Spanish. Wait, sounds Italian. (Designer?) clothes in the car boot. An older guy in the passenger seat. Smoking, well-dressed. Euro. Giorgio Armani. Avion. Words I do understand. Deal? No deal? Suit? Coat?

Nope, no deal? Wait, deal? Nervous guy out of the picture. Went to get money, it seems. Confident one is 21 years old. Geez, they're talking thousands of Euros! Well, it was 1500 something, and I doubt it's SIT.

Or maybe it's all just my imagination.

(Hm, should I even be posting this?)

Finski seznam

Že maja sem začela, zdaj gre pa bolj zares. Seznam stvari, ki jih moram urediti glede odhoda na Finsko:

• izvohati, kakšen je zdaj, ko so me sprejeli, sploh nadaljni postopek (že delam na tem) MENDA ZDAJ SAMO ŠE ČAKAM
• pooblastila staršem (banka, pošta, davkarija) DELAM NA TEM
• urediti status na faksu (learning agreement, priporočilno pismo in izpolnjen formular za podaljšanje statusa) JUHU!
• z mentorjem se malo bolj temeljito pogovoriti o diplomi *ahem ahem*
• narediti vse izpite (razen enega?) ZADNJEGA SE POČASI LOTEVAM
• EU birokratske zadeve (da bo dnar!) ZDAJ NI VEČ V MOJIH ROKAH
• enkrat jeseni primerno zožati zimsko garderobo TUDI NA TEM DELAM
• urediti logistiko selitve na sever za pol leta (najbrž v sodelovanju s Finci) UF! SAJ BO...
• telekomunikacijska infrastruktura - tulifon? laptop? telepatija? ŠE TELEPATIJA SKORAJ ZRIHTANA
• pobrati naročila za severnojelenčkove zrezke A.?
• narediti razpored obiskov iz Slovenije KOMAJ ČAKAM!
• ponovno vzpostaviti stike s Finci, ki jih poznam VEČINOMA UREJENO, A ŠE DELAM NA TEM
• nabaviti oblačila tipa dolge gate in podobno
• izdelati podroben seznam za pakiranje in razmisliti, če in katere bolj pomladanske stvari mi bodo poslali od doma, ko se vreme tam gori na severu malo odtaja
• Kaj še?

UPDATE:
• nabaviti slovar!

torek, 11. oktober 2005

Uporabnost starih zapiskov

Pripadam struji, ki ne meče stran zapiskov, pridobljenih skozi leta študija. No, vsaj do diplome. In danes se je tretjina zapiskov izkazala za še kako uporabne: pol metra zapiskov (če jih zložiš na kup) je namreč čez noč ravno lepo zravnalo CD, na katerem je še kako uporaben drajver za moj DVD pekaček. To, kako sem CD najprej zvila, je pa druga zgodba...

Zelena rdeča rumena - malo drugačen semafor

Skozi okno vidim drevo. Pojma nimam, kakšno drevo to je (vaj iz botanike se komaj spomnim), vem pa, da je bilo še pred točno enim tednom listje tega drevesa povsem zeleno. Naslednjega dne so začeli rdečeti (tole besedo sem morala preveriti v SSKJ) listi na koncu ene veje. In potem vsakega dne podobno na novi veji. Prehod na jesensko garderobo je hiter in kaj kmalu bo takole.

ponedeljek, 10. oktober 2005

Divji korziški psi

Enkrat so že bili omenjeni, zdaj pa je na voljo boljši slikovni material. Naj o teh psih povem kaj več.

Gre za posebno sorto psa obićnega, ki je zelo značilna za Korziko. Canis corsicus savagis je lahko kakršne koli velikosti ali pasme/pasem. Bistveno je, da v bližini nima lastnika in se prosto giblje po vasi/mestu/Flying Spaghetti Monsterju za ritjo. Najti ga je moč povsod: spečega sredi ceste, nadlegujočega nič hudega sluteče turiste, lajajočega na prestrašene turiste, z zvončkom okrog vratu marširajočega po vasi. V veliki večini je nenevaren, celo prijateljsko razpoložen. Seveda pa obstajajo izjeme, s katerimi ni priporočljivo češenj zobati. Nekatere, večinoma velikomestne različice so napredovale do te stopnje, da dajejo vtis, da imajo lastnika (po domače: so na štriku), ampak to je samo za zavaravanje neprijatelja. Divji korziški pes je in ostane - divji! (Tudi ko ga samozvani lastnik za oprsnico dvigne čez lužico na cesti.)

Juhu!

Malo sem pozabila, da ta mesec dobim še septembrsko štipendijo. Ampak zdaj je pa res konec for the foreseeable future. Žigec, fajn si bil, čeprav si bil daljnega leta 1995/96 nepravično skopuški.

nedelja, 09. oktober 2005

sobota, 08. oktober 2005

Nostalgija? A nisem še malo premlada?

Ripam kup CD-jev in na vrsto je prišel eden, ki sem ga veliko (preveč?) poslušala pozimi 1999. Sam po sebi ni kakšna vesela reč, me je pa vseeno prav razveselil. Nisem pričakovala. Hehe, pa še komad, ki me je najbolj ruknil, je referenca na mojega ljubega Leonarda Cohena. Evo, ugibajte!

petek, 07. oktober 2005

Note to self 28/2005

Do not wash your light-coloured bras with dark ones. Not even handwash. Not even in cold water. Not unless you hate them or want camouflage bras.

Nekaj nepovezanih stvari

1. Danes sem dokončno razpakirala. To ni kakšen poseben rekord, saj sem kdaj potrebovala že tudi več kot en teden, kdaj pa tudi samo pol ure, je pa v vsakem primeru dobrodošlo in dobro zame.

2. Pred enim letom me je bilo 15,5 kg več kot danes.

3. Wagnerjeve opere imajo zelo pozitiven vpliv na mojo učinkovitost.

4. Danes sem dobila prvi MMS v življenju.

5. Ta vikend pečem! (UPDATE: Ali pa ne.)

Five

Photo Friday's challenge for today is "five":


Les Cinq Moines

sreda, 05. oktober 2005

Pa poglejmo...

Korzika je bila cel safari. Opažene so bile naslednje zveri:
divji korziški psi (večinoma miroljubni);
• ostrorogate korziške krave proste reje (miroljubne, a se rade skrivajo v temi);
pisani korziški prašiči (občasno vsaj navidez mešani z divjimi; miroljubni);
bogomolka tipa "certain people better not look" (miroljubna);
strašanskorogate ovce (miroljubnost nepreizkušena);
Korzičani (nekateri vsekakor nemiroljubni);
• prepeličke na žaru (v tej obliki zelo miroljubne);
• nemški avtoštoparji (miroljubni, a zelo neprimerno opremljeni);
• ze đerman spajz (miroljubni, a nekateri očem zelo neprijetni);
• turistični kič (občasno resen napad na moj niti ne prav izostren estetski čut);
uporni turisti (v primerjavi s Korzičani skrajno miroljubni);
• kanadsko-ameriško-maroško-rusko-francosko-kitajsko-indijansko-modrokrvni klošar (zabaven in miroljuben).

torek, 04. oktober 2005

Spopadi divjih plemen

V torek, 27. septembra, so korziški mornarji v znak protesta proti privatizaciji francoskega ladijskega prevoznika SNCM ugrabili sicer prazen trajekt te družbe. Sledila je skoraj filmska akcija francoskih komandosov, ki so mornarje pozaprli, ladjo pa odpeljali v mornariško oporišče v Toulonu.

Toliko sva z Matejem precej po naključju izvedela pred prihodom v Bastio. Od tu naprej sva se zanašala le na lastne oči in ušesa. Za komentarje se s kurzorjem zapelji čez sliko.

V znak podpore zaprtim mornarjem so bila blokirana vsa pristanišča na otoku, menda pa tudi letališča. Sledile so vsakodnevne mirne demonstracije.



V soboto so bili izpuščeni še zadnji mornarji, kar je sprožilo navdušenje v Bastii. V istem času pa se je uresničila tudi Matejeva napoved: pred prefekturo (nekakšen sedež departmajske vlade) se je zbrala skupina francoskih in tujih turistov in zahtevala pojasnila glede sprostitve pristanišč. Po dobri uri pa so se zaradi napovedanih demonstracij pred prefekturo turisti razšli.



Demonstracije proti privatizaciji SNCM so se začele mirno, vendar se je Mateju vseeno zdelo, da bi bilo dobro premakniti avto izpred hotela na ulici med pristaniščem in prefekturo (in na vogalu z glavno ulico v mestu); vsi tisti policijski kordoni niso napovedovali miru. V petnajstih minutah, kolikor sva jih potrebovala, da sva preparkirala in se prek trgovine vrnila do hotela, je med demonstranti zavrelo. Napeto stanje so izkoristili korziški nacionalisti, ki so se spopadli s policijo. Metali so kamenje, opeke, steklenice, ruvali kažipote in prometne znake, uničevali francoske simbole na otoku, kot so razne banke in agencije, in bili nasploh dokaj destruktivno razpoloženi. Posebne policijske enote so odgovarjale s solzivcem.



Po dveh urah se je zdelo, da je vsega konec. Podala sem se na krajši, po žveplu smrdeč obhod po neposredni okolici hotela in do avtomobila. Marsikateri avto v strogem centru mesta je bil poškodovan, po cestah je bilo še videti ostanke gorenja, ponekod je še vedno gorelo. Policija se je umikala.



Zvečer pa se je znova začelo; na križišču pri hotelu so se spet namestile posebne policijske enote. Tokrat so bile izgleda samo rezerva in so se kratkočasile s poziranjem svojemu fotografu v polni bojni opremi. Čista resnica, častna Titova! Žal je bilo pretemno, da bi fotografirala iz drugega nadstropja. Kaj drugega o tem nadaljevanju nemirov ne vem. Če čisto pošteno povem, mi tisti večer ni bilo kaj veliko do nadaljnega sprehajanja po morda sploh še ne zapuščenih bojiščih.



Naslednji dan sva si z Matejem ogledala celo mesto. Kanistre od solzilca je bilo moč najti po celi Bastii, kot tudi druge posledice nemirov.



Tisto, čemur Lonely Planet pravi najboljša turistična pisarna na otoku (in kjer svoje znanje angleščine opredelijo kot "a lidl"), je bilo ves čas čisto neuporabno (kadar ni bilo zaprto). Telefonska številka za informacije v zvezi s trajekti ni delovala, v pisarni pa so mi še v nedeljo dopoldne razlagali, da zaenkrat vozijo samo iz Ajaccia in da se ne ve, kdaj bo kaj iz Bastie. In malo kasneje, glej ga, zlomka, opazim trajekt Corsica Ferries, ki šiba proti pristanišču. Kmalu nato sva uplenila karto za naslednji dan, ostalo pa je zgodovina.



In odpujsala sva domov.

Back!

Alive and well. Tear gas smells of sulphur. More about other stuff tomorrow.